Rdeča nit različnih člankov, ki jih je dolgoletni profesor bolonjske univerze zbral v knjigi Po rakovi poti - Vroče vojne in medijski populizem je nazadovanje, retrogradnost, ki jo je prinesel začetek novega tisočletja, zaznavanje utrujenosti zgodovine, ki se ji je prej kot naprej nenadoma zahotelo stopiti korak nazaj, k »tolažečemu blišču izročila«. V člankih, ki so v izvirniku izhajali v tedniku L'Espresso, za katerega piše od leta 1985, in v časniku La Repubblica med letoma 2000 in 2005, se Eco, »znanstvenik, ki ob koncu tedna piše romane, namesto da bi igral golf«, loteva različnih tem, kot so vojna, nacionalizem, rasizem, Evropska zveza, Bližnji vzhod, 11. september, televizijski oglasi, globalizacija, Harry Potter, antisemitizem, fundamentalizem, fenomen Brownove Da Vincijeve šifre, knjigo pa sklene z razmišljanjem o prednostih in slabostih smrti.
V knjigi, ki jo je v izvirniku leta 2006 izdala založba Bompiani, je Eco izbor svojih besedil združil v sedem sklopov: Vojna, mir in drugo, Kronike o režimu, Vrnitev k veliki igri, Vrnitev h križarskim vojnam, Summa in drugo, Obramba rase, Skušajmo se vsaj zabavati in Somrak začetka tisočletja, v uvodu pa omenja, da je že po padcu berlinskega zidu postalo očitno, da se kot družba »gibljemo nazaj« in da je bil »začetek tretjega tisočletja (...) s hojo po rakovo zelo darežljiv.«
Čas vroče vojne
Med dokaze Eco uvršča dejstvo, da smo po pol stoletja hladne vojne z Afganistanom in Irakom doživeli zmagoslavno vrnitev prave oziroma vroče vojne, s spopadom med islamom in krščanstvom je prišlo tudi novo obdobje križarskih vojn, s protidarvinističnimi razpravami krščanski fundamentalizem, z Berlusconijem in vlado, v kateri so fašisti (Eco navrže: »čeprav se imajo za zelo post, so nekateri še zmeraj isti«), se je vrnil antisemitizem, v avtorjevi domovini - potoži Eco - pa je vzniknila »oblika vladanja, ki temelji na populističnih pozivih prek medijev, izvaja pa jih zasebno podjetje, usmerjeno v zadovoljevanje lastnih interesov.« Ecovo pisanje je zaradi svoje provokativnosti, zaradi ostrosti, ki pritiče enemu najbolj pomembnih evropskih kritičnih intelektualcev, in zaradi neusmiljenega zagovarjanja demokratičnih principov zoper oblastniško držo in dejanja, kakršna sta si na primer privoščila George Bush in Silvio Berlusconi, pogostokrat naletelo na žolčne odzive, zato avtor že v uvodu knjige omeni, da ga »odkritje, da sem zoprn, navdaja s ponosom in krepostnim zadoščenjem,« knjigi na pot pa še doda: »Toda časi so mračni, navade izprijene in tudi pravico do kritičnosti izpostavijo ljudskemu besu, če je že ne zadušijo s cenzurnimi ukrepi. Zato objavljam te zapise v znamenju pozitivne zoprnosti, ki jo terjam zase.«
Vasja Bratina, ki je za prevode Ecovih romanov prejel Sovretovo nagrado in je prvič prevajal neleposlovno Ecovo delo, je včeraj v knjigarni Konzorcij povedal, da je Eco kot kolumnist še zmeraj prepričljivo ecovski, ton njegovega pisanja premore nespregledljivo rahlo ironijo in cinizem, a čeprav prejemnik častnega doktorata ljubljanske univerze decembra 2007 piše o velikih temah in se odziva na javna dogajanja, moralne, kulturne, etične in politične izzive svojega časa, so njegova besedila še zmeraj zabavno branje.
Iz petkove izdaje Dela