Podatki kažejo, da ob nespremenjenem onesnaževanju Sredozemlje lahko prav kmalu postane le velika greznica, sem zapisal v članku o onesnaženosti sredozemskega bazena pred dobrimi štirimi leti. Se je v tem času kaj spremenilo?

Svežo sliko nam daje Poročilo o stanju okolja in razvoju v Sredozemlju za leto 2009, ki ga je na nedavnem zasedanju pogodbenic Barcelonske konvencije v Marakešu predstavil Mediteranski akcijski načrt (UNEP-MAP). Med avtorji poročila je tudi Henri-Luc Thibault, direktor regionalnega centra UNEP-MAP, Plan bleu s sedežem v Sophia-Antipolisu pri Marsseillu: »Pregled stanja okolja v Sredozemlju je pilotni projekt, ki smo ga za leto 2009 izvedli prvič. K sodelovanju smo povabili 21 sredozemskih držav in jim zastavili okrog sto vprašanj, ki smo jih razdelili na pet sklopov: kako podnebne spremembe vplivajo na sredozemsko območje; kako je z vodnimi viri oziroma ali je vode dovolj ali premalo; katere živalske in rastlinske vrste so ogrožene; ali se in kako zmanjšuje onesnaževanje morskega okolja zaradi industrijske proizvodnje ter ali je evtrofikacija, se pravi čezmerna obremenitev morja s hranili, za Sredozemlje problem.«

Dvig temperature in manj padavin

»Dobili smo 'zanimivo' sliko: nedvomno se v Sredozemlju srečujemo z očitnim vplivom podnebnih sprememb. Tako je predvsem na jugozahodu, denimo, v Španiji, severni Afriki in na jugovzhodu Evrope viden dvig povprečne temperature - kar se je 'neopazno' dogajalo vse 20. stoletje. Na omenjenih območjih se je temperatura v povprečju že zvišala za 2 stopinji Celzija. Hkrati se tu močno zmanjšujejo količine padavin - v prejšnjem stoletju za približno 20 do 25 odstotkov.«

Seveda so še zanimivejše napovedi do konca 21. stoletja. Povprečna temperatura v Sredozemlju se bo do leta 2099 dvignila med 2,2 in 5,1 stopinje Celzija. Ostala pa bo razlika med južnim delom, kjer bo temperatura v povprečju zrasla vsaj za 4 stopinje Celzija, in severnim (kamor sodi tudi Slovenija), kjer naj bi se v zimskem času povprečne temperature zvišale za največ 3 stopinje Celzija.

Čeprav bo več tudi neviht s poplavami, se bo skupna količina padavin zmanjševala. Hkrati se bo povečalo izhlapevanje in čedalje hujše pomanjkanje vode bo v naslednjih desetletjih ena izmed glavnih posledic podnebnih sprememb na tem območju. Že zdaj živi v državah (Maroko, Egipt, Sirija, Ciper ...), ki imajo na prebivalca manj kot 1000 kubičnih metrov obnovljivih vodnih virov na leto, 180 milijonov ljudi; vzhodna jadranska obala, kamor je uvrščena tudi slovenska, je na tej lestvici med »luksuznimi« območji, saj je tam na prebivalca na voljo več kot 10.000 kubičnih metrov vode na leto.

A ob vsem je razveseljivo vsaj to, da do konca stoletja v Sredozemlju menda ne bo tropskih ciklonov - tako vsaj kažejo različni scenariji.

Toplejše postaja tudi morje

Seveda se ne segreva samo ozračje. V zadnjih 30 letih se je v zahodnem delu sredozemskega bazena globokomorska in obalna temperatura morja v povprečju dvignila za 1 stopinjo Celzija. Hkrati se gladina morja dviga za milimeter na leto. Čeprav so ravno te napovedi najmanj zanesljive, kažejo na 35-centimetrski dvig morske gladine ob koncu 21. stoletja, s tem da je opazna razlika med vzhodnim Sredozemljem, kjer se bo zvišala bolj, in zahodnim, kjer se bo zvišala manj.

»Glavno sporočilo tega poročila, ki smo ga pripravljali zadnji dve leti, je, da so za Sredozemlje podnebne spremembe izredno pomembne. Zato moramo ukrepati nemudoma. To pomeni takojšnje zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, a tudi prilagajanje posledicam podnebnih sprememb, s katerimi se bomo spoprijeli v vsakem primeru,« pravi Henri-Luc Thibault.

Zavetišča za modroplavutne tune

Po najnovejših podatkih, ki jih navaja poročilo MAP, je ogroženih 19 odstotkov sredozemskih živalskih in rastlinskih vrst, od tega jih je na posameznih območjih vsaj en odstotek že iztrebljen. Med ogroženimi je 63 odstotkov ribjih vrst in 60 odstotkov morskih sesalcev.

Ena najbolj ogroženih »velikih« živalskih vrst v Sredozemlju in tudi na globalni ravni je modroplavutni tun (Thunnus thynnus). Zadnje ocene kažejo, da se je njegova populacija zaradi prevelikega ulova skrčila na le 15 odstotkov tiste, ki je plavala v svetovnih morjih pred začetkom ribolova. Pri tem očitno ne opravlja svoje vloge Mednarodna komisija za ohranitev atlantskega tuna (ICCAT), ki določa letne količine za izlov. Po navedbah IUCN, Mednarodnega združenja za ohranitev narave, bi v vzhodnem Atlantiku in Sredozemlju na leto lahko izlovili največ 15.000 ton, dejansko pa ICCAT dovoljuje izlov skoraj 30.000 ton. Zato je Greenpeace pripravil pobudo, da bi 40 odstotkov svetovnih morjih zaprli za lov na modroplavutne tune. Čeprav se na prvi pogled to zdi izjemno velika številka, je to, kot zagotavljajo strokovnjaki Greenpeacea, podpirajo pa jih strokovnjaki iz vrste sredozemskih držav, edini način, da ta vrsta tuna ne bo že v nekaj letih izginila iz oceanov.

Ker je za zdaj v Sredozemlju le odstotek zavarovanih morskih površin, Greenpeace poleg številnih manjših »zatočišč« za modroplavutne tune, eno je tudi pred večjim delom istrske obale, predlaga dve veliki zaščiteni območji: okrog Balearskih otokov pred špansko obalo in v tako imenovanem Sicilijanskem prelivu, se pravi morski ožini med severno Afriko in Sicilijo. To sta območji z razgibanim dnom, (še) razmeroma bogato floro in favno in močnimi tokovi, kar je potrebno za revitalizacijo oslabele populacije modroplavutnega tuna.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela