Če bi se politično taktiziranje Zagreba zavleklo do vroče evropske jeseni ali celo dlje, bo širitveni scenarij Berlaymonta, po katerem bi Hrvaška tehnični del pogajanj lahko končala pred iztekom leta, zabredel v časovno stisko. Ali celo padel v vodo.
Pristopna pogajanja med Hrvaško in Unijo so se spet zapletla. Tokrat ne samo zaradi Slovenije, čeprav je izrazila pridržke na poglavje o pravu družb; še pet drugih članic Unije ni zadovoljnih s hrvaškim uresničevanjem zavez do haaškega sodišča, zato je poglavje o pravosodju in temeljnih pravicah obtičalo v postopku potrjevanja. Sklic naslednje medvladne konference, ki jo je Češka napovedala za konec marca, je negotov, saj z upoštevanjem blokiranih poglavij in tistih, ki še niso nared za obravnavo, trenutno ni na voljo področij, ki bi jih predsedujoča članica sploh lahko uvrstila na dnevni red pristopnih pogajanj.
Zastoj sicer ne bi smel bistveno vplivati na tehnični potek pridružitvenega procesa, če bodo v Zagrebu le hoteli prisluhniti finskemu komisarju, ki jim je že decembra lani svetoval, naj opravljajo domačo nalogo. Metoda vnaprejšnjega postavljanja pogojev za odpiranje in zapiranje poglavij pravnega reda, ki je novost širitvenega dialoga s Hrvaško - in Turčijo -, namreč omogoča kandidatki, da ne glede na bilanco medvladnih konferenc nadaljuje reforme in usklajevanje domače zakonodaje z evropsko, da bi po sprostitvi zadržkov dokaj hitro odprla in hkrati tudi zaprla več poglavij pravnega reda.
Kljub tej elastičnosti pogajalskega procesa, ki se je vlada v Zagrebu dobro zaveda in zaradi katere bi utegnila odlašati s politično odločitvijo o začetku reševanja mejnega spora - navsezadnje bodo maja na Hrvaškem lokalne volitve, kjer vlada Iva Sanaderja verjetno ne bo tvegala poraza s (pre)hitro privolitvijo v posredovalno misijo, ki jo ponuja komisar Olli Rehn -, pa kandidatka ne bi smela prezreti neugodnega evropskega koledarja političnih dogodkov.
Še pred poletnimi počitnicami se bo pozornost bruseljskih institucij in vlad članic Unije osredotočila na obnovo zastopstva v evropskem parlamentu. Od novega razmerja moči bo namreč odvisna vrsta visokih in vplivnih položajev, vključno s predsednikom komisije, ki mora sestaviti novo ekipo, da bi bila nared za prevzem dolžnosti 1. novembra. In če bi se politično taktiziranje Zagreba zavleklo do vroče evropske jeseni ali celo dlje, bo širitveni scenarij Berlaymonta, po katerem bi Hrvaška tehnični del pogajanj lahko končala pred iztekom leta, zabredel v časovno stisko. Ali celo padel v vodo.