Župan Janković je v pismu, objavljenem v ponedeljkovem Delu, izkazal popolno nerazumevanje vloge novinarstva v družbi, zlasti pa je podcenjujoč njegov odnos do novinarske avtonomije in svobode.
Ljubljanski župan Zoran Janković je pismo z gornjim naslovom, objavljeno v pondeljkovem Delu na tem mestu, resda naslovil na predsednico upravnega odbora Dela Andrijano Starino Kosem; dejansko pa ga je poslal uredništvu Dela, kateremu je po vsebini tudi v celoti namenjeno, zato si kot odgovorni urednik Dela, ki predstavlja časopis, pridržujem pravico, da na županove grobe navedbe odgovorim.
Naj takoj povem, da nam županovega pisma ne bi bilo treba objaviti; je, presenetljivo, v tolikšni meri žaljivo in neargumentirano, da bi objavo zlahka zavrnil, in ni ga sodišča v državi, ki mi ne bi pritrdilo. Toda po premisleku smo skupaj s kolegi uredniki ocenili, da je pismo vredno objave, ker pove več o piscu kot o naslovniku in ker imajo davkoplačevalci pravico poznati stališča svojega župana do javne kritike na njegov račun. V enem stavku lahko rečemo, da je župan v tem pismu izkazal popolno nerazumevanje vloge novinarstva v družbi, zlasti pa je podcenjujoč njegov odnos do novinarske avtonomije in svobode.
Tako predsednici UO Dela po dramatičnem, osebno prizadetem uvodu zapiše, da je »to, kar v zadnjem času počnete na straneh vašega časopisa, predvsem na strani ljubljanske redakcije, prešlo vse meje dobrega okusa«. S tem stavkom je namreč uredništvo časopisa Delo reduciral na maso ponižnih mezdnih delavcev brez lastne glave in razmisleka. Naj enkrat za vselej odgovorim: predsednica UO Dela Andrijana Starina Kosem v časopisu ne »počne« prav nič; uredništvo časopisa je k sreči od upravnih in lastniških struktur podjetja povsem neodvisno in uredniška politika časopisa nastaja v prostorih uredništva in nikjer drugje. Lastniki dobijo časopis zjutraj na mizo, povsem enako kot župan. V Delu, skratka, spoštujemo avtonomijo novinarstva in delitev ter ločenost upravno-lastniškega in novinarskega dela; kot sem že večkrat povedal, zlasti zaposlenim, bom prvi, ki bo v primeru kršitve omenjene delitve javno spregovoril. Če pa je Janković v katerem od slovenskih dnevnikov, ki so mu ideološko bliže, opazil, da predsedniki uprav lahko tam kar koli »počnejo«, je to predvsem njegov problem.
Najnižji možni udarec po novinarjih Dela pa si je župan privoščil s stavkom: »O tem, ali so novinarji dodatno stimulirani, da pišejo neresnice o delu mestne uprave, ne želim ugibati.« S to navedbo se je dokončno postavil na raven gostilniškega opravljivca. Naj povem, da plače in stimulacije novinarjem razdeljuje odgovorni urednik Dela na predlog resornih urednikov in da so kriteriji za delitev stimulacije popolnoma jasni in transparentni in temeljijo na ocenah o profesionalnosti dela, ne pa na stopnjah (ne)priliznjenosti posameznim oblastem ali politikam.
Na konkretne obtožbe proti trem novinarjem, ki jih podrobno navaja, ne bom odgovarjal; pisci imajo za svoje trditve utemeljena stališča. Če pa želi Janković z njimi polemizirati, ima na voljo vsa zakonska sredstva (seveda v bolj kulturni obliki). Naj k temu dodam le eno poved: da novinar dvomi o roku izgradnje stadiona Stožice, je logično, saj je župan predvolilno obljubo glede tega enkrat že snedel.
V zaključnem pozivu bralcem k bojkotu Dela in k branju županovega glasila in spletne strani pa je Janković na enem mestu zelo strnjeno razkril svoj pogled na novinarstvo. Zato vračam: glasilo Ljubljana in spletno stran www.ljubljana.si davkoplačevalci financiramo zato, da županove promocijske službe lahko prikazujejo njegovo delo brez kanca distance. Časopisi pa so na svetu zato, da vsem vrstam oblasti ves čas gledajo pod prste, da se oblast ne izpridi in zlorabi. Takšni mehanizmi po svetu delujejo že stoletja in bodo najbrž še dolgo. Da politikom to ni všeč, je jasno. A to jim ne daje pravice, da bi časopisom odrekali kritičen pogled na svet.
Darijan Košir
odgovorni urednik Dela