Premierka Jadranka Kosor je v hrvaškem saboru dobila soglasje za arbitražni sporazum. Tako se podpisovanje sporazuma seli v Stockholm, glavno mesto predsedujoče EU, Švedske.
Premierka Jadranka Kosor je v hrvaškem saboru v ponedeljek dobila soglasje za arbitražni sporazum. Tako se podpisovanje sporazuma seli v Stockholm, glavno mesto predsedujoče EU, Švedske. To pomeni, da se bosta dve nacionalni politični mašineriji upravičeno ali neupravičeno podredili nadnacionalni arbitražni mašineriji in verjeti je, da za njo stoji mednarodni politični interes po odpravi tega dolgoletnega mejnega konflikta. Kaj natančno se bo v prihodnje razvilo iz tega, verjetno ne ve nihče niti v Sloveniji niti na Hrvaškem. Mogoče pa je pogledati v anatomijo vzorca dveh nacionalnih držav, ki doslej nista dosegli razumnega dogovora, in videti je, da česa takega iz političnih razlogov niti nista sposobni storiti. Ključ za razumevanje vzajemnega »stockholmskega sindroma« je v besedi globalizacija. Obe državi v osebah skeptičnih, a veljavnih avtoritet verjameta, da sta žrtev mednarodnega interesa grabežljive globalizacije, zato vsaka zase sumita, da utegneta biti oškodovani, toda pri tem izrecno hočeta sodelovati, saj sta medtem do nadnacionalne avtoritete razvili simpatije.
V obeh državah pa je navznoter videti zanimive vzporedne procese, ki glede nacionalnega vprašanja (čustveno seveda povezanega z mejami) vzbujajo atavizem. Izjava hrvaške cerkvene komisije Iustitia et Pax je več kot zadovoljiv dokaz za to, odziv Slovenske komisije pravičnost in mir pa dober prikaz dveh vidikov: najprej tega, kako lahko nacionalni ključ prevlada tudi v Cerkvi kot globalni organizaciji, potem pa tega, kako velik je razkorak med slovenskim in hrvaškim nacionalnim zaledjem.
Mogoče je verjeti, da je hrvaška Iustitia et Pax hotela dobro, predvsem pa koristiti hrvaškemu narodu. Toda s svojo izjavo, v kateri državo uči mednarodnega prava in ji mentorsko, na nedopusten način, predpisuje modele politike, pač sodi v shrambo devetnajstega stoletja. Dokazuje tudi, da hrvaška cerkev bolj potrebuje globalizacijo kakor obratno. Odziv slovenske komisije je bil mnogo spodobnejši, kakor da bi izražal sram in cerkveno opravičilo Sloveniji zaradi hrvaških kolegov, v tihem ozadju pa je mogoče bolj slutiti pravičnost za nacionalne kot za univerzalne potrebe.
V Sloveniji je komisija (cerkev?) nekako izrazila podporo Pahorjevemu arbitražnemu sporazumu, čeprav se je Cerkev javno večkrat pritožila nad svojim položajem v državi. Kot simbolično popotnico za Stockholm. Na Hrvaškem je komisija (cerkev?) do države narobe postavila neverjetno suverena nacionalna stališča, zato je izzvala suveren negativen odgovor političnih akterjev in saborsko ponižanje. Podobna usoda je tako v Sloveniji kot na Hrvaškem (v luči arbitrarnega sporazuma) doletela tudi nacionalne avtoritete in nacionalna gibanja, ki so bolj stavili na zgodovino kot na globalizacijo. Državi sta se tako postavili nad nacionalizme, hkrati pa sta bili prav oni tisti, ki v imenu nacionalizmov doslej nista bili zmožni racionalnega dogovora o meji. Kaj je torej pričakovati po podpisu sporazuma v Stockholmu, če do njega pride?
Suvereni državi Slovenija in Hrvaška sta povedali, da potrebujeta nekoga tretjega, da bi njuni suverenosti prišli do polne veljave. Povedali sta, da potrebujeta Evropo in nekoliko Amerike. Mar ni to zanimiv odgovor evroskeptikom za nazaj? Mar ni to zanimiv odgovor nacionalistom za naprej? In pričakovanje? Več Evrope, kajpak!
Iz sredine tiskane izdaje Dela