Ljubljana - Predsednik vlade Borut Pahor je prejšnji teden napovedal, da bo vlada predstavila arbitražni sporazum o reševanju mejnega spora s Hrvaško takoj, ko ga bosta parafirala zunanja ministra Slovenije in Hrvaške. To se v petek na medvladni konferenci v Bruslju ni zgodilo, so pa mediji objavili kopijo sporazuma. V državnem zboru, kjer so zaradi tajnosti dokumenta zasedali za zaprtimi vrati, pričakujejo pojasnilo varnostnih služb, v SDS pa pravijo, da je objava dokumenta blamaža.
»Za ugotavljanje morebitnih nepravilnosti pri postopkih ravnanja z gradivom z določeno stopnjo tajnosti so pristojne določene službe državnega zbora, od katerih predsednik pričakuje pojasnila oziroma ugotovitve v konkretnem primeru, dotlej pa predsednik vnaprej ne more dajati nikakršnih sodb,« so iz kabineta predsednika državnega zbora Pavla Gantarja odgovorili na vprašanje, ali je mogoče, da je zaupni dokument prišel iz parlamenta. Verjetno bodo morali v državnem zboru veliko pojasnjevati, vsaj glede na izjavo uradnega govorca zunanjega ministrstva Milana Balažica, ki je v petek prejšnji teden po objavi dela sporazuma v javnosti trkal na državljansko vest slovenskih politikov, naj skrbno ravnajo z zaupnim dokumentom, ki so ga dobili na mizo na odboru državnega zbora za zunanjo politiko (seja je bila v sredo za zaprtimi vrati, ko so potrjevali arbitražni sporazum). V vladnih krogih domnevajo, da je dokument zaupne narave prišel v javnost ravno iz tega vira.
Na slovenskem notranjepolitičnem področju je podpora arbitražnemu sporazumu razdeljena po ločnici koalicija-opozicija. Vladajoče stranke (SD, Zares, Desus in LDS) sporazum podpirajo, SNS in SLS pa se je pridružila tudi največja opozicijska stranka SDS. V tej ocenjujejo, da sta bistveni pomanjkljivosti sporazuma časovni okvir, ker dopušča arbitražnemu sodišču predolg rok za razsodbo (3 leta), in premalo jasna formulacija o nalogi arbitražnega sodišča, ki mora v 4. točki pod b določiti stik Slovenije z odprtim morjem (v angleški verziji je naveden izraz junction). Predsednik države Danilo Türk je že izjavil, da kot predsednik in profesor mednarodnega prava ocenjuje arbitražni sporazum pozitivno in da ga v takšni obliki lahko Slovenija tudi sprejme.
Mirjam Škrk: Kar bi bilo več, bi bilo preveč
A razlike o vsebini arbitražnega sporazuma ne potekajo le po politični ločnici, temveč se v mnenjih razhajajo tudi pravniki mednarodnega prava. Strokovnjakinja za pomorsko mednarodno pravo in nekdanja ustavna sodnica Mirjam Škrk je v intervjuju za Večer dejala, da drugi Rehnov predlog (ki je vsebovan tudi v arbitražnem sporazumu) ustrezno rešuje vitalne interese Slovenije. »Arbitražni tribunal bo moral odločiti o neposrednem, fizičnem stiku (angl. junction) Slovenije z odprtim morjem. Neodvisno od interesov obeh držav, ki so tu pač različni,« je odgovorila Mirjam Škrk na vprašanje, kako razume sporazum na točki stika Slovenije z odprtim morjem. Meni tudi, da je v sporazumu ustrezno in na zadovoljiv način rešen problem pravičnosti. Po njenem daje zapisano ustrezna jamstva, »da mora, upoštevajoč mednarodno pravo, pravičnost, dobre sosedske odnose in relevantne okoliščine, biti rešitev pravična za obe državi«. Kar bi bilo več, bi bilo po njenem že preveč, ker mora imeti arbitraža tudi manevrski prostor; ne bi bilo konstruktivno, če bi jo preveč obremenjevali s »telefonskim imenikom okoliščin, ki jih bodo arbitri tako ali tako upoštevali«.
Miha Pogačnik: Stik je lahko karkoli
Nekdanji sopredsednik mešane medržavne komisije za reševanje problema meje Slovenije in Hrvaške in profesor mednarodnega prava Miha Pogačnik opozarja, da vsebina arbitražnega sporazuma ni dokončna, dokler ni dokument parafiran in podpisan. Kljub temu, kolikor je javnosti znano, razbira iz sporazumu dva problematična sklopa. Po njegovem besedilo ni dovolj precizno, ko navaja, da mora arbitražni tribunal definirati stik Slovenije z odprtim morjem. »V tej točki je sporazum slab. Besedilo ni jasno, ni mogoče jasno sklepati, da gre za teritorialni in neposredni izhod na odprto morje, stik pa je lahko karkoli,« je dejal pravi Pogačnik. O angleškem junction pravi, da zanj ni dovolj dobra dikcija, da gre za teritorialno povezavo med območjem slovenske suverenosti z odprtim morjem.
Drugi sklop Pogačnikovih pomislekov se nanaša na pravičnost. »Vprašanje je, ali se je politika odpovedala pravičnosti ex aequo et bono,« se sprašuje Pogačnik, ker če se je, bo morala zdaj jasno povedati, ali je s sedanjo formulacija pravičnosti (kakor je navedena v arbitražnem sporazumu) zadovoljna. Pogačnik se do formulacije pravičnosti v sporazumu noče opredeljevati, a tako kot je navedeno, arbitražni tribunal ne bo razsojal po načelu ex aequo et bono.
Iz torkove tiskane izdaje Dela