Omejevanje pravic poslancev, da bi zmanjšali konflikte interesov, je prva podpisala Cveta Zalokar Oražem (Zares), v imenu vlade ga je zastopala Irma Pavlinič Krebs (Zares). Matematično bi morali zmagati, ker imajo v parlamentu Zares, SD, LDS in Desus večino, pa še nacionalisti Zmaga Jelinčiča so - redki že večkrat v zgodovini države - bili za. A je 46 poslancev kot že v prejšnjih mandatih glasovalo »po svoji vesti«, kar pomeni proti. Med njimi so bili najpomembnejši koalicijski partnerji Zaresa, torej poslanci SD Boruta Pahorja.
To je bil že drugi poraz Zaresa v enem tednu. V odboru za zunanjo politiko so koalicijski politiki pred tem povozili zamisli Franca Jurija, kako omejiti poslanska potovanja, zaradi česar je Juri odpovedal svojo »tajno« misijo v Afganistanu, ki je pred tem ni nameraval zamrzniti, Zares pa je napovedal, da ne bodo več potovali tako, kot večina še hoče. Če bi zaresovci varčevali od začetka mandata, bi država prihranila že 249 evrov. Če ne upoštevamo potovanja Mira Petka in Franca Pukšiča na precej oddaljene Filipine na začetku mandata, so bili tudi stroški drugih »zamrzovanih« potovanj na ravni nekaj sto ali celo nič evrov. Nekatere poti pa so spodobne za državo; denimo Iva Vajgla na pogreb nekdanjega župana Dunaja, ki parlamenta ni stala nič.
Juri in njegova stranka sta si pred tednom nabrala zamere koalicijskih poslancev, ki so ocenili, da si popravljajo okrnjeni javni ugled tako, da diskreditirajo druge. Juri je uradno udarjal po SDS Janeza Janše, a v imenu države največ potujejo poslanci največjih strank in v parlamentu je ena, ki po vseh preglednicah stroškov še bolj izstopa: namreč Pahorjeva SD. Tu so Zaresova »varčevanja«, ki so navduševala kar nekaj novinarjev in medijev, postala tvegana.
Pri odpravljanju možnosti poslancem, da bi v prostem času vodili majhne občine in sodelovali v občinskih in vaških svetih, je Zares doletel dodaten stranski učinek. SDS jih je zaradi Golobiča in Ultre povprašala, zakaj kot vladajoči najprej ne odpravljajo čudaštva v zakonodaji, ki vladarje omejuje, če so lastniki drobiža vrednih podjetij, ne pa pri milijone vrednih solastništvih velikih podjetij, kjer lahko z vladarsko odločitvijo zaslužijo veliko več kot z ministrsko, poslansko ali župansko plačo. Po veljavnem zakonu Golobiču deleža v Ultri nikoli ne bi bilo treba javno razkriti. Če ne bi bilo medijev, bi solastništvo ostalo dobro varovana skrivnost arhivov Draga Kosa. Vladarji naj, če pometajo v parlamentu, počistijo lastne konflikte interesov, je bil tehten in za Zares boleč ugovor v parlamentu, ki so mu tudi »drugi« koalicijski partnerji, celo največji, privoščljivo prisluhnili.
V parlamentu nezdružljivost na koncu ni padla zaradi koalicijske nesloge: razlog je bilo megalomanstvo. Če bi privolili v kompromis SDS, da bi za začetek omejili le nepoklicno županovanje v mestnih občinah in morda še nekoliko Golobiča, bi imeli večino. A to bi bila stara politika pragmatičnih vladarjev, kot je bil denimo Janez Drnovšek, ki se je kdaj dogovoril tudi s kritiki, da bi stvari vsaj malo premaknili.
Zdaj pa so novi časi, ko pade vse, razen zamer. Najbolj slišimo Zaresove, ki pa - kot jim je pokazalo dvakratno glasovanje - niso odločilne.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela