Ljubljana - Po tem, ko se je Svetlana Makarovič po devetih letih znesla nad novinarjem Marijanom Zlobcem, smo na Delu pobrskali za tekstom, ki naj bi bil povod za včerajšnje dejanje. Gre za Zlobčev tekst po podelitvi Prešernovih nagrad daljnega leta 2000, kjer je pesnica zavrnila nagrado. V celoti objavljamo arhivski članek z naslovom:


Bolj poza kot iskrenost (9. februar, 2000)


Napoved ali vsaj slutnja se je uresničila, a bolj klavrno in neprepričljivo; letošnja dobitnica Prešernove nagrade za literarni opus, pesnica Svetlana Makarovič, je z odra povedala, da nagrado v celoti odklanja. Analiza dogodka bi bila nekako naslednja: v Gallusovo dvorano je prišla tako kot vsi drugi nagrajenci, sedela je poleg predsednika Kučana, ko je prišla »na vrsto«, se je spustilo platno in namesto njenega filmskega portreta smo lahko prebrali le njeno ime. Med dolgim aplavzom je prišla na oder. Med branjem precej dolge utemeljitve Prešernove nagrade je stala na odru, kmalu so se ji začele tresti noge, kar se je pod dolgo obleko dobro videlo; bila je nervozna. Potem pa se je obrnila proti povezovalcu proslave, dramskemu igralcu Alešu Valiču, in mu namignila, da želi mikrofon. On je očitno to že vedel. Potem pa je spregovorila: »Hvala za prijazen pozdrav. Hvala za vse iskrene čestitke in za vse iskreno izrečene in zapisane tople besede. Mojim bralcem, moji publiki, mojim sodelavcem, mojim prijateljem in posebej hvala tistim, ki so me za to priznanje predlagali!« Tu je nastala dolga, kar osem sekund trajajoča pavza. »Gospod predsednik,« in spet je sledila štiri sekunde dolga pavza; vsi smo pričakovali, da bo izrekla ime Milana Kučana, a smo se zmotili, »upravnega odbora te institucije; nagrado seveda v celoti zavračam. Vsem tistim, ki nam ta praznik resnično nekaj pomeni, pa iz srca želim, da bi nam bil lep in lepši, in hvala še enkrat.« Spet je sledil dolg aplavz. Makarovičeva je Valiču izročila mikrofon in se počasi vrnila na svoj sedež. Prvi ji je čestital predsednik Kučan.

 

To je seveda nevtralen opis dogodka. Vprašanje pa je, kaj to pomeni. Zakaj je Makarovičeva to gesto pravzaprav storila? Utemeljitve ni bilo; ne subjektivne ne objektivne, najmanj pa logičnega sklepanja oziroma prehoda iz uvodnih zahval v odklonitev nagrade. »Seveda pa nagrado v celoti zavračam,« kot je dejala, bi moralo slediti pojasnilo, ker »gospod predsednik ...«, ker »slovenska kulturna politika ...«, ker »je naš odnos do kulture ...«, ker »so Prešernove nagrade ...« Njen neroden zamolk v imenu praznične pristnosti in iskrenosti je na moč dvomljiv, ker vzpostavlja nadkriterije, po katerih je najvišjo nagrado in iskreno čutenje prazničnosti mogoče doseči le z zavrnitvijo obojega. Ta njen luteranski neposreden stik z Bogom poezije in praznika je bil v nasprotju s prevladujočim katoliškim duhom v avditoriju (zanj bi bile bolj značilne besede drugega Prešernovega nagrajenca, patra Marka Ivana Rupnika: »Ponižnost, zvestoba, milost, darovanje ...«), je bil še bolj dvomljiv zato, ker se je v dvorani sploh prikazala in svoje povedala z opazno tremo, že skoraj mučnima pavzama in s padajočim glasom v intonaciji in dinamiki.

 

Odklonitev nagrade v imenu praznika, »ki nam resnično nekaj pomeni«, vzpostavlja, kot rečeno, nadkriterije in nadritual, v nasprotju z utečeno podelitvijo, brez katere Prešernovih nagrad kratko in malo ni mogoče vročiti. Še več, implicira dejstvo, da so vse druge podelitve ali celo sprejemanje nagrad neiskreni - da ne uporabimo še kakšne hujše besede. Govorila je namreč v množini! Za kar ni imela mandata; njen odrski monoakt je izključno njen osebni problem. Kakšen pa je ta problem, kaj vse se je v njeni osebnostni in umetniški rasti dogajalo v desetletjih do nastopnega trenutka, ki je neponovljiv, pa je bolj zadeva psihoanalitikov kot pesništva, Prešernovega praznika in Prešernove nagrade!

Marijan Zlobec