Vsaj na prvi pogled se je včeraj zdelo, da se Evropa in svet intenzivno ukvarjata z blaženjem posledic »stoletne« recesije: v Londonu se je med ostrimi protesti srečal klub držav skupine G20 in razglabljal o tisoč milijard dolarjev težkih globalnih protikriznih ukrepih, svet guvernerjev Evropske centralne banke pa je v Frankfurtu spustil obrestne mere na zgodovinsko nizkega 1,25 odstotka. Znižanje obresti je bilo seveda pričakovano, je pa le nekoliko presenetljivo, še zlasti v luči novih, čedalje bolj črnih gospodarskih napovedi za Evropo in svet, da je ECB včeraj znižala obresti zgolj za četrtinko in ne za pričakovano polovico odstotne točke.
Razlogov za tako previdno in konservativno odločitev ECB, tudi naše »krovne« centralne banke, je seveda več. Nižanje obrestnih mer je klasično orodje za vodenje denarne politike v razmerah nizke gospodarske rasti - vendar je že dolgo jasno, da v razmerah tokratne krize in recesije ne zadošča več in da banke od ECB pričakujejo še drugačne ukrepe, predvsem takšne za podaljšanje likvidnostnih operacij. Poleg tega si v ECB očitno želijo obdržati še nekaj manevrskega prostora za prihodnje posege in za zdaj nočejo posnemati zgleda kolegov iz drugih centralnih bank (Federal Reserve, Bank of Japan itd.), kjer so svoje izhodiščne obrestne mere že znižali na ničlo, pa jim to pri oživljanju gospodarstva ni prav nič pomagalo. Kaže, da si ECB tako kupuje čas, ob tem pa tudi izza strogo zaprtih vrat evropske monetarne oblasti prihajajo namigi, da se članice območja evra ne morejo dogovoriti o rahljanju kreditnega krča z drugimi sredstvi, recimo s podaljšanjem obdobja za likvidnostno refinanciranje bank.
Ob velikem povečanju negotovosti v mednarodnem okolju se postavlja vprašanje, ali svetovne vlade in mednarodne institucije pri ukrepanju sploh dohajajo realnost in čedalje bolj črne krizne scenarije. Še prejšnji teden so namreč najbolj dramatične napovedi za letos predvidevale 9-odstotno skrčenje svetovne trgovine, ta torek pa je ugledna OECD šokirala javnost z novo napovedjo, da bo obseg svetovne trgovine manjši za več kot 13 odstotkov - pri tem da se bo letos bruto domači proizvod vsega sveta (torej s Kitajsko, Indijo itn. vred) v povprečju znižal za skoraj tri odstotke.
Če te osupljive, a še vedno nekoliko suhoparne številke prevedemo v življenjsko realnost, je jasno, da takšna deglobalizacija in zastoj mednarodne menjave pomenita rezanje milijonov delovnih mest, velike izgube, dolgove, bankrote in propade podjetij, ogromne primanjkljaje držav - in posledično tudi človeške drame v zelo povečanih socialnih in političnih napetostih po vsem svetu.
Problem je ta, da za zdaj ni »prijel« še noben od širokega nabora klasičnih fiskalnih ali monetarnih ukrepov. V pomanjkanju pravih idej se je tudi vrh G20 - tako kot prej nekatere vlade - zatekel k politično-marketinško odmevnim, z vidika realnega reševanja krize pa zgolj postranskim ukrepom, kakršen je, denimo, omejitev nagrad bankirjem.
Pri tem pa se svetovna politična in gospodarska elita (IMF, ECB, G20, OECD, evropska komisija, vlade z našo vred itd.) zdaj zanaša predvsem na pobožne želje in izjemno previdne napovedi, da se bo preobrat na bolje vendarle zgodil »že« prihodnje leto. A če politični in gospodarski voditelji ne bodo razmeroma hitro našli učinkovitejših ukrepov za rešitev iz recesije in če sprejeti ukrepi ne bodo začeli učinkovati, verjetno tudi razviti svet čaka še precej hujši kaos, kot smo ga videli ob krvavih posledicah londonskih demonstracij.
Iz petkove tiskane izdaje Dela