Edino, kar je pri tem festivalu nerodno, je dejstvo, da si moraš zanj vzeti dopust, je 106 filmov v 12 dneh, je ob odprtju jubilejnega, 20. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala komentirala ministrica Širca.

Ljubljana - »Ko imamo toliko filmov na ‘novembrsko enoto', kot jih prikažete na festivalu Liffe, ostane vernemu gledalcu nujno vprašanje: Kaj prinaša čas, kaj spreminja film in kaj se spreminja v filmu?« - S temi besedami je sinoči v Cankarjevem domu ministrica za kulturo Majda Širca odprla jubilejni, 20. ljubljanski mednarodni filmski festival, ki mu, po njegovem angleškem poimenovanju, že dolgo rečemo Liffe. V svoji prvi izdaji leta 1990 je prikazal 14 filmov, letos jih bo več kot sto.

In kako je ministrica posredno odgovorila? »Film realnega sveta nikoli zgolj ne registrira. In četudi o tem svetu še tako dvomi, verjamem, da ohranja vanj zaupanje. Tudi takrat, ko najbolj razgalja njegovo ničevost.«

Drži. Film, dober film, nas vedno prestavi v svet našemu bežnemu vsakdanu bolj ko ne nevidnih podob. Podob, ki nas poskušajo, prenesene na filmsko platno, angažirati, predramiti, spodbuditi k razmišljanju, narediti boljše. Filmi, ki jih ljubljanski festival že skoraj dve polni desetletji v kondenziranem desetdnevnem paketu pripelje pred nas (»edino, kar je pri tem festivalu nerodno, je dejstvo, da si moraš zanj vzeti tako rekoč dopust,« je to dejstvo komentirala Majda Širca), so filmi natanko te vrste. Ni nujno, da so vedno mojstrski, ni nujno, da so njihovi avtorji vedno v vrhunski formi, vsekakor pa so odločna in pomembna alternativa sicer običajni letni ponudbi naših kinematografov.

Letošnji festival je odprl film enega najstarejših filmskih režiserjev, ki svetu še zelo aktivno nastavljajo objektive svojih kamer: 87-letni francoski režiser Alain Resnais, poosebljenje tega, čemur v filmu rečemo auteur, in izvrstni filmski modernist, je eden tistih, ki mu avtorska kondicija ne dela težav. S filmom Divje trave je maja v Cannesu veliko mlajšim, a bolj razvpitim režiserjem od sebe vljudno in aristokratsko pokazal, da slogovni ekshibicionizem in napihnjeni proračuni še ne naredijo dobrega filma, predvsem pa tudi sveta nič boljšega.

Liffe je v dvajsetih letih zrasel v enega najodmevnejših kulturnih dogodkov v državi; če k temu dodamo še podatek, da število kinematografov v Sloveniji nenehno upada, prav tako pa se jim v zadnjih letih zmanjšuje tudi obisk, mu filmov in gledalcev (ima jih okoli 50.000) tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo.