'neznan'...

...ogromno časa te je videti vsak dan aproti na različnih medijih v SLO in v HR. Kot kaže, nimaš kaj drugega delati. Ampak to ni pomembno, pomembno je LE, da, če že sodeluješ na debatah le te znaš in zmoreš na civiliziran način prebaviti tudi kadar morda niso najbolj naklonjena tebi oziroma tvojim pričakovanjem! Pa izgleda (pri tebi že vedno).

Gre za obširni spodnji članek! Daj človek, človeček - uvidi že enkrat, da je članek napisan izključno s strani Hrvata v davnih letih II. svet. vojne, ko ŠE NISO vedeli za današnje spore med SLO:HR..a je tako?!

Ali si v svojem hudem sovraštvu sploh utegnil videti, da je članek napisal tvoj sorojak??

Zato pričakujem, da ga razumeš iz tega vidika. Torej še enkrat. Ni napisan s strani Slovenca.
Zdaj, če ni napisan po tvojih in po vaših pričakovanjih, kar je najbrž kruta resnica, pove veliko o vaši hrvaški (tvoji) brezobzirnosti in brezbrižnosti.
Osnovna etika zahteva od tebe le naslednje: SPREJMI/VZEMI in sodeluj ali pa: PUSTI in izgini.

nedamo_vam_ništa
| 27.04.2009 | 21:26:48

Baš tako, šahistićki franjotov ovceljubac.Lijep pozdrave ti šalje ban kapetan Dragan u Usranu Vašu.

Premik s črte Umag–Klana na strugo Dragonje v manj kot treh mesecih

Naš sogovornik dr. Samo Kristen pojasnjuje vsebino zanimivega dokumenta iz leta 1943, ki se nanaša na uradno hrvaško medvojno mnenje o legi slovensko-hrvaške etnične meje v Istri.

Nisem vedel, da je dokument Jadransko vprašanje razmeroma nova najdba, prvič objavljena šele leta 2003. Kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah ste ga odkrili?

Ko sem sredi devetdesetih let v Arhivu RS pregledoval fond Nagodetovega procesa, sem v gradivih, ki so bila 1. junija 1947 zaplenjena dekanu ljubljanske pravne fakultete dr. Borisu Furlanu, našel deset tipkanih strani obsegajoč elaborat, rokopisno naslovljen Jadransko pitanje. V zaglavju je bil kot avtor naveden Dragovan Šepić, zapisana pa sta bila tudi datum in kraj nastanka »19. III. 1943 London«.

Papir ima vodni žig WATERTON BOND, hrvaški podpredsednik jugoslovanske vlade v izgnanstvu dr. Juraj Krnjević pa je le nekaj mesecev kasneje na enakem papirju napisal svoje pripombe k besedilu vladne deklaracije.

Med branjem sem postal pozoren zlasti na Šepićevo definicijo poteka slovensko-hrvaške etnične meje v Istri. V Buzetu rojeni hrvaški zgodovinar in diplomat, po vojni celo prvi hrvaški akademik iz Istre – posvečal se je predvsem zgodovini polotoka in »jadranskemu vprašanju« – je namreč spomladi 1943 v elaboratu zastopal stališče, da Slovenci večinsko naseljujejo območje se verno od črte med Umagom in Klano, vasjo nad Reko, v smeri proti Snežniku.

Nekaj podobnega je glede Umaga sicer trdil že hrvaški etnograf Nikola Z. Bjelovučić, znan po svojem izrazitem ozemeljskem velikohrvaštvu. Med letoma 1907 in 1914 je živel v Trstu in po lastni trditvi do podrobnosti proučil potek slovensko-italijanske jezikovne meje. Leta 1913 je povsem v duhu pravaške tradicije menil, »naj se Slovenci združijo s Hrvati v eno narodno ime 'Hrvati', in sicer v 'hrvaškem' jeziku«, 1929. pa je v publikaciji Etnografske granice Slovenaca, Hrvata, Srba i Bugara sa etnografskom kartom tudi na podlagi lastnih opazovanj zapisal naslednje spoznanje: »Zahodni del Istre je slovenski od Milj do Savudrije in Umaga, brez italijanskih mest na obali.«

A če je bil Bjelovučić s svojimi brošurami vred bolj kot ne zgodovinski kuriozum, je Šepićeva definicija o približni črti Umag–Klana nastala v prelomnem času druge svetovne vojne in se je od vseh predhodnih definicij razlikovala prav po svojem, če smem tako reči, uresničitvenem potencialu. Spomladi leta 1943, ko je vse kazalo na zavezniško invazijo na Jadranu, je bilo vsekakor priporočljivo vedeti, do kod pravzaprav sega hrvaško ozemlje na območju Istre in kje bi kazalo potegniti mejo s sosednjimi, prav tako v Istri živečimi Slovenci. Od marca do junija 1943 je v stališču hrvaške politične elite do slovensko-hrvaške razmejitve v Istri očitno prišlo do pomembnega preobrata oziroma premika s črte Umag–Klana na Dragonjo. In to v manj kot treh mesecih. Kako bi to komentirali? Tu lahko navedem samo nekaj pomembnejših dejstev. V razmeroma kratkem obdobju manj kot treh mesecev, ki ga omenjate, je v Londonu res prišlo do nekaterih pobud, ki so po mojem pomembno opredelile nadaljnji potek razmejevanja med Slovenci in Hrvati v Istri. Vse do takrat so se londonski Slovenci samo čudili pasivnosti Hrvatov v zvezi z njihovimi lastnimi ozemlji pod Italijo. Denimo slovenski predstavnik v jugoslovanski emigrantski vladi dr. Alojz Kuhar je le malo pred nastankom Šepićevega elaborata zapisal, da se Hrvati »niti individualno, niti kolektivno za Istro ne potegujejo«. Tudi ban dr. Ivan Šubašić je še leta 1941 dokaj ležerno gledal na problem razmejitve z Italijo, ravno v času nastanka Šepićevega elaborata pa je v tem pogledu prišlo do nenadne pospešitve. Desetega marca 1943 je namreč britanski poslanik na jugoslovanskem dvoru v Londonu, sir George Rendel, že lahko obvestil Douglasa F. Howarda v britanskem zunanjem ministrstvu, da je bilo nedavno, kot se je izrazil, veliko govora o mejah Hrvaške. Sam naj bi glavnega tajnika Hrvaške kmečke stranke, HSS, in hrvaškega predstavnika v jugoslovanski vladi dr. Krnjevića zaprosil, naj mu predloži zemljevid z natančnimi hrvaškimi mejami, kakršne zahteva HSS. Toda nad Krnjevićevim odgovorom je bil razočaran. Mačkov namestnik naj bi mu preprosto izročil karto z vrisanimi mejami NDH, torej nove države Hrvaške, kot so jo vzpostavile sile Osi. To je izredno zavajajoče, se je pritožil britanski diplomat, saj je zemljevid prikazoval večino Dalmacije, kot da je priključena Italiji in odrezana od Hrvaške. Devetega marca, deset dni pred nastankom Šepićevega elaborata, je torej Rendel Krnjevića zaprosil za ustreznejšo opredelitev bodočih hrvaških meja, Howarda pa naslednjega dne spomnil, da mu je definicijo tega, kar ima za ustrezno mejo, sicer podal že kralj Peter, da pa ni bila zadovoljiva. V komunikaciji med Krnjevićem in Rendlom je bil seveda govor o bodočih hrvaških mejah nasploh in ne le o istrski, značilno pa je, da je Rendel v Krnjevićevem odgovoru pogrešal ravno jadransko dimenzijo. Prav ta pa je bila deset dni kasneje podrobneje obravnavana v elaboratu, ki ga je vladni izvedenec Dragovan Šepić naslovil Jadransko vprašanje. Sklepati bi bilo torej mogoče, da ga je Šepić napisal na Krnjevićevo prošnjo. V tem primeru bi omenjena britanska pobuda pomenila tudi temeljni okvir njegovega nastanka. Hkrati pa je prav istega dne, kot je bil datiran Šepićev elaborat, kralj Peter – kar je dovolj zanimivo – končno sprejel v avdienco hrvaškega bana Šubašića.

Ali je šlo pri tem tudi za hrvaško-srbska nasprotja?

Ja, ban je bil v sporu z velikosrbskimi elementi v vladi in je že oktobra 1942 v Washingtonu prekinil vse stike z vlado. Po lastni izjavi je priznaval le še vrhovno avtoriteto krone. Kralju je že tedaj tudi sporočil, da z jugoslovansko vlado ne želi imeti nobene zveze, dokler vladane sprejme jasne izjave o svoji notranji in zunanji politiki. Ban je torej v London prispel 16. marca 1943 s trdnim namenom, da od mladega, z mislijo na ženitev zaposlenega kralja doseže potrditev neprekinjene veljavnosti sporazuma Cvetković-Maček, s katerim je bila leta 1939 ustanovljena Banovina Hrvaška. Toda 19. marca, ko ga je kralj, ki je pričakoval Šubašićevo podporo svojim ženitvenim načrtom, sprejel, Šubašiću ni moglo več iti samo za ohranitev in kraljevo potrditev teritorialnega statusa quo banovine, kakršen je bil vzpostavljen leta 1939 s sporazumom Cvetković-Maček, temveč je mogel povsem upravičeno upati tudi na njeno povojno ozemeljsko zaokrožitev s priključitvijo tistih hrvaških narodnih ozemelj, ki so po prvi svetovni vojni pripadla Italiji. Perspektiva skorajšnjega zloma Mussolinijevega režima, povezana z vestmi o načrtovanem zavezniškem izkrcanju na Jadranu, je namreč dajala dovolj razlogov za upanje, da bo predvojno banovino mogoče že kmalu povečati tudi za ozemlje hrvaške Istre in tistih hrvaških otokov na Jadranu, ki so po rapalski pogodbi pripadli Italiji. A če bi hotel ban 19. marca 1943 za takšne, tudi na hrvaško Istro razširjene meje bodoče banovine dobiti kraljev blagoslov, bi moral imeti za to priložnost že pripravljen vsaj okviren odgovor na vprašanje, kako si predstavlja bodočo razmejitev na območju, na katerem meja s tretjim konstitutivnim narodom monarhije, torej Slovenci, ni bila še nikoli zarisana. Načelno bi ban takšen odgovor lahko dobil v elaboratu svojega bodočega šefa kabineta Dragovana Šepića, datiranem istega dne.

Tule imam prevod, ga bom kar prebral. »Slovenci prevladujejo v vsem t.i. Primorju in severni Istri do črte, ki gre od vasi Klana, med Snežnikom in Reko, do mesteca Umag na zahodni obali Istre. Južno od te približno zarisane meje žive večinoma Hrvati. Poleg Slovencev, ki seveda zahtevajo osvoboditev vseh svojih, do takrat podjarmljenih rojakov, tudi Hrvati zahtevajo osvoboditev hrvaških območij, ki so na podlagi sporazuma v Rapallu prišla pod Italijo. Ta območja so: Istra z istrskimi otoki Cres, Lošinj in Unije, mesti Reka in Zadar, pa tudi dalmatinska otoka Lastovo in Palagruž.«

Hrvaški ban je odgovor tudi dobil, Angleži pa menda šele precej pozneje.

V nasprotju z banom, ki bi mogel Šepićev odgovor dobiti že na dan, ko se je sestal z jugoslovanskim kraljem, je moral britanski poslanik sir Rendel čakati še skoraj tri mesece. Krnjević je dolgo zavlačeval: Rendlu je v izčrpnem memorandumu na desetih straneh odgovoril šele 11. junija, je leta 1983 v delu Vlada Ivana Šubašića ugotavljal prav Šepić. Vendar to seveda ne pomeni, da je Krnjević vmes le zapravljal čas. V zadnjih dneh marca 1943 je v Londonu izoblikoval nekakšne predinvazijske napotke, kmalu zatem odposlane vodstvu HSS v domovini. Njegovo strateško navodilo je po mojem prepričanju odločilnega pomena za premik, o katerem govorite. Tole je prevod. »Upoštevati moramo, da imamo 500 km dolgo obalo. Naši interesi so v sferi Sredozemskega morja. Zato moramo veliko večji pomen pripisovati našim organizacijam na Jadranskem morju in neposrednem zaledju v Sredozemskem morju ...«

Britansko zunanje ministrstvo je bilo torej šele 11. junija 1943 seznanjeno tudi s tem, da bi morala bodoča Hrvaška na jadranskem sektorju v skladu s predstavami HSS, kot največje predvojne hrvaške stranke, poleg Reke in Zadra obsegati tudi južno in srednjo Istro do črte, segajoče od Dragonje do Šapjanov tik pri slovenski meji. In poleg tega še otoke Cres, Lastovo, Palagruž ter Mali in Veliki Lošinj. Memorandum, ki je poleg teh ozemelj na Jadranu zahteval še zahodni del Vojvodine in seveda Bosno, torej Hrvaško »od Drine do Dragonje«, je bil dokončan 2. junija 1943.

Zgodovinar Šepić je leta 1983 zapisal, da je Krnjević memorandum oblikoval verjetno v sporazumu s Šutejem, Šubašićem in Bičanićem, vendar o tem nimamo zanesljivejših podatkov. Kakorkoli že, memorandum je bil predstavljen kot stališče vodstva HSS.

V manj kot treh mesecih, kot pravilno ugotavljate, je torej Šepićevo, po vsej verjetnosti tako Krnjeviću kot Šubašiću namenjeno linijo Umag–Klana, nadomestila Krnjevićeva, po Šepićevi domnevi s Šubašićevim pristankom dogovorjena linija Dragonja–Šapjane. V primerjavi s tisto med Umagom in Klano, ki je odražala skupno stališče slovenske in hrvaške komponente Jugoslovanskega odbora iz Italije, je bil torej v Krnjevićevem londonskem memorandumu izveden geopolitični pomik s prve na drugo linijo, na severneje ležečo črto Dragonja–Šapjane, pri čemer se Krnjević drugače kot Šepić sploh ni opredelil do vprašanja, na koga naj bi bodoča hrvaška državna enota v Istri pravzaprav mejila, na prihodnjo slovensko državno enoto ali na Italijo. S tem je bil bodoči hrvaški državi vsaj deklarativno priključen tudi strateško pomemben Savudrijski rt. Krnjevićev memorandum je bil povsem usklajen z že omenjenimi marčnimi predinvazijskimi navodili o jadranski usmeritvi bodoče hrvaške države.

Obstajala je torej dobra časovna usklajenost.

Pravzaprav se je celoten časovni okvir Šubašićeve londonske kampanje, namenjene rušenju velikosrbske Jovanovićeve vlade in pridobitvi kraljevega potrdila za neprekinjeni obstoj banovine, dokaj natančno ujel tudi z začetnima hrvaškima korakoma v smeri definiranja bodočih meja na Jadranu in posebej v Istri, torej s Šepićevim Jadranskim vprašanjem in z memorandumom HSS Juraja Krnjevića. Hkrati je bilo vprašanje, na katerega sta Šepić in Krnjević v razmiku nekaj mesecev prispevala dva povsem različna odgovora, le delno povezano z dilemo o bolj hrvaškem ali bolj slovenskem značaju etnično heterogenega območja med spodnjim tokom Dragonje, Umagom in Savudrijskim rtom. Po vsem sodeč je bil za premik odločilen geopolitični vidik bodoče zaokrožitve hrvaškega državnega ozemlja. Domnevamo namreč lahko, da se je glavni tajnik HSS v svojem memorandumu, kljub siceršnjemu relativiziranju pojma strateške meje »v sedanji fazi vojaško tehničnega razvoja«, zelo dobro zavedal dejstva, da bi bila vsaka država, ki bi hotela voditi zavestno jadransko politiko, brez Savudrijskega rta kot glavne kontrolne točke nad vzhodnim vstopom v Tržaški zaliv geopolitično bistveno okrnjena. Da v Savudriji kot sestavnem delu piranske občine po zadnjem kolikor toliko zanesljivem štetju iz leta 1910 ni bil zabeležen noben hrvaški govorec, zanj pri tem očitno ni bilo pomembno.

Stališče, zapisano v Krnjevićevem londonskem memorandumu je seveda zavezovalo tudi vodstvo HSS v domovini, po mojem prepričanju pa je tudi odločilno zaznamovalo pogajalsko stališče, ki ga je ob srečanju s slovensko partizansko delegacijo v Pazinu neposredno po italijanski kapitulaciji zavzela delegacija hrvaškega partizanskega gibanja na čelu z Jakovom Blaževićem. Takrat je Franc Rozman Stane predlagal razmejitev po Mirni, hrvaška delegacija, v kateri je levo krilo HSS zastopal Nikola Hundrić, pa razmejitev po Dragonji. Toda stališče, ki se je sprva nanašalo le na razmejitev vojaško operativnih con obeh gibanj, je kasneje prevladalo tudi sicer. Kar pa je že druga zgodba, ki daleč presega prostorske možnosti tega pogovora.

"Cepec,etnična meja med Hrvati in Slovenci je stara okoli 300 let.
Nehaj kvasati neumnosti ki nimajo prav nič z realnim stanjem.
Nikoli ni bilo več od 12% Slovencih pri Savudriji.."

Cepec, ali ne znaš brati? Ta dejstva so zapisali HRVATI. Te to moti? Zakaj se trudiš pisati po slovensko če ne znaš? "12% Slovencih" je pravilno "12% Slovencev". Če Slovencev ne maraš, to ni zadosten razlog za to, da jih ne boš imel kot sosede.

neznan | 27.04.2009 | 23:38:39
"Izhod na odprto morje je pa seveda druga pesem. Tega je Slovenija - žal - definitvno izgubila hkrati s svojo osamosvojitvijo. V takratni euforji - leta 1991 - ga ni bilo politika, ki bi ljudstvu povedal resnico o tem, da je izguba Jadranskega morja cena za samostojno državo. Kolateralna škoda, pač."

Neumnost. Ravno takrat je bila meja še na pravem mestu - zgoraj na kamnolomu. Takrat so si začeli Velikohrvatje porajati želje po neposrednem dostopu do Italije. Kmalu je bila prva oznaka okupacije spodaj na ravnici - kjer je še nikoli ni bilo.

In to bomo povrnili. Ko bo Hrvatija razpadla zaradi splošnega bankrota, ne bo potrebno več 5 dni za razgradnjo začasnega prehoda.
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Slovenija ni izgubila to kaj sploh ni imela.Meja nikoli ni bila na kamnolomu,ampak na naravnem toku Dragonje,okoli 2km severneje od kanala Sveti Odorik.
Kako je možno izgubiti to kar nisi nikoli imel.Ali je to bolj materija za psihijatra ?

neznan | 28.04.2009 | 00:08:48
Premik s črte Umag–Klana na strugo Dragonje v manj kot treh mesecih

Cepec,etnična meja med Hrvati in Slovenci je stara okoli 300 let.
Nehaj kvasati neumnosti ki nimajo prav nič z realnim stanjem.
Nikoli ni bilo več od 12% Slovencih pri Savudriji..

Premik s črte Umag–Klana na strugo Dragonje v manj kot treh mesecih

Naš sogovornik dr. Samo Kristen pojasnjuje vsebino zanimivega dokumenta iz leta 1943, ki se nanaša na uradno hrvaško medvojno mnenje o legi slovensko-hrvaške etnične meje v Istri.

Nisem vedel, da je dokument Jadransko vprašanje razmeroma nova najdba, prvič objavljena šele leta 2003. Kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah ste ga odkrili?

Ko sem sredi devetdesetih let v Arhivu RS pregledoval fond Nagodetovega procesa, sem v gradivih, ki so bila 1. junija 1947 zaplenjena dekanu ljubljanske pravne fakultete dr. Borisu Furlanu, našel deset tipkanih strani obsegajoč elaborat, rokopisno naslovljen Jadransko pitanje. V zaglavju je bil kot avtor naveden Dragovan Šepić, zapisana pa sta bila tudi datum in kraj nastanka »19. III. 1943 London«.

Papir ima vodni žig WATERTON BOND, hrvaški podpredsednik jugoslovanske vlade v izgnanstvu dr. Juraj Krnjević pa je le nekaj mesecev kasneje na enakem papirju napisal svoje pripombe k besedilu vladne deklaracije.

Med branjem sem postal pozoren zlasti na Šepićevo definicijo poteka slovensko-hrvaške etnične meje v Istri. V Buzetu rojeni hrvaški zgodovinar in diplomat, po vojni celo prvi hrvaški akademik iz Istre – posvečal se je predvsem zgodovini polotoka in »jadranskemu vprašanju« – je namreč spomladi 1943 v elaboratu zastopal stališče, da Slovenci večinsko naseljujejo območje se verno od črte med Umagom in Klano, vasjo nad Reko, v smeri proti Snežniku.

Nekaj podobnega je glede Umaga sicer trdil že hrvaški etnograf Nikola Z. Bjelovučić, znan po svojem izrazitem ozemeljskem velikohrvaštvu. Med letoma 1907 in 1914 je živel v Trstu in po lastni trditvi do podrobnosti proučil potek slovensko-italijanske jezikovne meje. Leta 1913 je povsem v duhu pravaške tradicije menil, »naj se Slovenci združijo s Hrvati v eno narodno ime 'Hrvati', in sicer v 'hrvaškem' jeziku«, 1929. pa je v publikaciji Etnografske granice Slovenaca, Hrvata, Srba i Bugara sa etnografskom kartom tudi na podlagi lastnih opazovanj zapisal naslednje spoznanje: »Zahodni del Istre je slovenski od Milj do Savudrije in Umaga, brez italijanskih mest na obali.«

A če je bil Bjelovučić s svojimi brošurami vred bolj kot ne zgodovinski kuriozum, je Šepićeva definicija o približni črti Umag–Klana nastala v prelomnem času druge svetovne vojne in se je od vseh predhodnih definicij razlikovala prav po svojem, če smem tako reči, uresničitvenem potencialu. Spomladi leta 1943, ko je vse kazalo na zavezniško invazijo na Jadranu, je bilo vsekakor priporočljivo vedeti, do kod pravzaprav sega hrvaško ozemlje na območju Istre in kje bi kazalo potegniti mejo s sosednjimi, prav tako v Istri živečimi Slovenci. Od marca do junija 1943 je v stališču hrvaške politične elite do slovensko-hrvaške razmejitve v Istri očitno prišlo do pomembnega preobrata oziroma premika s črte Umag–Klana na Dragonjo. In to v manj kot treh mesecih. Kako bi to komentirali? Tu lahko navedem samo nekaj pomembnejših dejstev. V razmeroma kratkem obdobju manj kot treh mesecev, ki ga omenjate, je v Londonu res prišlo do nekaterih pobud, ki so po mojem pomembno opredelile nadaljnji potek razmejevanja med Slovenci in Hrvati v Istri. Vse do takrat so se londonski Slovenci samo čudili pasivnosti Hrvatov v zvezi z njihovimi lastnimi ozemlji pod Italijo. Denimo slovenski predstavnik v jugoslovanski emigrantski vladi dr. Alojz Kuhar je le malo pred nastankom Šepićevega elaborata zapisal, da se Hrvati »niti individualno, niti kolektivno za Istro ne potegujejo«. Tudi ban dr. Ivan Šubašić je še leta 1941 dokaj ležerno gledal na problem razmejitve z Italijo, ravno v času nastanka Šepićevega elaborata pa je v tem pogledu prišlo do nenadne pospešitve. Desetega marca 1943 je namreč britanski poslanik na jugoslovanskem dvoru v Londonu, sir George Rendel, že lahko obvestil Douglasa F. Howarda v britanskem zunanjem ministrstvu, da je bilo nedavno, kot se je izrazil, veliko govora o mejah Hrvaške. Sam naj bi glavnega tajnika Hrvaške kmečke stranke, HSS, in hrvaškega predstavnika v jugoslovanski vladi dr. Krnjevića zaprosil, naj mu predloži zemljevid z natančnimi hrvaškimi mejami, kakršne zahteva HSS. Toda nad Krnjevićevim odgovorom je bil razočaran. Mačkov namestnik naj bi mu preprosto izročil karto z vrisanimi mejami NDH, torej nove države Hrvaške, kot so jo vzpostavile sile Osi. To je izredno zavajajoče, se je pritožil britanski diplomat, saj je zemljevid prikazoval večino Dalmacije, kot da je priključena Italiji in odrezana od Hrvaške. Devetega marca, deset dni pred nastankom Šepićevega elaborata, je torej Rendel Krnjevića zaprosil za ustreznejšo opredelitev bodočih hrvaških meja, Howarda pa naslednjega dne spomnil, da mu je definicijo tega, kar ima za ustrezno mejo, sicer podal že kralj Peter, da pa ni bila zadovoljiva. V komunikaciji med Krnjevićem in Rendlom je bil seveda govor o bodočih hrvaških mejah nasploh in ne le o istrski, značilno pa je, da je Rendel v Krnjevićevem odgovoru pogrešal ravno jadransko dimenzijo. Prav ta pa je bila deset dni kasneje podrobneje obravnavana v elaboratu, ki ga je vladni izvedenec Dragovan Šepić naslovil Jadransko vprašanje. Sklepati bi bilo torej mogoče, da ga je Šepić napisal na Krnjevićevo prošnjo. V tem primeru bi omenjena britanska pobuda pomenila tudi temeljni okvir njegovega nastanka. Hkrati pa je prav istega dne, kot je bil datiran Šepićev elaborat, kralj Peter – kar je dovolj zanimivo – končno sprejel v avdienco hrvaškega bana Šubašića.

Ali je šlo pri tem tudi za hrvaško-srbska nasprotja?

Ja, ban je bil v sporu z velikosrbskimi elementi v vladi in je že oktobra 1942 v Washingtonu prekinil vse stike z vlado. Po lastni izjavi je priznaval le še vrhovno avtoriteto krone. Kralju je že tedaj tudi sporočil, da z jugoslovansko vlado ne želi imeti nobene zveze, dokler vladane sprejme jasne izjave o svoji notranji in zunanji politiki. Ban je torej v London prispel 16. marca 1943 s trdnim namenom, da od mladega, z mislijo na ženitev zaposlenega kralja doseže potrditev neprekinjene veljavnosti sporazuma Cvetković-Maček, s katerim je bila leta 1939 ustanovljena Banovina Hrvaška. Toda 19. marca, ko ga je kralj, ki je pričakoval Šubašićevo podporo svojim ženitvenim načrtom, sprejel, Šubašiću ni moglo več iti samo za ohranitev in kraljevo potrditev teritorialnega statusa quo banovine, kakršen je bil vzpostavljen leta 1939 s sporazumom Cvetković-Maček, temveč je mogel povsem upravičeno upati tudi na njeno povojno ozemeljsko zaokrožitev s priključitvijo tistih hrvaških narodnih ozemelj, ki so po prvi svetovni vojni pripadla Italiji. Perspektiva skorajšnjega zloma Mussolinijevega režima, povezana z vestmi o načrtovanem zavezniškem izkrcanju na Jadranu, je namreč dajala dovolj razlogov za upanje, da bo predvojno banovino mogoče že kmalu povečati tudi za ozemlje hrvaške Istre in tistih hrvaških otokov na Jadranu, ki so po rapalski pogodbi pripadli Italiji. A če bi hotel ban 19. marca 1943 za takšne, tudi na hrvaško Istro razširjene meje bodoče banovine dobiti kraljev blagoslov, bi moral imeti za to priložnost že pripravljen vsaj okviren odgovor na vprašanje, kako si predstavlja bodočo razmejitev na območju, na katerem meja s tretjim konstitutivnim narodom monarhije, torej Slovenci, ni bila še nikoli zarisana. Načelno bi ban takšen odgovor lahko dobil v elaboratu svojega bodočega šefa kabineta Dragovana Šepića, datiranem istega dne.

Tule imam prevod, ga bom kar prebral. »Slovenci prevladujejo v vsem t.i. Primorju in severni Istri do črte, ki gre od vasi Klana, med Snežnikom in Reko, do mesteca Umag na zahodni obali Istre. Južno od te približno zarisane meje žive večinoma Hrvati. Poleg Slovencev, ki seveda zahtevajo osvoboditev vseh svojih, do takrat podjarmljenih rojakov, tudi Hrvati zahtevajo osvoboditev hrvaških območij, ki so na podlagi sporazuma v Rapallu prišla pod Italijo. Ta območja so: Istra z istrskimi otoki Cres, Lošinj in Unije, mesti Reka in Zadar, pa tudi dalmatinska otoka Lastovo in Palagruž.«

Hrvaški ban je odgovor tudi dobil, Angleži pa menda šele precej pozneje.

V nasprotju z banom, ki bi mogel Šepićev odgovor dobiti že na dan, ko se je sestal z jugoslovanskim kraljem, je moral britanski poslanik sir Rendel čakati še skoraj tri mesece. Krnjević je dolgo zavlačeval: Rendlu je v izčrpnem memorandumu na desetih straneh odgovoril šele 11. junija, je leta 1983 v delu Vlada Ivana Šubašića ugotavljal prav Šepić. Vendar to seveda ne pomeni, da je Krnjević vmes le zapravljal čas. V zadnjih dneh marca 1943 je v Londonu izoblikoval nekakšne predinvazijske napotke, kmalu zatem odposlane vodstvu HSS v domovini. Njegovo strateško navodilo je po mojem prepričanju odločilnega pomena za premik, o katerem govorite. Tole je prevod. »Upoštevati moramo, da imamo 500 km dolgo obalo. Naši interesi so v sferi Sredozemskega morja. Zato moramo veliko večji pomen pripisovati našim organizacijam na Jadranskem morju in neposrednem zaledju v Sredozemskem morju ...«

Britansko zunanje ministrstvo je bilo torej šele 11. junija 1943 seznanjeno tudi s tem, da bi morala bodoča Hrvaška na jadranskem sektorju v skladu s predstavami HSS, kot največje predvojne hrvaške stranke, poleg Reke in Zadra obsegati tudi južno in srednjo Istro do črte, segajoče od Dragonje do Šapjanov tik pri slovenski meji. In poleg tega še otoke Cres, Lastovo, Palagruž ter Mali in Veliki Lošinj. Memorandum, ki je poleg teh ozemelj na Jadranu zahteval še zahodni del Vojvodine in seveda Bosno, torej Hrvaško »od Drine do Dragonje«, je bil dokončan 2. junija 1943.

Zgodovinar Šepić je leta 1983 zapisal, da je Krnjević memorandum oblikoval verjetno v sporazumu s Šutejem, Šubašićem in Bičanićem, vendar o tem nimamo zanesljivejših podatkov. Kakorkoli že, memorandum je bil predstavljen kot stališče vodstva HSS.

V manj kot treh mesecih, kot pravilno ugotavljate, je torej Šepićevo, po vsej verjetnosti tako Krnjeviću kot Šubašiću namenjeno linijo Umag–Klana, nadomestila Krnjevićeva, po Šepićevi domnevi s Šubašićevim pristankom dogovorjena linija Dragonja–Šapjane. V primerjavi s tisto med Umagom in Klano, ki je odražala skupno stališče slovenske in hrvaške komponente Jugoslovanskega odbora iz Italije, je bil torej v Krnjevićevem londonskem memorandumu izveden geopolitični pomik s prve na drugo linijo, na severneje ležečo črto Dragonja–Šapjane, pri čemer se Krnjević drugače kot Šepić sploh ni opredelil do vprašanja, na koga naj bi bodoča hrvaška državna enota v Istri pravzaprav mejila, na prihodnjo slovensko državno enoto ali na Italijo. S tem je bil bodoči hrvaški državi vsaj deklarativno priključen tudi strateško pomemben Savudrijski rt. Krnjevićev memorandum je bil povsem usklajen z že omenjenimi marčnimi predinvazijskimi navodili o jadranski usmeritvi bodoče hrvaške države.

Obstajala je torej dobra časovna usklajenost.

Pravzaprav se je celoten časovni okvir Šubašićeve londonske kampanje, namenjene rušenju velikosrbske Jovanovićeve vlade in pridobitvi kraljevega potrdila za neprekinjeni obstoj banovine, dokaj natančno ujel tudi z začetnima hrvaškima korakoma v smeri definiranja bodočih meja na Jadranu in posebej v Istri, torej s Šepićevim Jadranskim vprašanjem in z memorandumom HSS Juraja Krnjevića. Hkrati je bilo vprašanje, na katerega sta Šepić in Krnjević v razmiku nekaj mesecev prispevala dva povsem različna odgovora, le delno povezano z dilemo o bolj hrvaškem ali bolj slovenskem značaju etnično heterogenega območja med spodnjim tokom Dragonje, Umagom in Savudrijskim rtom. Po vsem sodeč je bil za premik odločilen geopolitični vidik bodoče zaokrožitve hrvaškega državnega ozemlja. Domnevamo namreč lahko, da se je glavni tajnik HSS v svojem memorandumu, kljub siceršnjemu relativiziranju pojma strateške meje »v sedanji fazi vojaško tehničnega razvoja«, zelo dobro zavedal dejstva, da bi bila vsaka država, ki bi hotela voditi zavestno jadransko politiko, brez Savudrijskega rta kot glavne kontrolne točke nad vzhodnim vstopom v Tržaški zaliv geopolitično bistveno okrnjena. Da v Savudriji kot sestavnem delu piranske občine po zadnjem kolikor toliko zanesljivem štetju iz leta 1910 ni bil zabeležen noben hrvaški govorec, zanj pri tem očitno ni bilo pomembno.

Stališče, zapisano v Krnjevićevem londonskem memorandumu je seveda zavezovalo tudi vodstvo HSS v domovini, po mojem prepričanju pa je tudi odločilno zaznamovalo pogajalsko stališče, ki ga je ob srečanju s slovensko partizansko delegacijo v Pazinu neposredno po italijanski kapitulaciji zavzela delegacija hrvaškega partizanskega gibanja na čelu z Jakovom Blaževićem. Takrat je Franc Rozman Stane predlagal razmejitev po Mirni, hrvaška delegacija, v kateri je levo krilo HSS zastopal Nikola Hundrić, pa razmejitev po Dragonji. Toda stališče, ki se je sprva nanašalo le na razmejitev vojaško operativnih con obeh gibanj, je kasneje prevladalo tudi sicer. Kar pa je že druga zgodba, ki daleč presega prostorske možnosti tega pogovora.

"Torej: Najprej se legitimiraj, poetm pa komentiraj."

Ni bilo pravilno.

Popravi.

Mimogrede: legitimirati ni po slovensko ...

"A to "Hrvatija" je nekakšen odgovr na "Zlovenija"? "

Ne ni. To mi je padlo kar tako na pamet. Pač izraz za državo, ki ni v EU in še dolgo ne bo. Te žali?

neznan
| 27.04.2009 | 23:48:17
[prijavi kot neprimeren komentar]
Najprije se legitimiraj, a onda komentiraj.

Ti se pa najprej nauči slovensko, potem pa lahko kaj napišeš.

Torej: Najprej se legitimiraj, poetm pa komentiraj.

PS. pa i nije baš neka velika razlika...;))

neznan
| 27.04.2009 | 23:38:39
[prijavi kot neprimeren komentar]
Ko bo Hrvatija razpadla zaradi splošnega bankrota, ne bo potrebno več 5 dni za razgradnjo začasnega prehoda.

A to "Hrvatija" je nekakšen odgovr na "Zlovenija"?

Bedno in neduhovito.

Hrvaška seveda ne bo razpadla - po desettistočih, ki so umrli v letih med 1991 do 1995, je seveda domoljublje bistveno globlje, kot pri tistih, ki takšne grozljive traume niso doživeli. In še naprej živijo v vojem milnem mehurčku.

Takšno banalno tridtev lahko napiše samo popoln ignorant ali popoln provokator. Verjetno gre za slednjega.

Najprije se legitimiraj, a onda komentiraj.

Ti se pa najprej nauči slovensko, potem pa lahko kaj napišeš.

neznan
| 27.04.2009 | 23:38:39
[prijavi kot neprimeren komentar]
"Izhod na odprto morje je pa seveda druga pesem. Tega je Slovenija - žal - definitvno izgubila hkrati s svojo osamosvojitvijo. V takratni euforji - leta 1991 - ga ni bilo politika, ki bi ljudstvu povedal resnico o tem, da je izguba Jadranskega morja cena za samostojno državo. Kolateralna škoda, pač."

Neumnost. Ravno takrat je bila meja še na pravem mestu - zgoraj na kamnolomu.

Najprije se legitimiraj, a onda komentiraj.

"Izhod na odprto morje je pa seveda druga pesem. Tega je Slovenija - žal - definitvno izgubila hkrati s svojo osamosvojitvijo. V takratni euforji - leta 1991 - ga ni bilo politika, ki bi ljudstvu povedal resnico o tem, da je izguba Jadranskega morja cena za samostojno državo. Kolateralna škoda, pač."

Neumnost. Ravno takrat je bila meja še na pravem mestu - zgoraj na kamnolomu. Takrat so si začeli Velikohrvatje porajati želje po neposrednem dostopu do Italije. Kmalu je bila prva oznaka okupacije spodaj na ravnici - kjer je še nikoli ni bilo.

In to bomo povrnili. Ko bo Hrvatija razpadla zaradi splošnega bankrota, ne bo potrebno več 5 dni za razgradnjo začasnega prehoda.

JIMI
| 27.04.2009 | 23:09:34
[prijavi kot neprimeren komentar]
Ko se bodo Hrvatje prav zaprav odločili, ali bi sploh želeli v EU in če bo rezultat pozitiven, je za pričakovati, da bodo k zadevi pristopili drugače kakor pristopajo. Sedanji pristop preko Slovenije je popolnoma zgrešen, iz sosedov so si naredili nasprotnike, mejno vprašanje pa bo verjetno spravilo na plano še kakšno zadevo iz polpreteklosti (kot npr. Razkrižje in Štrigova...). Če hočemo iskati je materiala za spore več kakor dovolj...Po tej logiki Hrvatje EU ne bodo videli še vsaj čas kakšne generacijske zamenjave...
Mesičev govor, ki jim ga je pred dnevi držal o ustaštvu se po vsej verjetnosti ni prijel, saj mlada generacija ustaštvo jemlje kakor pozitivno zgodovinsko smer... Če ne bo prišlo na tem nivoju do drastičnih sprememb, se v daljni prihodnosti bojim celo najhujšega... Takšne ideje pa v Europi nimajo ničesar iskati.

Lep esej.

Problem je samo v tem, da je blokado začela Slovenija in s tem sprovocirala jezo in bes sosedov - kar je, priznal boš, več kot razumljivo. Še posebej zato, ker so vsi takoimenovani mejni spori na kopnem popolnoma in v celoti banalni in tirivialni. Gre za nekaj njiv in za prgišče travnikov. Skratka, popolnoma brez veze.

Izhod na odprto morje je pa seveda druga pesem. Tega je Slovenija - žal - definitvno izgubila hkrati s svojo osamosvojitvijo. V takratni euforji - leta 1991 - ga ni bilo politika, ki bi ljudstvu povedal resnico o tem, da je izguba Jadranskega morja cena za samostojno državo. Kolateralna škoda, pač.

In samo za to gre v tem sporu. Zelo enostavno in zelo boleče. Za Slovence.

Ko se bodo Hrvatje prav zaprav odločili, ali bi sploh želeli v EU in če bo rezultat pozitiven, je za pričakovati, da bodo k zadevi pristopili drugače kakor pristopajo. Sedanji pristop preko Slovenije je popolnoma zgrešen, iz sosedov so si naredili nasprotnike, mejno vprašanje pa bo verjetno spravilo na plano še kakšno zadevo iz polpreteklosti (kot npr. Razkrižje in Štrigova...). Če hočemo iskati je materiala za spore več kakor dovolj...Po tej logiki Hrvatje EU ne bodo videli še vsaj čas kakšne generacijske zamenjave...
Mesičev govor, ki jim ga je pred dnevi držal o ustaštvu se po vsej verjetnosti ni prijel, saj mlada generacija ustaštvo jemlje kakor pozitivno zgodovinsko smer... Če ne bo prišlo na tem nivoju do drastičnih sprememb, se v daljni prihodnosti bojim celo najhujšega... Takšne ideje pa v Europi nimajo ničesar iskati.

>neznan
>| 27.04.2009 | 22:30:00
>Iz osobnog iskustva: Ne dirati u granice! ¨

Jasno, da je to najpametnejše. Ampak za to imamo na obeh straneh premalo pametne politike in preveč lahkoverno rajo. Je pa zdaj verjetno daleč prepozno za take rešitve. Ga ni politika ne na eni ne na drugi strani, ki bi si upal predlagati kakršnokoli smiselno rešitev.

Kautsky
| 27.04.2009 | 21:53:16
[prijavi kot neprimeren komentar]
>nedamo_vam_ništa
>| 27.04.2009 | 21:49:04
>Hrvatska je bila kraljevina!!!!

Ja in kakšno zvezo ima to?
Ali morda veš, da je Litva nekoč obsegala pol Evrope - če malo pretiravam? In danes - tako je majhna, da jo komaj najdeš na zemljevidu.

Ne preterivaš. I Ukrajina je bla del Litve.
Ampak.
Iz osobnog iskustva: Ne dirati u granice! ¨
Takve su kakve su, nitko ne kaže da su pravedne i nitko ne može dati garanciju da če napraviti ikada i igdje granicu sa kojom će svi biti zadovoljni ili koja će biti pravedna jer, ljudi smo. Svak ima svoje mišljenje što je pravedno a kreće od sebe i svojih interesa i ne vidi onog drugog koji također ima pravo na svoje mišljenje što je od kud i do kuda pravedno.
Ajdmo biti civilizirani i umjesto da se trošimo na sranja jeli granica metar ljevo ili desno, ajdmo si dati malo truda pa olakšati život ljudima uz granicu.
Gdje je to zapisano da granica mora biti sredstvo za maltretiranje ljudi?
Zašto ne bi bila sredstvo za maltretiranje baraba i u korist poštenih ljudi?
Zašto smo na granici svi isti? Mafijaši i mi koji šljakamo 11 mjeseci da odemo na 7 dana na skijanje u Kr. goru?
E jebi ga. To je za mene krucijalni problem ali nijedna država ne mrda ni repom da ga riješi.

IlDivo | 27.04.2009 | 22:23:17
. . .
Se spolh ne zanimam, kdo kaj dela, če sploh dela. Povem le, da jih zainteresirani lahko pokličejo po telefoni in ni treba moriti tu zaradi podatkov, ki jih je možno dobiti drugje.

Bine
| 27.04.2009 | 22:15:16
[prijavi kot neprimeren komentar]
neznan | 27.04.2009 | 22:03:04
. . .
Telefonske številke so v imeniku. Pokliči ju in ne sprašuj tukaj.
Boš imel res informacije iz prve roke.

http://www.25junij.si/?

Ne dela več? Zmanjkalo moči? Poguma? Sta spregledala?

A je kaj kobila kriva? Kje pa je bzjm Joras? Problemi?

IlDivo | 27.04.2009 | 22:11:22
A še kdo ve, kje je veliki domoljub, M. Podobnik?

No, kaj pa če recimo pogledamo na znamenito spletno stran http://www.25junij.si/?

Kje je marjanček sedaj? Pa Starman? A je to kakšno znamenje?

verjetno imata malce več informacij kot mi, navadno ljudstvo....
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Podobnik skupaj z dr. Tupkom ŠUPKOM sta na obdukciji, krepali Jorasovi kobili gledajo v šupak.

neznan | 27.04.2009 | 22:03:04
. . .
Telefonske številke so v imeniku. Pokliči ju in ne sprašuj tukaj.
Boš imel res informacije iz prve roke.

A še kdo ve, kje je veliki domoljub, M. Podobnik?

No, kaj pa če recimo pogledamo na znamenito spletno stran http://www.25junij.si/?

Kje je marjanček sedaj? Pa Starman? A je to kakšno znamenje?

verjetno imata malce več informacij kot mi, navadno ljudstvo....

>nedamo_vam_ništa
>| 27.04.2009 | 21:49:04
>Hrvatska je bila kraljevina!!!!

Ja in kakšno zvezo ima to?
Ali morda veš, da je Litva nekoč obsegala pol Evrope - če malo pretiravam? In danes - tako je majhna, da jo komaj najdeš na zemljevidu.

nedamo_vam_ništa | 27.04.2009 | 21:49:04
. . .
Bilo pa prošlo ! (:-)))
Sedaj ste na začetku !
Zakockali ste 1500 let.

hrvati su bili dio rimskog carstva!
hahahahahahaha

po tom vašem idiotizmu!!!!

di je bil SLOVENIA u 7 stoljeću?????

Hrvatska je bila kraljevina!!!!

vi bite htjeli biti karantanci ali mislim da ste se malo zajebali ;)))))

max
| 27.04.2009 | 20:54:55


o kojoj ti karantaniji pričaš????

halloooo?

karantanija je Avstrija dečko a vi ste slovenci....konjušari sa pseudo slovačkim dijalektom....

hahahhaahahhaha

nedamo_vam_ništa
| 27.04.2009 | 20:48:33
[prijavi kot neprimeren komentar]
ne možemo mi propasti!!!!

hrvatska postoji od 7 stoljeća!!!!
di ste vi bili onda?

Hrvati sigurni nismo bili in prav je tako!!!

Carantania, also known as Carentania (Slovene: Karantanija, German: Karantanien, in old Slovene onomastics Korotan) was a Slavic principality that emerged in the second half of the 7th century, in the territory of present-day southern Austria and north-eastern Slovenia. Having lasted more than 300 years, it is considered one of the first Slavic states. It was the predecessor of the medieval Duchy of Carinthia.

Pa še nekaj - nisem omenjal propada, ampak bankrot!

Si nepismen ali kaj?

Le kako naj od povprečno neizobraženega hrvateka pričakujemo, da bo vedel, da prva omemba Karantanije kot samostojne države sega v leto 595!

Tu turej že vodimo ;-)

kaj je jazbar spet utrujaš, psihopatek,

ne možemo mi propasti!!!!

hrvatska postoji od 7 stoljeća!!!!
di ste vi bili onda?

No, v NATO smo Rvatom dovolili vstop - rabimo pač kanon futer!

A za EU pa naj se pač še malo načakajo! Nam se nikamor ne mudi ...

Iskerno pa upam, da zaradi recesije vmes ne bodo bankrotirali ...

stišće vrijeme a....
jajajajajajjajajaa
vidi vidi još malo pa EU...
pa će slovenci pozdravljat sa triglava iza bodljikave žice...
hahahahahaha


šalim se malo ajde nemojte se ljutiti ;)

Rehn laže in zavaja.

zgleda da ga e neostik dol udaru :)

Bine ne se penit, prdec je tvoj

Zopet inhaliraš ?

.


Janezi prej boste dobili prdec crknete Jorasove kobile, kod celi Piranski zaliv.


.