Nabito polne tribune stadiona v Mariboru - in z njimi vsa država - so pozno v sredo valovale v znamenju združene in enotne Slovenije. Slovenski val je sprožila fanatična igra slovenske reprezentance, ki je v najpomembnejšem trenutku predstavila vse najmočnejše adute. Z izjemno navdihnjeno predstavo so slovenski fantje povsem zasenčili favorizirane Ruse s slovitim nizozemskim trenerjem Guusom Hiddinkom na čelu. In z dogodkom, ki bo šel v slovensko zgodovino, takole mimogrede, slovenskim politikom in poslovnežem v snidenju z rusko elito ponudili priložnost za uresničitev želja in vizij tudi na področjih, usodnejših za državo. Slovenija bo po letu 2002 drugič igrala na SP; če je to Katančevemu in Zahovičevemu rodu uspelo po vrsti čudežev, si je Kekovo moštvo pot na jug Afrike priigralo brez njih.
Najboljši slovenski nogometaši so v kvalifikacijah za SP 2010 v Južni Afriki s srčno in bojevito igro daleč presegli objektivna pričakovanja in celo lastne sposobnosti. Navdihnjena igra »Palčice« - tako so slovensko reprezentanco poimenovali na Nizozemskem, ko je pred slabim desetletjem prvič pokukala v nogometno elito - je dve leti navduševala in združevala Slovence in po nizu najbolj prestižnih tekem sinoči pred sijajnim avditorijem v mariborskem Ljudskem vrtu pristala med elito, ki se bo prihodnje leto v Južni Afriki merila za naslov svetovnega prvaka.
Če so bili Kekovi igralci proti tehnično odličnemu nasprotniku (a s skromno voljo) na prvi tekmi v Moskvi nekajkrat v hudih škripcih, v Mariboru ni bilo dvoma: Rusi so jo z enim samim golom v mreži celo dobro odnesli. Gol Zlatka Dediča po imenitnem predložku Valterja Birse je bil fantastičen, kljub vsemu pa še zdaleč ne more predstaviti velike razlike v igri med tekmecema.
Hvala vam, fantje, za vse, kar ste v teh kvalifikacijah predstavili na igrišču in zunaj njega. Hvala, ker ste - kar zadnje čase ni uspelo nikomur - združili Slovenijo in mladim Slovencem pomagali, da tudi na vaših temeljih zgradi samozavest svojega rodu.