Izbral Igor Bratož
Tisti, ki so hoteli prebrati roman Andreja Blatnika, so se po njegovem delu Tao ljubezni iz leta 1996 lepo načakali. Lani pa je avtor zagati odpomogel in mariborski založbi Litera za zbirko Piramida ponudil roman Spremeni me. Žirija nagrade kresnik ga je uvrstila med pet letošnjih velikih finalistov, zato ne more biti odveč vpogled v mnenja, ki jih je o delu ponudila tukajšnja kritika.
Kot učbenik za prihajajoče generacije
(...) Vendar se roman žanru izmika in zmakne na manj obdelan teren, res gre za zakonsko krizo, res najprej on, potem še ona zapustita dom in družino ter se predata svobodi in iščeta zavetje neba, on se celo spusti do dna in tam spozna enega novih kinikov, ki so se umaknili iz cirkusa in zdaj prav po beckettovsko ždijo za smetnjaki in se delajo butaste klošarje, čeprav so bili prave tehnološke marke in so zdaj očitno še zadnji ali prvi na novo osveščeni pripadniki neke nove protipotrošniške struje, ki je zdaj do fundamenta individualizirana in razpršena na »skrite posameznike«; zmakne pa se tako, da je dogajalni čas in prostor nekje drugje. To je bližnja prihodnost, recimo dvajseta leta tega stoletja, ki jo na eni strani zaznamuje čez vse razširjeno potrošništvo, v kateri korporacije neženirano sponzorirajo ministrstva in vlade, svet, v katerem je hrana večinoma že sintetična, kemično ugodje zlorabljano, gotovinsko poslovanje relikt, reklama vseprisotna, nadzor popoln, razlika med tistimi, ki imajo in veselo trošijo, in tistimi, ki nimajo, zmeraj večja; to je čas po tistem, ko so trgovali z nafto, orožjem in organi, vendar pa tudi čas, v katerem so nekatere stvari tako izrazito lokalne in prepoznavne, čas, v katerem je s prihodnostjo tako težko prekiniti in v katerem preteklost, neke davne vojne in emigracija še vedno zaznamuje usode ljudi in potomcev. Vendar pa je prihodnja tehnologija in sprememba vrednot popisana in imenovana dovolj duhovito, brez znanstveni prozi tako ljubega tehnicizma.
Roman Spremeni me se tako uvršča v še ne povsem definirano in v refleksiji še ne obdelano strujo pripovedništva, za katero so značilni prelomi in revolt proti obstoječemu, proti razpaseni kupljivosti vsega (sveta), zraven pa sodita vsaj še Gazvodova Camera obscura in Skubičev Popkorn; za vse tri je značilen prelom, pa tudi dovolj drastična akcija, mehki ali do trši terorizem, odklop iz ustaljenih in postanih življenjskih vzorcev. Učbenik za prihajajoče generacije antiglobalistov, če te še berejo s papirja. Matej Bogataj, Delo
Roman zahteva strogo disciplinirano branje
Vprašati se je treba, kaj nam je želel pisatelj sporočiti? Se skriva ključ do odgovora v strukturi ciklično sestavljenih poglavij (stavek zadnjega poglavja odpira novo poglavje)? Živeti je treba proti toku? Nekaj v zvezi s čudnimi plesi, ki nosijo naslove poglavij? Naj napišem, da v sodobnem slovenskem leposlovju ni veliko romanov, za katere bi bralec, ki si želi roman prebrati do konca, potreboval tako strogo in tako vojaško disciplinirano branje, kot je potrebno, da se prebere Blatnikov Spremeni me, čeprav je avtor na hrbtni strani knjige napisal (podpisal se je s psevdonimom Zdenka Hribar), da je Spremeni me roman, ki ga je treba prebrati več kot enkrat in premisliti še večkrat. Ne morem si predstavljati hujšega. Irena Svetek, Dnevnik
Isti na nov, drugačen način
(...) A družba, v kateri (Borut) živi in izgublja stik s samim sabo in Moniko, je družba, kjer radikalni upor ni več mogoč. Mogoča je samo še »tiha revolucija«, revolucija posameznika, klošarja pre blokom. Taki tihi revolucionarji so individualci »par exellance«, vsak zase se upre z molkom in nekakšnim notranjim begom. Ker zunanja migracija prav tako ni več mogoča, ni več kam zbežati, v se zgodbe tega sveta so postale ena sama zgodba, Sinteza. Kamorkoli greš, ne moreš več pred ničemer pobegniti, edini pristan pobega je molk. Molk, ne tišina.
Prepleten pa ni samo svet, ves način življenja posameznika in družine kot celice je podoben neki skriti matrici, Sintezi, za katero se zdi, kot bi jo nadziral nek nevidni Big brother, nek Generani.
Ni dovolj, da se glavni junak tiho ves čas upira zgolj potrošništvu in hkrati živi - in to ne slabo - prav od njega. Spremeniti mora več. Spremeniti mora sebe. Najprej sebe, to je edini način, da iz peklenskega kolesja vsaj poskuša rešiti tudi družino. Podvig je tvegan, nobenega zagotovila ni, da mu bo preobrazba uspela, kaj šele, da bo z lastnim zgledom uspel preobraziti Moniko ali celo otroke. Glede slednjih konec ostaja odprt, zanje ni gotovo, kakšni ljudje bodo postali v svetu, ki je takšen, kot je in v katerem bodo še naprej odraščali. Reči mora dokončni ne domu, družini in Moniki, ki res ne razume, kaj se mora spremeniti, da bi vse lahko ostalo isto. Ne razume, dokler ne gre skozi ogenj spremembe tudi sama.
Ogenj te spremembe in izstopa iz vrtečega se kolesja ju nazadnje vendarle odreši spon.
Človek odide, zato da bi našel sebe in se vrnil. Junak mora oditi, da se lahko vrne in ostane isti na nov, drugačen način.
Kar si, ne vidiš. Kar vidiš, je tvoja senca. Igor Coronini, literarni portal Spletno pero
Čas, oglodan do kosti
Andrej Blatnik je po dveh romanih in štirih zbirkah kratkih zgodb, če za hip pozabimo vse njegovo drugo ustvarjanje, in še posebej ob dejstvu, da je njegov zadnji roman izšel davnega leta 1996, medtem ko so kratke zgodbe nastajale tudi kasneje, zaprisežen in predan slednjim. Kar pa seveda ne pomeni, da so njegovi romani manj dodelani, prav nasprotno, Blatnik nam namreč z romanom postreže vsakih deset let. Vsak roman je tako odraz večletnega zorenja dodelanosti tematike. Še več, njegov letošnji roman je vsekakor presežek leta slovenskega romanopisnega dogajanja. Kajti Spremeni me sedanji čas ogloda do kosti, ga uvidi in premisli do obisti. In prav na tak in ta roman smo čakali že dolgo vrsto let.
Že naslov Spremeni me je sila skrbno izbran in šele po branju razbohoti vse svoje potencialne razsežnosti. Glavni junak Borut in njegova žena Monika sta namreč v času naglih sprememb, času, ko nam vsakdanjik polzi med prsti, še vedno vsa v silnicah medosebnih odnosov, v katerih vse bolj postaja naš problem to, da se nismo sposobni spremeniti, predvsem prilagoditi. Prilagajanje sveta sebi pa, kot kaže, ni prav mogoče in prinaša akterjem sodobnosti le ponavljajoče se vzorce brez končne razrešitve problema. Andrej Blatnik tako tudi v tem romanu ostaja mojster medosebnih odnosov v vsej njihovi razsežnosti in problematiki in v pričujočem romanu jih izvrstno problematizira prav glede na spremembe, ki jih prinaša sodobnost. Glede na njegovo dosedanje ustvarjanje bi lahko rekla, da so tukaj odnosi med partnerji najbolj radikalizirani doslej, z odprtjem novih front namreč avtor doseže širino in globok vpogled v sodobne izpraznjene odnose, ki vse bolj podlegajo vplivom megakorporacij in Hollywooda, ko v vsesplošni preobilici dobrin in maksimaliziranem udobju življenja izgubljamo stik s partnerjem in s samim seboj. Maja Brodschneider Kotnik, Večer
Bliže satiri kot antiutopiji
Večina dobrih antiutopij izumi poseben jezik prihodnosti. Tudi Spremeni me je poln neologizmov, nekaterih posrečenih, kakor sta globaleščina, pigburger. Manj je nove tehnike, pričakovane v prihodnosti, nenehno se pojavlja napravica stičnik, ki pa je vsaj sama nisem znala ločiti od mobilnega telefona (uporaben za sporočila, z njim lahko tudi plačujemo). Sicer je stvarnost Spremeni me takšna, kot jo poznamo: otroci visijo na računalniških igricah in obožujejo hamburgerje, narod ob prostih trenutkih zavije v nakupovalne centre. Res je sicer, da je vse napihnjeno do groteske, nakupovalne vozičke postiskajo šerpe, v nakupovalnem centru so nameščene počivalnice, da nakupovalci ne potrebujejo oddiha doma. Pa vendar ... tukaj smo bliže satiri kot antiutopiji in roman do konca niha med tema oznakama. Zdi se, da je zastavljen kot velika zgodba, ki poskuša obračunati s svojim časom, angažirana proza, ki deloma prehaja že v moralistično. Vsekakor oznake, ki jih bralec prvega Blatnikovega romana Plamenice in solze v povezavi s pisateljem ne bi pričakoval (...). Jelka Ciglenečki, Literatura
Iz sredine tiskane izdaje Dela