Kako je, ko se na križišču srečata Delov novinar Marijan Zlobec in pesnica, pravljičarka, šansonjerka Svetlana Makarovič? Pade klofuta, po zraku letijo očala, nekdo vpije, ali ste nori, drugi pa si misli: Kar tožite me!
T. J.
Ljubljana - Kako je, ko se na križišču srečata Delov novinar Marijan Zlobec in pesnica, pravljičarka, šansonjerka Svetlana Makarovič? Pade klofuta, po zraku letijo očala, nekdo vpije, ali ste nori, drugi pa si misli: Kar tožite me! Datum: 25. maj 2009.
Marijana Zlobca, ki je po svoji rutinski poti dopoldne odhajal v službo, je napad eminentne umetnice seveda presenetil. »Zgodilo se je takorekoč pred sodniško stavbo, na prehodu za pešče, Makarovičeva je pljuvala name, me zmerjala z gnusobo in oklofutala, da so mi očala padla na tla,« dogodek opisuje Zlobec. Makarovičeva pa: »Devet let sem šparala to klofuto in on točno ve, zakaj.« Kriv naj bi bil Zlobčev novinarski tekst po podelitvi Prešernovih nagrad daljnega leta 2000, kjer je pesnica zavrnila nagrado. »Spljuval me je tako, kot me ni nihče niti v rumenem tisku,« dodaja Makarovičeva, ki je nagrado najprej zavrnila iz javnosti neznanih razlogov, potem pa se je v kolumni Sobotne priloge le izjasnila, da jo je motil sonagrajenec Marko Rupnik. In tako je dopoldne opravila »dobro narejeno avtorsko delo«. Tudi poetično je bilo! Brez vzroka se roka priletne dame ne vzdigne.
Zlobcu pa se vse skupaj ne zdi niti malo poetično. Pesnice sicer ne namerava tožiti, ker niti nima prič dogodka, poudarja pa, da leta 2000 na nobenega od njegovih člankov pesnica ni reagirala. »To najbrž pomeni, da ni imela česa pripomniti.«
Iz torkove tiskane izdaje Dela