Obrisi nerešljivega

Mediacija lahko pripelje tako daleč, kolikor je dobre volje obeh strani, da bi rešili dvostranski spor, komentira pomoč tretjega v slovensko-hrvaških odnosih eden od tukajšnjih diplomatskih poznavalcev.

sob, 07.03.2009, 08:00

Mediacija lahko pripelje tako daleč, kolikor je dobre volje obeh strani, da bi rešili dvostranski spor, komentira pomoč tretjega v slovensko-hrvaških odnosih eden od tukajšnjih diplomatskih poznavalcev. Medtem ko komisar Olli Rehn čaka na odgovor Zagreba, čedalje bolj izstopajo konture nerešljivosti: članica in kandidatka ostajata v svojem peskovniku, Evropa jima pač ne bo vsiljevala rešitve. Tudi za tretjo pot sta potrebna dva.

Slovenska politika je načeloma podprla evropsko posredovanje, v Bruslju pa še čakajo odziv hrvaške vlade. Komisar, pristojen za širitev, je v četrtek na Bledu spet opomnil Zagreb, da je mediacija ponudba, ki je ni mogoče zavrniti. »Od obeh držav pričakujem pozitiven odgovor brez postavljanja 'nemogočih pogojev', ki bi na koncu pomenili zavrnitev naše pobude,« je rekel Rehn. Težko si je predstavljati, da bi država kandidatka za članstvo v Evropski uniji zavrnila predlog komisije o posredništvu Marttija Ahtisaarija. Sprejela ga bo, a do zadnjega poskušala pogojevati. Senca haaškega meddržavnega sodišča, ki visi nad dvostranskim sporom, pa ostaja. Bistvo je v dilemi, ali se bosta sosedi lahko sporazumeli glede mandata posredovanja. Bitka za interpretacije ene in druge strani narekuje skepso: Slovenija od mediacije pričakuje »predlog za določitev meje na kopnem in morju«, kot je povedal premier Borut Pahor, Hrvaška jo vidi kot pot do sodne instance. In če se državi ne bosta sporazumeli o izhodiščih, posredovanja tretje strani ne bo, s tem pa ne tudi rešitve konflikta.

 

Ob vprašanju, kam vodi mediacija, tukajšnji mednarodnopravni strokovnjaki ponujajo različno niansirane interpretacije. Kot komentira predstojnica katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Mirjam Škrk, ni namen mediacije, da bi državi napotila na nekoga tretjega. V intervjuju za Mladino je nedavno povedala, da »bi bilo zelo nenavadno«, če bi posredniki sklenili, da morata državi rešiti spor pred kakim drugim telesom, denimo pred haaškim sodiščem. Mediacija je po mnenju profesorice mednarodnega in pomorskega prava, ki je sodelovala pri skoraj vseh strokovnih forumih o slovensko-hrvaški meji, šolski primer poskusa rešitve spora. Na nenavadnost tega, da bi posrednik zgolj odredil spor v reševanje drugi instituciji, opozarja tudi dr. Vasilka Sancin s katedre za mednarodno pravo na pravni fakulteti. Na naše vprašanje, kaj je lahko rezultat posredovanja, je odgovorila, da je »mediacija odvisna od dogovora strank, od mandata, ki ga ima«. Omenila je niz možnih rešitev: »od predlogov pri iskanju rešitve pa do konkretnih predlogov, podobno kot v postopku sprave; možno je tudi napotilo na institucije, vendar s tem postopek mediacije izgubi svoj smisel«. Nekateri drugi mednarodnopravni strokovnjaki izražajo zadržanost, češ da posrednik samo pomaga pri izbiri institucije, ki je lahko bodisi sodišče bodisi arbitraža. Toda ne glede na razlage ostaja dejstvo, da je namen posrednikov (ali države ali uglednih posameznikov) zgolj aktivna pomoč, ki naj države, vpletene v spor, pripelje do mirne rešitve in ki ni obvezujoča. Brez volje obeh rešitve ni.

 

Samo dejstvo, da bo Hrvaška verjetno privolila v evropsko pobudo, ne pomeni, da se bo odpovedala predaji spora v razsojanje mednarodnemu sodišču: elementi mediacije so pač stvar pogajanj. Janševo darilo Sanaderju, izročeno na Bledu konec poletja 2007, ji je dalo krila. Njegovo »neformalno načelno soglasje, da nerešena vprašanja, povezana z mejo med državama, predamo v reševanje meddržavnemu sodišču v Haagu«, ostaja breme za Slovenijo. Brez tega bi bilo bistveno enostavneje. Vpogled v hrvaško logiko kažejo izjave njihovega strokovnjaka za mednarodno pravo Davorja Vidasa. V sredo je izjavil, da je dogovor na Bledu definiral mandat Rehnovih mediatorjev.

 

Mandat mediacije, ki jo je predlagal evropski komisar za širitev, je bil določen 26. avgusta 2007 na Bledu in določil ga je takratni slovenski premier Janez Janša z jasno izjavo o dosegi načelnega dogovora z Ivom Sanaderjem, da se mejna vprašanja uredijo na meddržavnem sodišču v Haagu, je povedal Vidas. »Ali je glede tega obstajalo soglasje političnih strank v Sloveniji, ni relevantno za mednarodno pravo,« je izjavo povzela Hina. Enako, češ da so irelevantne naknadne interpretacije »zelo natančne Janševe izjave«, ki je edina merodajna in je zapisana v magnetogramu slovenske vlade. »Slovenija omenjene izjave ne more naknadno sama spremeniti niti od nje enostransko odstopiti,« trdi Vidas. Poudarja, da je za evropsko komisijo posebej pomembno, da je v ključnem dokumentu EU, pogajalskem okviru za Hrvaško iz oktobra 2005, izrecno navedeno meddržavno sodišče v Haagu kot telo za urejanje mejnih sporov.

 

Dana beseda bremeni Slovenijo kot državo, toda gre tudi za vprašanje, koliko je obljuba bivšega premiera zavezujoča. Vsekakor ima bistveno manjše učinke od parafiranega sporazuma Drnovšek-Račan, od katerega je Hrvaška naknadno odstopila. Sancinova pravi, da obljube, kakršna je blejska, pravno ne obvezujejo. Omenja, da so se primeri danega ustnega soglasja že znašli pred meddržavnim sodiščem, a jih to ni upoštevalo. Politične obljube so lahko prelomljive in niso mednarodno trdni dogovori, komentira zavezo ustnega dogovora Sanader-Janša eden od tukajšnjih mednarodnopravnih strokovnjakov. Dodaja, da je to, ali jih spoštujejo ali ne, stvar odgovornosti države.

 

Možnosti za to, da bi Slovenija in Hrvaška rešili mejni spor z mediacijo, so zelo pičle. Negotovo ostaja, koliko se bo pripravljena angažirati Evropska unija. Učinkovitost posredovanja je vedno odvisna od moči tistega, ki stoji za njo. Prvi pogoj pa je volja obeh strani, da dosežeta kompromis. Slovenija in Hrvaška sta vkopani na svojih pozicijah, ki sta jih dodatno utrdili izjava državnega zbora o določitvi stanja na 25. junij 1991 in sklep sabora, naj o meji razsodi sodišče. Predsednika vlade Boruta Pahorja navdaja z zadovoljstvom dejstvo, da so slovenske parlamentarne stranke vnovič dosegle enotnost, toda to je brezpredmetno. Manevrskega prostora za slovensko-hrvaški kompromis ni več.

 

Vlada je v četrtek naposled sprejela odločitev o končanju dela slovenskega dela mešane komisije mednarodnopravnih strokovnjakov. Za to se je odločila na podlagi poročila komisije, z odločitvijo za mediacijo je ta postala nepotrebna. Toda ne glede na komisijo, ki je bila ustanovljena jeseni leta 2007 na podlagi dogovora premierov Janše in Sanaderja in je izčrpala svoj mandat, bo ekspertsko delo potrebno tudi vnaprej. Pomenljivo je, kako zelo na obrobju ostajajo razmisleki o ustreznosti sestave pravne ekipe za pripravo strokovnih mnenj o reševanju slovensko-hrvaškega mejnega spora.

 

Vprašanje usposobljenosti se je izpostavilo v zadnjem času, in to zaradi dr. Mihe Pogačnika, predsednika slovenskega dela mešane komisije mednarodnopravnih ekspertov. Toda sporna je bila samo višina njegovih honorarjev, in ko so »gnusni očitki« prešli v »gonjo«, jo je imenovani s studom zavrnil in demonstrativno odstopil. V minulem desetletju je bil kot ključni svetovalec zunanjega ministrstva pristojen za reševanje mejnih vprašanj, ki se niso premaknila niti za pedenj. Kot je nedavno povedala Mirjam Škrk, pa so tisti, ki so se bili pogajali pred njim, zbrali zelo veliko gradiva - kar zadeva nova dejstva, ni bilo v času, ko je dosje meddržavne meje prevzel Pogačnik, dodanega nič.

 

Ne gre samo za dejstvo, ki ga je lani izpostavil ekonomist Jože P. Damijan, da je bil svetovalec ministrstva za zunanje zadeve tako rekoč stimuliran za svojo neučinkovitost: glede na višino njegove apanaže je bil prvi zainteresiran za to, da bi se sporna vprašanja reševala čim dlje. Gre tudi za vprašanje mednarodnih referenc in stopnje izkušenosti nekoga, ki je podkovan izključno teoretično. Vljudno kritiko tega je pred časom na portalu Ius Software izrazil dr. Matej Accetto, docent za evropsko pravo na pravni fakulteti. »Pri sporih vitalnega državnega pomena si države želijo priskrbeti najboljšo možno pomoč, kar bi moralo veljati tudi za nas. V tem pogledu bi morali upoštevati tudi različno stopnjo izkušenosti domačih strokovnjakov, kot je Miha Pogačnik, in najuglednejših mednarodnih strokovnjakov, kot sta denimo Ian Brownlie ali James Crawford.« Samo klik na njihove življenjepise razgali vse: prvega, čigar CV je skop, nekajvrstičen, brez vsake mednarodne reference, in preostalih dveh, kjer se na mnogih, gosto popisanih straneh nizajo strokovna izkazila ekspertov, ki sta sodelovala v desetinah znanih primerov sodnih sporov, mednarodnih arbitraž, mediacij in svetovanj in so ju angažirale desetine držav. Če mislimo s strokovno skupino resno, bi morali vanjo aktivno vključiti najboljše praktično podkovane svetovne strokovnjake, ki jih lahko dobimo, obenem pa resno razmisliti tudi o zaposlitvi ene od velikih mednarodnih pravnih pisarn s tovrstnimi izkušnjami, pravi Accetto. V takem primeru bi veliko finančno breme najbrž zbledelo ob dragocenosti predmeta spora.


Iz Sobotne priloge

Prijavi sovražni govor