Poleti se je ob pobudi Planinske zveze Slovenije, da bi znameniti Aljažev stolp zaradi dotrajanosti z vrha Triglava preselili v nastajajoči Slovenski planinski muzej v Mojstrani, razvnela velika polemika. V bran ideji, da mora stolp, simbol slovenstva, ostati tam, kjer je, je stopilo veliko ljudi, še posebej združenje Prijatelji Triglava. Včeraj so na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) predstavili strokovno analizo stanja Aljaževega stolpa, ki so jo naredili poleti. Strokovne odločitve konservatorske službe, kaj bi bilo najbolje z njim napraviti, pa za zdaj še ni.
Znameniti stolp je leta 1895 na Triglavu postavil župnik Jakob Aljaž. Zgodovina stolpa je bila od tedaj precej pestra, je na tiskovni konferenci povedal Miloš Ekar, vodja območne enote ZVKDS v Kranju. Po prvi svetovni vojni je na stolpu potekala pleskarska vojna med Italijani in Slovenci. Po rapalski pogodbi je bil namreč Triglav meja med Kraljevino SHS in Italijo. V tridesetih letih je bil stolp bel s črno streho, po drugi svetovni vojni so ga prebarvali na rdeče in nanj posadili peterokrako zvezdo. Že v petdesetih letih je stolp ponovno dobil črno-belo zunanjščino. V osemdesetih je bila ta podoba spet nekoliko drugačna. Danes je spomenik podoben svoji prvotni različici. Leta 1999 so Aljažev stolp razglasili za spomenik državnega pomena. Ekar je predstavil tudi stanje spomenika, ki je na nekaterih mestih utrpel poškodbe, ki so jih ljubitelji/amaterji skozi desetletja popravljali in odpravljali po najboljših močeh, kar je spomenik pomagalo ohranjati. Od tovrstnih posegov v spomenik pa je po besedah strokovnjakov najbolj sporno to, da je stolp zdaj dvignjen in podbetoniran. Od leta 1999 so tovrstni posegi v stolp tudi protipravni.
Zaskrbljujoča korozija
Zunanjščina stolpa, četudi na nekaterih mestih načeta, precej ustreza njegovi prvotni podobi, notranjščina pa se je po drugi strani od njegove izgradbe precej spremenila. V njej, denimo, ni več nekdanje notranje opreme (okrogli stoli, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer, termometer, posoda s špiritom za samovar, pa tudi »Triglavska panorama« itd.). Ivo Nemec, vodja naravoslovnega oddelka Konservatorskega centra, je podrobneje analiziral stanje stolpa z vidika njegovih sestavnih materialov. Po njegovem mnenju je stolp po več kot stotih letih v presenetljivo dobrem stanju. Od vrste sprememb, ki so ga doletele v tem času, je ena najbolj zaskrbljujočih začetek korozije. Če ga pustimo takšnega, kot je, bo po Nemčevih ocenah obstal še od petdeset do sto let. A tedaj bo od njega brez ustreznega vzdrževanja ostala le še rja. Če želimo ohraniti originalne dele stolpa, bi bila selitev v muzej smiselna. Druga možnost je, da se država kot lastnica odloči za obnovo ali strokovno vzdrževanje spomenika. Po tem scenariju bomo Aljažev stolp skozi čas popravljali toliko časa, dokler ne bo zamenjan. Na vprašanje Dela, koliko Aljaževega stolpa je po tolikih letih in po letih »dokrpavanja« še ostalo originalnega, Nemec odgovarja, da okrog sedemdeset odstotkov. Sicer se je zavzel predvsem za to, da si vzamemo čas, da pretresemo strokovne, racionalne argumente v zvezi z usodo stolpa in iz razprave izključimo ideološke, nacionalne strasti, ki ob njem vznikajo.
Glavna načela si nasprotujejo
Jelka Pirkovič, generalna direktorica ZVKDS, je v zvezi z vzdrževanjem in ohranjanjem Aljaževega stolpa spomnila na dve spomeniško konservatorski načeli. Prvo določa, da se spomeniki nacionalnega pomena ohranjajo na kraju samem (in situ), drugo pa nalaga njegovo materialno ohranjanje spomenika. Včasih si načeli nasprotujeta, ko, denimo, materialno ohranjanje zahteva, da zamenjamo dele spomenika ali ga v celoti nadomestimo, kot se je zgodilo v primeru Robbovega vodnjaka, je še dejala.
V primeru Aljaževega stolpa bo stroka na podlagi predstavljene ocene ZVKDS v bližnji prihodnosti še določila, kako bi najbolje zaščitili ta spomenik. Kot smo lahko razbrali iz ocene in sledeč načelom spomeniškovarstvene stroke, je mogoče zagovarjati obe rešitvi, tako to, da stolp ostane na Triglavu in država skrbi za njegovo strokovno vzdrževanje, kot da ga premestijo v muzej in nadomestijo s kopijo.