kaj sem jaz iz naše ljipe, v Slovenijo ?, študirat, se v meni obnilo vse na glava kdo sploh smo tisti med Savo in Dravo in Kulpo

V 9. stoletju se je ponudila panonskim Slovincem priložnost, da zaživijo v močni, samostojni državi. Obri so bili premagani in Pribina je dobil od frankovskega kralja ozemlje s sedežem v Blatogradu. Njegov sin Kocelj je sprva služil Frankom, kasneje pa se je želel otresti nemškega vazalstva in se je povezal z Rastislavom. Pri tem sta imela odločilno vlogo Ciril in Metod, ki sta s Kocljevo, Rastislavovo in Svetopolkovo podporo ter papeževim privoljenjem ustanovila panonsko-moravsko nadškofijo (867-885) s slovinskim bogoslužjem (od Srema do Morave). Metod je postal nadškof (arcibiskup panonski), prevedena so bila temeljna dela v starocerkvenoslovanščino in dane so bile vse možnosti za obstoj in razvoj slovinske državnosti in jezika. Vendar pa je na Moravskem prišlo do bojev, Svetopolk je izdal Rastislava, ki so ga Nemci nato obsodili na smrt (870), Svetopolk pa je sklenil mir in dobil celo Panonijo (884), saj je Kocelj ?izginil? iz zgodovine okoli leta 873. Metod je moral pobegniti iz Panonije, na ozemlje so začeli vdirati Madžari, ki so državo uničili, Slovani pa so bili razdeljeni med Nemce in Madžare.12 Borba za slovansko liturgijo je bila tako izgubljena, ustna tradicija pa se je nadaljevala tudi pod Madžari, kamor je bilo priključeno ozemlje panonske Slovenije.

Leta 1094 je bilo ozemlje upravno priključeno zagrebški škofiji in to je skoraj tisoč let usodno vplivalo na jezik panonskih Slovincev, ki je bil izpostavljen močnim madžarskim in kajkavski teoriji hrvatizma.13 Hkrati pa so le takšni negativni jezikovni vplivi omogočili, da so v vzhodnoslovinskem knjižnem jeziku ostali elementi, ki jezik povezujejo s starocerkvenoslovanščino. Upravno je bilo ozemlje vzhodne Slovinije razdeljeno med nemško in madžarsko govoreče okolje, Mura pa je postala ostra geografska meja, ki se je zarezala v prvotno enoten jezikovno-kulturni prostor. Slovenci na desni strani reke so se začeli jezikovno približevati t.i. alpski slovenščini, saj so stiki s panonsko jezikovno bazo postajali vse težji.15 Zaradi tega sta se na slovenskem ozemlju, ki je pripadalo Kocljevi državi, do prvih tiskov izoblikovali dve pokrajinski različici: prekmurski in vzhodnoštajerski jezik. Čeprav izhajata iz panonske narečne baze, pa so med njima v nekaj stoletjih nastale razlike, ki so posledica različnih okolij, v katerih sta se jezika razvijala


2.1 Vzhodnoštajerski jezik

Najstarejše ohranjeno besedilo, zapisano v vzhodnoštajerskem jeziku, je Velikonedeljska prisega (1570), ki pa ima še veliko narečnih posebnosti, tako kot tudi drugi ohranjeni zapisi iz 17. stoletja.17 18. stoletje je prineslo nove rokopise18 in nove narečne poskuse, ki sta jih na prehodu iz 18. v 19. stoletje nadaljevala in razvijala v smeri knjižnega jezika Leopold Volkmer in Štefan Modrinjak. Prizadevanja za vzhodnoštajerski jezik so dosegla višek 1803. leta, ko so se v Desterniku zbrali štajerski izobraženci in na pobudo Ivana Narata ustanovili Svetourbansko akademijo.19 Zaradi nesoglasij med člani delo v akademiji ni steklo20 in prvi poskus, da se normira vzhodnoštajerski jezik, je tako propadel.21 Popolno uveljavitev pa je jezik dosegel v prizadevanjih za vzhodnoštajerske slovnice22 ter v številnih tiskanih knjigah Dajnka, Šerfa, Krempla in njihovih sodobnikov. Najvztrajnejši zagovornik in uporabnik vzhodnoštajerskega jezika je bil brez dvoma Peter Dajnko,23 ki je vztrajal v jeziku in pisavi svoje slovnice tudi potem, ko so njegovi rojaki že pristali na poenotenje knjižnega jezika in so sprejeli močne vplive osrednjeslovenskega knjižnega jezika.

Za enoten knjižni jezik si je teoretično prizadeval Murko v slovnici, praktično pa predvsem A. Krempl, ki se je pri prevajanju cerkvenih besedil zavestno odločil za prevzemanje jezikovnih zakonitosti osrednjeslovenskega knjižnega jezika. Kljub temu pa tudi v Kremplovem pisanju najdemo dokaz,24 da so vzhodnoštajerski jezik na vzhodu Slovenije uporabljali vsi izobraženci. Dvignili so ga iz narečnih okvirov in ga kultivirali tako, da so lahko v njem nastajali cerkveni in posvetni tiski.25


2.2 Prekmurski jezik

Najvzhodnejši del današnjega slovenskega ozemlja je bil vse od propada Kocljeve države pa do leta 1919 ločen od matičnega naroda. Zgodovinski dejavniki so bili odločilni, da se je v Prekmurju slovenski jezik razvijal drugače kot med Slovenci na desni strani Mure.26 Šolstvo je bilo ves čas v madžarskem jeziku in si je, še zlasti v drugi polovici 19. stoletja, prizadevalo pomadžariti vse Slovence na Madžarskem in zatreti njihovo narodno zavest, ki so jo prebudili protestanti v 18. in katoliki na začetku 19. stoletja.

Ob močnih madžarskih pritiskih pa je bil jezik prekmurskih Slovencev že od 11. stoletja naprej izpostavljen tudi hrvaško-kajkavskim vplivom, kar se je čutilo zlasti v cerkvi. Zagrebška škofija je pošiljala med Slovence v Prekmurju duhovnike, ki so pri cerkvenih opravilih uporabljali ob grških, latinskih in madžarskih besedilih tudi kajkavske prevode. Neizobraženo ljudstvo, ki tujih jezikov ni obvladalo, je bilo primorano poslušati osnovne razlage in molitve v kajkavskem jeziku, se mu prilagajati in ga razumeti, kasneje pa tudi brati lekcionarje, zgodbe svetega pisma in druga cerkvena besedila v ?domačem? jeziku zagrebške škofije. Tako se je prekmurski jezik že na samem začetku zbližal s kajkavščino, s katero je ostal tesno povezan vse do ilirizma, ko se je na Hrvaškem izoblikoval enoten knjižni jezik.

Vilko Novak navaja,27 da je zaradi posebnih zgodovinskih razmer bilo onemogočeno prehajanje knjig iz matičnega okolja v ogrsko Prekmurje in da so bile pred letom 1919 knjige Mohorjeve družbe edini nekoliko bolj razširjeni tiski ?knjižne slovenščine? med preprostimi ljudmi v Prekmurju. Duhovniki in redki drugi izobraženci so sicer že poznali knjige Slovenske matice in ?kak slovenski časnik?, drugače pa jezikovnih povezav ni bilo in lahko z gotovostjo sklepamo, da se je prekmurski jezik razvijal neodvisno od osrednjeslovenskega knjižnega jezika.

Prvi pisni dokazi o prekmurskem jeziku segajo v 16. stoletje, ko je bila napisana Martjanska pesmarica I. Danes velja za najstarejši ohranjeni zapis v prekmurskem jeziku, vendar pa ustno izročilo sega v še starejše obdobje.28 Zaradi močnih kajkavskih vplivov je v najstarejših ohranjenih besedilih težko določiti mejo med obema jezikoma, še težje pa je govoriti o vplivih ustnega slovstva na prekmurske in kajkavske zapise in tiske. V strokovnem hrvaškem jezikoslovju je dolgo časa veljalo prepričanje, da je Martjanska pesmarica I napisana v kajkavščini 16. stoletja (1543 ali 1593). Tako sklepa Franjo Fancev,29 ki misli, da je pesmarica kajkavskega izvora, jezik pa se kvari pri prepisovanju v prekmurščino. Poznavalec prekmurskega slovstva in jezika Vilko Novak pa je dokazal,30 da teorija Fanceva ne velja. Novakova raziskava je dovolj natančna, da lahko z gotovostjo sklepamo o prekmurskem izvoru Martjanske pesmarice I.31

Iz kasnejših časov je ohranjena tudi mlajša Martjanska pesmarica II (l756 ali 1786) in še približno šestdeset drugih rokopisnih pesmaric,32 ki dokazujejo razširjenost prekmurskega jezika in potrebo ljudi, da ga uporabljajo tudi v pisni obliki in tako ohranjajo dokaze o kontinuiteti jezika, ki bi bil zaradi spleta nesrečnih zgodovinskih okoliščin skoraj obsojen na propad, še preden se je potrdil v knjižni obliki.

Bogata rokopisna dejavnost pa opozarja tudi na zanimive odnose med kajkavskim in prekmurskim jezikom. Zakaj so se ljudje tako trdovratno držali prekmurskega jezika v rokopisih, če so imeli pri roki tiske v knjižni kajkavščini? Gotovo so za to imeli tehtne jezikovne vzroke (mogoče celo narodnozavedne), zaradi katerih niso sprejemali kajkavščine za svoj jezik, ampak so jo imeli za nepriljubljen, vendar pa potreben pripomoček pri posredovanju grških, latinskih in madžarskih cerkvenih besedil v njim najbližji jezik.33

Šele v 18. stoletju se je v prekmurskem prostoru pojavila prva tiskana knjiga (F.Temlin, Mali katekizem, 1715), ki je pomenila kratko, zadnje, vendar pa pomembno obdobje v zgodovinskem razvoju prekmurskega jezika. V dolgih stoletjih se je ob ustnem izročilu (predvsem za cerkveno rabo) in delno tudi v pisni tradiciji (pesmarice, tudi za cerkveno rabo), oblikoval vzhodnoslovenski obredni jezik,34 ki je svojo knjižno uveljavitev dočakal v delih prekmurskih protestantov 18. stoletja, dosegel prvi višek v Š. Küzmičevem Novem zakonu, dobil visoko stopnjo kultiviranega knjižnega jezika v delih katolikov konec 18. in na začetku 19. stoletja in nato v sredini 19. stoletja odločilno pomagal oblikovati enoten knjižni jezik tako, da je v jezikovni sistem ?prispeval? nekatere izvirne slovanske (in slovenske) oblike, ki jih je osrednjeslovenski knjižni jezik v razvoju jezika zaradi hitre narečne diferenciacije (od 13. stoletja naprej) izgubil.35

Na razvoj prekmurskega jezika je na poseben način vplivala tudi cerkveno-upravna razdelitev med dve škofiji. Južne prekmurske župnije, ki so bile ves čas pretežno katoliške, so pripadale zagrebški škofiji od leta 1094. Vpliv kajkavskega knjižnega jezika je bil zato v okolici Lendave in Turnišča zelo močen. Duhovniki, poslani v ta del Prekmurja iz Zagreba, so se večinoma šolali v obeh kajkavskih središčih (Zagreb in Varaždin) in od tam so prinašali v prekmurski obredni jezik številne vplive, ki so zabrisali jasno razločevalno mejo med obema, že od samega začetka, različnima jezikovnima sistemoma.36 Podobnost jima je dajal zlasti skupni slovensko-hrvaški panonski narečni prostor. Severni del Prekmurja s središčem v Murski Soboti in Porabje pa sta bila priključena györski škofiji, ki je bila dolgo časa središče protestantskega gibanja. Duhovniki, ki so službovali v tej škofiji, so se šolali večinoma na Madžarskem ali pa tudi v Bratislavi, na znamenitem protestantskem liceju, ki ga je obiskoval tudi Štefan Küzmič. Vpliv kajkavščine je bil v severnih prekmurskih župnijah zato manjši, saj so se njihovi molitveniki, evangeliji in drugi tiski le redko uporabljali pri opravljanju službe božje. Zato pa so prekmurski protestanti v 18. stoletju prinašali iz Bratislave, kjer so se dobro izobrazili v klasičnih jezikih in slovaščini, tudi ideje o narodnem in jezikovnem prebujanju. Sočasno z normiranjem prekmurskega knjižnega jezika je na Slovaškem potekalo prizadevanje za formiranje slovaškega knjižnega jezika. Odnos med češkim in slovaškim knjižnim jezikom je bil precej podoben razmeram na slovenskem etničnem ozemlju in razmerju med osrednjeslovenskim in vzhodnoslovenskim knjižnim jezikom. Protestanti na Slovaškem so sicer uporabljali Kralicko biblijo in si prizadevali za (tudi jezikovno) zbližanje s češkimi protestanti (uporabljali so t.i. biblično češčino), vendar pa sta se vzporedno s temi prizadevanji v administraciji, pravni in kulturni rabi že uveljavili kulturna zahodna in srednja slovaščina. Razlike med obema jezikovnima sistemoma so bile dovolj velike, da se je lahko že konec 18. stoletja oblikovala ob češčini tudi slovaščina kot samostojen knjižni jezik, ki je ohranil kontinuiteto jezika Cirila in Metoda, medtem ko je češčina imela tipične zahodnoslovanske značilnosti.37 Podobno je tudi prekmurski knjižni jezik izhajal iz panonske narečne baze in se je od osrednjeslovenskega knjižnega jezika, ki ima alpske zakonitosti, v 18. stoletju že tako razlikoval, da je bila potreba po tiskih v vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku povsem upravičena. Za razliko od slovaškega jezika, ki se je z nastopi bernolakovcev in šturovcev osamosvojil in oblikoval kot knjižni jezik ob starejšem češkem, pa je prekmurski knjižni jezik v prvi polovici 19. stoletja takšno možnost opustil in - zaradi poenotenja jezikovne norme - pristal na združitev v enoten slovenski knjižni sistem.

Leta 1777 so se prekmurski Slovenci v Ogrski prvič združili. Resda samo cerkveno, ko se je ozemlje škofije Györ razdelilo in je bila ustanovljena nova škofija v Sombotelu, ki je cerkveno-upravno združila Slovence iz zagrebške in györske škofije; na začetku je to pomenilo za protestante in katolike možnost prevajati in tiskati knjige v prekmurskem jeziku, ki se je leta 1771 dokončno potrdil v Novem zakonu in dosegel višek v delih M. Küzmiča. Njegova Knjiga molitvena (1783) je z 19 ponatisi38 postala najbolj bran prekmurski priročnik, ki je ob Novem zakonu imel tudi najmočnejši jezikovni vpliv. Pri tem je potrebno upoštevati, da pomen prekmurskih verskih tiskov ni bil omejen ozko cerkveno, ampak so knjige oblikovale tudi zavest prekmurskih preprostih ljudi, vplivale na njihov besedni zaklad in predvsem budile v bralcih narodnostni občutek.39 To je bilo še zlasti pomembno, ko so Slovenci, združeni v sombotelski škofiji, postali žrtev nasilne madžarizacije.

Kulturne, politične in jezikovne razmere v Prekmurju konec 18. in v začetku 19. stoletja so bile podobne tistim na Kranjskem v 16. stoletju. Protestanti, ki so se v protireformaciji umikali iz Ljubljane na sever proti Nemčiji, so se ustavili v Prekmurju in mnogi so tam tudi ostali. Najprej so se močno razširili kalvinisti, po augsburški veroizpovedi (cuius regio, eius religio) pa so postajali vse številnejši tudi protestanti. Čeprav je reformacija ozaveščala kmete in neuke množice, pa so le-ti morali sprejeti vero svojih gospodarjev. V Prekmurju ?je že pred uradno priznano pravico veljalo in gospodovalo načelo: zemljiški gospod določa vero svojim podložnikom?.40 Prav zaradi takšne prakse pa se je vera v Prekmurju pogosto spreminjala.

Reformacija v Prekmurju se je začela sicer že v 16. stoletju,41 vendar se je sprva utrdila na skrajnem severu, od tam pa se je kasneje počasi razširila proti jugu42 in je na prehodu iz 16. v 17. stoletje zajela Radgono, ki je ?postala najmočnejša trdnjava luteranstva?.43 Kljub temu pa v Prekmurju pogoji takrat še niso dovoljevali tiskanja knjig v domačem jeziku in je bilo potrebno počakati še dvesto let do nastopa prekmurskih protestantov iz ravensko-goričkega prostora, da so opravili delo, kakršnega so v 16. stoletju na Kranjskem Trubar, Dalmatin in njuni sodobniki.

Temlinov Mali katekizem (1715), Abecedarium slovensko (1725), Severjev Red zveličanstva (1747) in Š. Küzmiča Vere krščanske kratki nauk (1754) so pomenili začetek44 pri oblikovanju prekmurskega knjižnega jezika, ki se je dokončno potrdil v temeljnem delu prekmurskega slovstva, v prevodu Novega zakona (1771) Š. Küzmiča. Delo je tudi prvi slovenski prevod svetega pisma iz originala - grščine, ki jo je Š. Küzmič dobro obvladal. V uvodu opozarja na Trubarjeve prevode, na Dalmatina, Antona Dalmato, Istrijanskega in Jurijevića, vendar pa misli, da ogrski Slovenci potrebujejo svoje prevode, ker imajo ?dosti tujega in svojega lastnega?.45 Jezik, ki ga je Š. Küzmič uporabil pri prevajanju, je postal osnova prekmurskemu knjižnemu jeziku,46 o katerem se je pohvalno izrazil najprej Jernej Kopitar47 in nato še Matija Čop,48 konec 19. stoletja pa je govoril o prekmurskem knjižnem jeziku tudi Vatroslav Oblak - jezik ni čist, ampak je zmes narečja, štajerskih vplivov in umetnih tvorb.49

Danes se v strokovni jezikovni literaturi končno uveljavlja prepričanje, da prekmurski tiski 18. in 19. stoletja niso pisani v narečju, ampak v knjižnem jeziku, ki se je skoraj dvesto let uporabljal sočasno z osrednjeslovenskim knjižnim jezikom, se od njega razlikoval, približeval in oddaljeval kajkavščini in se v sredini 19. stoletja združil z osrednjeslovenskim knjižnim jezikom v enoten slovenski knjižni jezik.50


3 Sklep

Tisočletna izolacija vzhodnoslovenskega knjižnega jezika, ki so jo narekovali slabi stiki z osrednjeslovenskim knjižnim jezikom, je v panonskem narečnem prostoru zbližala prekmurski in kajkavski knjižni jezik. Stiki med njima so bili zelo močni, razlike v razmerju do osrednjeslovenskega knjižnega jezika pa so se s pojavom tiska samo še povečale. Dalmatin in Japelj sta prevajala iz nemščine in latinščine, Š. Küzmič in Krajačević (kajkavec) pa iz grščine, posredno pa se v njunem jeziku kažejo tudi starocerkvenoslovanski vplivi. Osrednjeslovenski knjižni jezik se je v dvestoletni tradiciji od Dalmatina do Japlja tako spremenil, da je bila gramatična preobrazba protestantskega jezika nujna. Spremembe so bile potrebne predvsem v skladnji in besedotvorju, v tistih jezikovnih ravninah, ki so ob glasoslovju najbolj ločevale tudi vzhodnoslovenski in osrednjeslovenski knjižni jezik 18. stoletja. Stiki med obema jezikovnima sistemoma so bili v glavnem enosmerni vse do 19. stoletja: v Prekmurju so poznali Trubarjeve prevode, Dalmatinovo Biblijo in druge protestantske tiske, vendar pa so bile jezikovne razlike prevelike, zato so potrebovali svoje tiske. V osrednji Sloveniji so prekmurske knjige slabo poznali in zanimanje zanje je pokazal šele Jernej Kopitar, ko je v začetku 19. stoletja spoznal Küzmičev Novi zakon in ga je jezikovno začel postavljati pred Japljev prevod.

Tudi stiki med vzhodnoštajerskim in prekmurskim knjižnim jezikom niso bili močni, čeprav gre le za različici vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Politično razkosanje jezikovno enotnega področja, ki se je razdelilo med nemško in madžarsko oblast, je povzročilo, da so v jezikovnih sistemih nastajale razlike, ki opravičujejo delitev vzhodnoslovenskega knjižnega jezika na vzhodnoštajerski in prekmurski knjižni jezik.

Prekmurski knjižni jezik je imel že daljšo tradicijo, vendar pa ni bila pisna, ampak ustna. Razvijal se je ob stari kajkavski in je preko njenih povezav z glagoljaši ohranjal kontinuiteto s starocerkvenoslovanščino. Kljub tesni povezavi pa številne rokopisne pesmarice dokazujejo, da prekmurski Slovenci niso sprejeli kajkavščine za svoj jezik, ampak so s pomočjo obrednega jezika v pesmaricah in molitvenih obrazcih ohranjali razlike med jezikovnima sistemoma, dokler se v 18. stoletju tudi prekmurski jezik ni potrdil v knjižni obliki.

Osrednjeslovenski in vzhodnoštajerski knjižni jezik sta se potrdila v cerkvenem in posvetnem tisku, medtem ko v prekmurskem knjižnem jeziku leposlovja niso pisali. Kljub temu pa je v Küzmičevem prevodu Novega zakona in v kasnejših delih katolikov jezik dosegel visoko kulturno raven, s katero je presegel narečne okvire in prerastel v normirano naddialektalno tvorbo. Osnova (vendar le glasoslovna) mu je ravensko-goričko narečje, v skladnji, besedju in oblikoslovju pa je izoblikoval nadgradnjo, ki je po svoji izrazni moči in vsebini knjižna.

slovinska (kajkavsko) se če odcepati od croatov

pišmo po domače

Inati se, Slovinjo
lepota nek tvoja boli
nima onog ko te ne zna
ko te ne zna, a ne lu´bi

Se še spomni s puno zara
rijeci moga starog dide
jbogi onaj koji vara
nemi da se tvoji stide

Tamo nekde, u daljini
svoju skrito ljubav taji
a, sve se mi vise zdii
ne mogu bez Slovinije

Inati se, Slavonijo
lepota nek tvoja boli
nima onog ko te ne zna
ko te ne zna, a ne lu´bi

BRANIMIRE LEGENDO HRVATSKA , HDSSB POBJEDUJE NA IZBORIMA U SVIH PET SLAVONSKI ZUPANIJA

Inati se, Slavonijo
ljepota nek tvoja boli
nema onog ko te ne zna
ko te ne zna, a ne voli

Jos se pamte s puno zara
rijeci moga starog dide
jadan onaj koji vara
nemoj da se tvoji stide

Tamo negdje, u daljini
svoju tajnu ljubav krije
ma, sve se mi vise cini
ne mogu bez Slavonije

Inati se, Slavonijo
ljepota nek tvoja boli
nema onog ko te ne zna
ko te ne zna, a ne voli