Slovenski reprezentanti delujejo prepričano in neomajno: najboljši šahisti in šahistke želijo, da se uredi njihov status. Počakali bodo do 1. januarja, ko bodo dokončno povedali, ali so za reprezentanco sploh še pripravljeni nastopati.
Slovenski reprezentanti delujejo prepričano in neomajno: najboljši šahisti in šahistke želijo, da se uredi njihov status. Takoj in brez odlašanja. Počakali bodo do 1. januarja, ko bodo dokončno povedali, ali so za reprezentanco sploh še pripravljeni nastopati. Na potezi je vodstvo ŠZS, ki naj bi predlog šahistov sprejelo ali zavrnilo ter šah vrnilo med amaterske športe. Tja, kjer je bil ob razpadu prejšnje države. Tako nizko, kot smo mislili, da ne bo nikoli več.
Šah se od primerljivih športov razlikuje v marsičem. Klubi so finančno šibki in najboljšim ne zagotavljajo eksistence. Šahistom je (ne)nastopanje za reprezentanco pomembna postavka pri krpanju vselej preluknjanih žepov. Zgolj za primerjavo: za uvrstitev v slovensko reprezentanco moraš nenehno vzdrževati 2500 svetovnih točk (najboljši celo 2550), kar pri nas uspeva le najboljšim. Od njih terja veliko študija, časa, potovanj, trpijo družine, službene in študijske obveznosti. Argument časti, češ da predstavljajo svojo deželo na mednarodnem prizorišču, zato vzdrži le do neke mere.
Še zlasti ker reprezentanti zahtevajo smešno malo. Hiter izračun pove, da bi že s tridesetimi tisočaki letno ŠZS zadovoljila apetite članov dveh odličnih, mednarodno primerljivih mladih reprezentanc. Trideset tisočakov? Ali ni to postavka, ki jo ŠZS v finančnem načrtu nameni za plačo svojega tajnika? Ali ni to znesek, ki ga ŠZS nameni za plačo svojega strokovnega sodelavca? Pogled k sosedom je grozljiv: Italijani za enega, resda svojega najboljšega, Fabiana Caruano, namenijo 60.000 evrov letno, Avstrijci za reprezentanco porabijo okrog sto tisočakov, hrvaški reprezentanti so ali redno zaposleni ali imajo visoke štipendije, Madžari in Srbi imajo lepe štipendije in izredno motivacijo, kajti v primeru kolajne na velikem tekmovanju, jih čaka dosmrtna pokojnina (model, za katerega se je zavzemal Primož Kozmus).
Mar naši zahtevajo preveč? Šestino italijanskih, četrtino hrvaških, tretjino avstrijskih ali srbskih sredstev? Še vedno nič, a vsaj toliko, da ni ponižujoče.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela