Kdaj bo Kitajska končno ugotovila, da ne more večno kopičiti dolarjev? Ima jih že več kot dva bilijona. Mar Kitajci res hočejo čez pet ali deset let sedeti na štirih bilijonih? ZDA strmijo nad dolgoročnimi stroški reševanja finančne krize in neizprosno naraščajočimi obveznostmi. Mar ne bi moralo Kitajce skrbeti, da se jim bo ponovila evropska izkušnja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja?
V petdesetih in šestdesetih letih so Evropejci nakopičili velikanske zaloge ameriških državnih obveznic, da bi obdržali fiksen menjalni tečaj. Podobno zdaj poskuša tudi Kitajska. Kupna moč evropskih dolarjev je v sedemdesetih letih začela žal pojemati, ker so stroški vojne v Vietnamu in skok cen nafte pripomogli h katastrofalno visoki rasti inflacije.
Morda Kitajcem ni treba skrbeti. Svetovni voditelji, ki so se zbrali na vrhu G20 v Pittsburghu, so navsezadnje obljubili, da bodo ukrenili vse, da se to ne bi ponovilo. Glavni steber njihove preventivne strategije je zmanjšanje »globalnih neravnotežij«, kar je evfemizem za velikanski ameriški trgovinski primanjkljaj in ustrezne presežke v drugih državah, ne nazadnje na Kitajskem.
Dejstvo, da svetovni voditelji priznavajo, da so svetovna neravnotežja velik problem, je dobrodošla novica. Mnogi ekonomisti, tudi jaz, smo prepričani, da je imela ameriška žeja po tujem kapitalu, s katerim financira svoje pretirano trošenje, odločilno vlogo pri nastanku krize. Poceni denar iz tujine je iztisnil ves sok iz že tako krhke finančne regulatorne in nadzorne strukture, ki je bolj potrebovala disciplino kot denar.
Žal smo poslušali voditelje, zlasti ameriške, ki so pred tem trdili, da se zavedajo problema. V obdobju pred finančno krizo je ameriški zunanji primanjkljaj posrkal skoraj 70 odstotkov sredstev, ki so jih privarčevale Kitajska, Japonska, Nemčija, Rusija, Savdska Arabija in druge države s presežki tekočega računa. A namesto da bi ZDA odločno ukrepale, so raje naprej oljile kolesa svojega finančnega sektorja. Evropejci, ki so jih pozivali, naj povečajo produktivnost in domačo porabo, so gospodarstvo reformirali po polžje, Kitajska pa je ohranjala strategijo rasti, ki je temeljila na izvozu.
Morala je priti finančna kriza, da je ustavila drveči vlak zadolževanja. Ameriški primanjkljaj tekočega računa se je zdaj skrčil na tri odstotke letnega BDP, kar je v primerjavi s sedmimi odstotki pred nekaj leti bistveno manj. Vprašati pa se je treba, ali ne bo ameriška na novo odkrita zmernost kratkega veka.
Več v prilogi tiskane izdaje Dela FT