Slovenija in Hrvaška imata dve možnosti: da nadaljujeta prakso zadnjih 18 let, se pravi prepir, politične manevre, jalova diplomatska srečanja in papirnate izjave o »najboljših prijateljih«, tekmovanje v notranjepolitičnih dokazovanjih domoljubnih čustev, incidente, šikaniranje, protestne note, rušenje slovenskih vikendov, rezanje gum »Slovencima«, tekmovanje v osladnem, nacionalističnem duhovičenju, nesodelovanje na gospodarskem in drugih področjih skupnega življenja, občasne mitinge na Dragonji, skratka, najrazličnejše oblike škodovanja drug drugemu, ali pa s povsem drugačnim pristopom in zagnanostjo, s konkretnimi koraki in konstruktivnim dialogom, korak za korakom pospravita vso prej omenjeno šaro iz te balkanske beznice in naredita tisto, kar je med ljudmi mogoče narediti tvornega. Zapihal je očitno drugačen veter, čas je za dvig jader in plovbo proti odprtemu morju. Kdo je najbolj prispeval k preobratu, je zdaj vseeno, a zgodovina ne bo mogla mimo hipoteze o učinkovitejšem ženskem principu tudi na zahodnem Balkanu.
Ker se je v slovenski javnosti v zadnjih mesecih zaradi želje po tvornem sodelovanju pri tej »domovinski bitki« neverjetno okrepilo zanimanje za mednarodno pomorsko pravo, smo povprašali strokovnjaka za pravo morja, ali bi nam pomagal pojasniti vsaj kakih 20 temeljnih pojmov, brez katerih ni mogoče dovolj razumeti dogajanja na tem, tudi sicer zelo zapletenem diplomatskem in mednarodnopravnem parketu. Mitja Grbec je mlad in politično neobremenjen poznavalec področja, med drugim je gostujoči predavatelj na IMO Mednarodnem inštitutu za pomorsko pravo na Malti, bil je tudi član bivše mešane slovensko-hrvaške skupine pravnih strokovnjakov za pripravo dogovora o arbitražnem sporazumu.

Zgodovina

Slovenija in Hrvaška sta začeli že leta 1992, ko je bila ustanovljena strokovna delovna skupina za vprašanje meje. Med letoma 1993 in 1998 je delovala mešana diplomatska komisija za ustanovitev in demarkacijo slovensko-hrvaške meje. Leta 1999 je posredoval nekdanji ameriški obrambni minister William Perry, a njegov predlog ni bil sprejet. Leta 2001 sta državi na podlagi dvostranskih pogajanj in dela mešane diplomatske komisije parafirali t. i. Drnovšek-Račanov sporazum. Julija 2007 je Slovenija predlagala Hrvaški spravni postopek ob pomoči sodišča za spravo in arbitražo Ovseja, kar pa je Hrvaška zavrnila. Mesec kasneje je Hrvaška predlagala reševanje spora na mednarodnem sodišču za pomorsko mednarodno pravo (ITLOS) v Hamburgu, kar je zavrnila Slovenija. Janez Janša in Ivo Sanader sta se konec avgusta 2007 načelno dogovorila, da bi bil mejni spor lahko rešen po sodni poti, in sta za to imenovala mešano slovensko-hrvaško skupino pravnih strokovnjakov; zadnjič se je sestala januarja 2009. Istega meseca je v Ljubljano in Zagreb pripotoval Olli Rehn. Začel se je t. i. Rehnov proces, katerega dosedanji rezultat je podpis sporazuma o reševanju spora pred ad hoc arbitražnim tribunalom.

Arbitražni tribunal in memorandum

Poleg dveh stalnih mednarodnih sodišč - kot sta meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) in mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu (ITLOS) - lahko države za reševanje mejnih sporov ustanovijo posebna ad hoc arbitražna sodišča za rešitev določenega primera. Dogovor Kosorjeva-Pahor dopušča možnost, da se stranki do konca arbitražnega postopka lahko dogovorita in sporazumeta ter prekineta arbitražni postopek. Arbitražni tribunal je pri reševanju morskih mejnih sporov skoraj po pravilu petčlanski, od katerega največkrat tri (s predsednikom vred) predlagata državi skupaj. Osnutek arbitražnega sporazuma Pahor- Kosorjeva določa, da če se o njih v določenem roku (15 dneh) ne uspe dogovoriti, jih imenuje predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu z liste, ki jo sestavi evropska komisija ali njen komisar za širitev. Na listi možnih arbitrov (na kateri je najmanj deset kandidatov) so seveda sami svetovno priznani strokovnjaki za mednarodno pravo, največkrat tudi prav sodniki stalnega sodišča v Haagu. V 15 dneh po imenovanju prvih treh pa še vsaka država imenuje po enega arbitra. Če tega ne storita državi, zadnja dva imenuje predsednik arbitražnega sodišča. Vsaka država imenuje še po enega predstavnika (ki imata lahko za pomoč še odvetnika) kot posrednika med državama in arbitražnim sodiščem. Stroški delovanja sodišča bodo za vsako stran znašali predvidoma med 400 tisoč in milijon evrov, sicer pa se ocenjuje, da bodo skupni stroški arbitraže znašali predvidoma pet milijonov evrov.

V dvanajstih mesecih po začetku veljavnosti arbitražnega sporazuma vsaka država predloži memorandum, v katerem posreduje vse svoje argumente, dokaze, listine, stališča in zahteve v zvezi s sporom. Zatem imata obe strani v roku, ki ga določi tribunal, pravico odgovora na memorandum nasprotne strani. Sodišče naj bi svojo odločitev po pričakovanjih sprejelo predvidoma v 24 mesecih po tem roku. Iz česar lahko sklepamo, da se bo razsodba zgodila najverjetneje v naslednjem mandatu vladanja v obeh državah.

Parafiranje, podpis, ratifikacija

Po razlagi Mitje Grbca je parafiranje samo avtentikacija teksta. Obe strani soglašata, da je tekst, ki bo predložen v podpis, usklajen in da so pogajanja o njem zaključena. Ponavadi pogajalci parafirajo vsako stran posebej. Ni pa to nujna faza v postopku sprejemanja mednarodne pogodbe. Podpis pomeni zavezo, da se bosta državi trudili, da bo sporazum postal zavezujoč, in da ne bosta ravnali proti cilju in namenu tega sporazuma. Podpis ima določene pravne posledice tudi v mednarodnem okviru. »Pri sporazumu Drnovšek-Račan je bila dilema, ali je imel njun paraf tudi mednarodno pravne posledice ali pa je šlo le za neke vrste politično, moralno zavezo. V primeru omenjenega sporazuma so bile podane tudi jasne izjave obeh predsednikov vlad, kar je dalo dodatno težo parafiranemu tekstu. Poleg tega sporazum Drnovšek- Račan nakazuje, kaj sta v določenem trenutku državi šteli kot sprejemljivo oziroma kompromisno rešitev. Podpis je korak naprej. Ratifikacija, ki se zgodi v obeh parlamentih, daje sporazumu status mednarodne pogodbe. Povsem mogoče je, da od podpisa do ratifikacije mine samo mesec ali dva. Lahko pa to traja tudi več let. Sporazum o meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, ki ureja tudi mejo na morju, je bil denimo podpisan leta 1999, vendar ga do danes še ni ratificiral hrvaški parlament. In to zaradi tega, ker se je menda Hrvaška kasneje dokopala do dodatnih listin, ki naj bi dokazovale, da so tudi del polotoka Klek ter dva otočka (čeprav je bilo dogovorjeno, da bo pripadal Bosni in Hercegovini) pri Neumu hrvaški. Zato zdaj vse kaže, da podpisanega sporazuma z Bosno in Hercegovino Hrvaška sploh ne bo ratificirala. Je pa v podpisanem sporazumu določilo, da se njegove določbe do ratifikacije izvajajo kot začasen režim.«

Odločitve arbitražnih tribunalov v preteklosti

»V zadnjih 18 letih je bilo približno deset podobnih razsojanj na ad hoc arbitražah in stalnih sodiščih. Lahko pritrdim, da se arbitraža in meddržavno sodišče v Haagu vedno trudita, da država pridobi dostop do vseh pasov na morju, ki ji pripadajo po mednarodnem pravu, kjer je glede na geografske okoliščine in na predhodno opredeljene meje to mogoče. V vseh primerih, kjer je bilo to vprašanje izpostavljeno, so se tako meddržavno sodišče kot arbitražni tribunali trudili najti rešitve in so jih tudi našli. Zato lahko pričakujemo, da se bo tudi tokratna ad hoc arbitraža trudila poiskati rešitev v tej smeri, še posebej zaradi specifične dikcije arbitražnega sporazuma. Ne vemo pa, kakšna bo. Pri vseh razsodbah v zadnjih 18 letih je značilno, da so tribunali iskali rešitev, ki je omogočila tudi državam z zapletenim položajem dostop do odprtega morja in celo uporabo morskih pasov. Takšno namero vsebuje tudi nedavno podpisani arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško. V primeru spora med Francijo in Kanado pri otočju St. Pierre et Miquelon, pred kanadsko obalo, je bil v smeri proti odprtemu morju Franciji dodeljen deset milj širok pas izključne ekonomske cone. Odločitev arbitražnega tribunala med Gvinejo in Gvinejo Bisao v letu 1985 je bila takšna, da je sodišče obema državama omogočilo dostop do odprtega morja (upoštevanje izključno sredinske črte bi zaradi konfiguracija obale eno državo povsem ločilo od odprtega morja). Pri odločanju mednarodnih sodišč in arbitražnih tribunalov igra nadvse pomembno vlogo judikatura. Od leta 1993 so bile skorajda vse predložene morske razmejitve - Grenlandija-Norveška (1993), Eritreja-Jemen (1999), Katar-Bahrain (2001), Kamerun-Nigerija (2002), Trinidad in Tobago-Barbados (2005), Romunija-Ukrajina (2009) - rešene tako, da je sodišče v prvi fazi določilo sredinsko črto oziroma črto ekvidistance, nato pa preverilo, ali obstajajo posebne (relevantne) okoliščine, ki vplivajo na odmik te črte. Mednarodno sodišče v Haagu leta 2007 v sporu med Hondurasom in Nikaragvo ni izhajalo iz sredinske črte, kar je bilo posledica nestabilne obale, ki ni omogočala jasne določitve temeljnih črt. Judikatura sicer ne predstavlja zavezujočega pravnega vira, vendar pa praksa kaže, da mednarodna sodišča in tribunali odstopajo od pravil in načel, ki so se razvila skozi slednjo le izjemoma in v posebej utemeljenih primerih.«

Notranje morske vode

Notranje morske vode so vode, ki so za temeljno črto. Obsegajo predvsem vode za črto nizkih voda v smeri proti kopnem, zalive, luke, ustja rek ter vode med bližnjimi otoki in obalo. V njih načeloma ne obstaja pravica do neškodljivega prehoda za ladje drugih držav, njihov pravni status pa je izenačen s kopnim. Piranski zaliv je imel v času Jugoslavije status notranjih morskih vod. Od črte med piranskim Rtom Madona na Punti in med Rtom Savudrija je bila temeljna črta, od katere se je meril pas teritorialnih voda. Hrvaški strokovnjak za morsko pravo dr. Davorin Rudolf in drugi hrvaški strokovnjaki oporekajo Sloveniji, da bi tak zaliv lahko ohranil status notranjih morskih vod, ker naj bi tak status veljal le, če je zaliv s statusom notranjih morskih vod v eni državi. Po nastanku dveh držav ob istem zalivu naj tega statusa ne bi bilo več. Vendar pa mednarodno pravo tega nikjer izrecno ne določa, pa tudi nekateri drugi primeri, kot na primer pravni status voda znotraj zaliva Fonseca, bilateralna razmejitev zgodovinskih voda med Indijo in Šrilanko, kažejo na to, da ni vedno nujno tako. Zelo zanimiva je skupna izjava, ki sta jo v zvezi z Azovskim morjem in ožino Kerch leta 2003 podala predsednika Rusije in Ukrajine. V času nekdanje Sovjetske zveze so vode znotraj omenjenega morja, podobno kot Piranski zaliv, imele status notranjih morskih voda. Pri Piranskem zalivu bi to pomenilo, da bi se slovensko teritorialno morje računalo od temeljne črte, ki zapira Piranski zaliv, in ne od zadnjega, najbolj izpostavljenega kopnega, ki je v tem primeru piranska Punta. Pri Piranskem zalivu bi to pomenilo, da bi se širina teritorialnega morja računala od temeljne črte, ki zapira Piranski zaliv, in ne od obal slednjega.

Točka 3b in točka T5

»Točka 3b iz arbitražnega sporazuma bo eden najtrših orehov, s katerim se bodo morali spopasti arbitri. Že zato, ker iz sporazuma ni povsem jasno, ali ta zahteva zagotovitev teritorialnega dostopa Slovenije do odprtega morja. V določbo glede prava, ki naj ga sodišče uporabi, se je skušalo vnesti določene elemente t. i. zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), na primer, da mora biti rešitev 'poštena in pravična' (fair and just) in ne samo pravična (equitable), kot bi veljalo izključno na podlagi mednarodnega prava, kljub temu pa je dikcija bližja pravilom in načelom mednarodnega prava kot načelu ex aequo et bono. Notranja pravičnost je tista, ki se opira na pravičnost v okviru reševanja na podlagi veljavnega mednarodnega prava (equity). Posebne (relevantne) okoliščine mora sodišče upoštevati v vsakem primeru. Nenavadno je, da je predvideno pravo za določanje meje na morju (in kopnem) drugačno od določanja stika z odprtim morjem. Ne morem si predstavljati, kako bi Slovenija dosegla stik z odprtim morjem, če tam ne bo tudi meje. Iz tega bi morda res lahko sklepali, da bo rešitev precej inovativna.

Težava pri točki T5 je v tem, da je ta več kot 12 milj od nespornega slovenskega ozemlja (Rta Madona). T5 je koordinata, ki je 12 milj od hrvaške in 12 milj od italijanske obale, tam se na severnem Jadranu začenja odprto morje. To je peta točka na osimski meji na morju. Prva točka je na Debelem rtiču (kopnem), potem so tri prelomnice in zadnja je T5. Slovenija je z notifikacijo potrdila nasledstvo osimskih sporazumov. Tudi Hrvaška zatrjuje, da je tudi notificirala nasledstvo osimskega sporazuma. Ali tudi Hrvaški pripada del osimske meje in kateri, je stvar spora, ki ga bo moral rešiti arbitražni tribunal,« meni Mitja Grbec. Inovativnih rešitev je v dosedanji arbitražni judikaturi ničkoliko. Že sporazum Drnovšek-Račan je prinesel rešitev z »dimnikom«, po katerem se je odprto morje približalo slovenskemu teritorialnemu morju. Slovenija je dobila stik z odprtim morjem (a ne v točki T5, temveč severneje), Hrvaška je ohranila mejo z Italijo na morju. Popravek tega sporazuma bi bil mogoč tako, da bi se dimnik skrajšal, da bi koridor spornega ozemlja postalo skupno morje, nekakšen kondominij obeh držav. Sporazum Drnovšek-Račan ni bil nikakršen unikum, kot razlagajo njegovi nasprotniki, saj obstaja podobna rešitev v Baltskem morju (Finski zaliv), kjer Estonija in Finska nista razširili svojih teritorialnih voda do širine 12 morskih milj, temveč le do širine, ki je omogočala znotraj zaliva tri milje širok koridor (nerazdeljene izključne ekonomske cone), kjer lahko tretja država - Rusija izvršuje svobodo plovbe (tudi za vojaške ladje). Podoben režim obstaja tudi v prelivu med Južno Korejo in Japonsko, pojasnjuje Mitja Grbec.

Stik z odprtim morjem

Stik (junction) je izraz, ki ga Konvencija o pravu morja in širša judikatura ne poznata, zato mu bodo arbitri morali določiti vsebino. Precej bo odvisno od tega, kako bodo arbitri razumeli določilo iz sporazuma in argumente, ki jih bosta predložili državi. Odprto morje je tisti del morja, ki ne zapade pod režim notranjih morskih vod, v teritorialno morje in tudi ne v izključne ekonomske cone. Slednja lahko meri do 200 milj v širino. Vse države ob Črnem morju so na primer razglasile svojo izključno ekonomsko cono, zato ni tam ostalo niti milimetra odprtega morja. Podobno bi bilo na Jadranu, če bi vse države razglasile svoje izključne ekonomske cone (ali ekološko-ribolovne cone, kot je to že storila Hrvaška). Teritorialni stik z odprtim morjem pomeni neposredni dostop slovenskega teritorialnega morja do T5 ali tudi bližje, kar bi Sloveniji omogočilo neposreden dostop v odprto morje ali v cone, ne da bi pri tem prečkala hrvaško teritorialno morje. V conah velja režim svobodne plovbe, ki je skoraj enak režimu v odprtem morju in je bistveno ugodnejši od pravice neškodljivega prehoda v teritorialnem morju. Teritorialni dostop do točke T5 bi pomenil tudi pravico Slovenije do epikontinentalnega pasu ter izključne ekonomske cone. Seveda pa ni nujno, da bo Jadransko morje tudi v prihodnosti ohranilo status odprtega morja.

Celovitost Piranskega zaliva

Glede na določilo sporazuma, da se uporabi notranje pravo, torej načela mednarodnega prava pri razmejevanju v Piranskem zalivu, je velika verjetnost, da ne bo mogoče doseči celovitosti zaliva. Celovitost zaliva razumejo zagovorniki tega pojma tako, da je Slovenija na dan 25. junija 1991 nadzorovala in upravljala cel zaliv do obale Savudrijskega polotoka. Hrvaška ni nikoli natančneje pojasnila, kako ona razlaga stanje v zalivu 25. junija. Neuradno je bilo slišati več argumentov, da je tudi hrvaški policijski čoln občasno vplul v zaliv, nadziral vsaj 300-metrski pas ob polotoku ... Po mednarodnem pravu je v primeru razmejevanja tako, da se meja določi v dveh fazah. Najprej arbitri začasno določijo začasno sredinsko črto in nato preverijo posebne okoliščine, ki utemeljujejo odmik od te sredinske črte. Precej verjetnosti je, da meja ne bo potekala po sredini zaliva, že zaradi geografskih posebnosti, ki so temeljno izhodišče razmejevanja. Slovenska obala ob Piranskem zalivu je vsaj dvakrat ali trikrat daljša in bolj razčlenjena od Savudrijskega polotoka. Poleg tega je bila na dan 25. junij 1991 bistveno bolj poseljena, ekonomsko so to morje izkoriščali skoraj izključno slovenski ribiči, turistični delavci, raziskovali slovenski biologi, kemiki in drugi znanstveniki. Obstaja tudi dogovor o slovenskem policijskem nadzoru. Dejansko stanje 25. junija 1991 mora ugotoviti arbitražni tribunal. »Arbitražni tribunali v zadnjem času samo izjemoma upoštevajo interese lokalnih prebivalcev. Denimo, samo če bi drugačna rešitev imela lahko uničujoče ali katastrofalne posledice za eno ali drugo državo. Seveda bi lahko upoštevali ribogojnice, školjčišča, ki so bila postavljena pred 25. junijem 1991, tudi pravice do izlova cipljev v ribolovnem rezervatu itd. Toda nemalokrat se zgodovinske pravice lokalnega prebivalstva loči od vprašanj suverenosti, kar pomeni, da lahko arbitraža denimo asimetrično razdeli Piranski zaliv in hkrati dovoli piranskim ribičem, da ohranijo tradicionalna lovišča tudi v hrvaškem morju onstran mejne črte, kjer pa morajo ribariti v skladu s predpisi sosednje države in tako (po obsegu), kot so ribarili v preteklosti. To je mogoče sklepati tudi iz arbitražnega sporazuma, ki omenja določanje režimov posameznih morskih pasov. Sklepamo lahko, da bodo slovenski ribiči dobili neke vrste služnostno pravico tudi zunaj slovenskega morja.«

Več v Sobotni prilogi Dela