Časopis Delo je v ponedeljkovi številki na naslovnici objavil članek, ki je stresel Slovenijo. Teza, ki jo je novinar Dejan Karba nekaj tednov proučeval in potrjeval doma in na Finskem, je bila ena najpogumnejših v slovenskem novinarstvu zadnjih let: da so se »provizije« iz tako imenovanega oklepniškega posla stoletja s finsko Patrio zlivale v do lani vladajočo stranko SDS, ki je s tem denarjem financirala izhajanje pregrešno dragih propagandnih brezplačnikov, s katerimi je tedanja oblast v slehernem gospodinjstvu agitirala za ponovno izvolitev na parlamentarnih volitvah 2008. Toda poglavitna reakcija, ki je šokirala naš časopis kot prinašalca in dokazovalca te teze, je bila medijska, ne politična: stanovski kolegi iz drugih medijev se niso ukvarjali z razvojem naše teze in zgodbe, ampak nasprotno - s hotenim in zavestnim dokazovanjem, da je z našo zgodbo »nekaj« narobe. Politika, ki bi se morala Dela zbati, je zato v nastali zmedi pridobivala.

Del tveganja, da bo reakcija takšna, kakršna je bila, smo že v zasnovi prevzeli nase. Dokaj zavestno smo namreč razkrili naš temeljni vir, ki nam je zgodbo na Finskem potrdil. Pri pisanju ponedeljkovega članka bi se bili lahko omejili na »Delove zanesljive vire« v Helsinkih, a smo ocenili, da je zgodba pretežka, da bi jo temeljili na tem; poleg tega bi bile reakcije v tem primeru morda še ostrejše, saj bi vsi od nas zahtevali razkritje vira. V tehtanju med pravico javnosti do obveščenosti in pravico do zaščite virov smo se - v primeru finskega preiskovalca - odločili za prvo.

Od tod naprej pa je bil razvoj dogodkov po eni strani razumljiv, po drugi pa skoraj nepojmljiv. Razumljiv zato, ker je konkurenčnim medijem seveda laže problematizirati Delovo zgodbo kot razviti svojo; nepojmljiv pa zato, ker v razvitem medijskem svetu velja pravilo, da so novinarji ceh, ki v temeljnih zgodbah drži skupaj in zgodbe s skupnimi močmi razvija naprej, s čimer, če se milo izrazimo, družno nastavlja ogledalo domnevnim krivcem, praviloma iz vrst politike ali kapitala kot naravnih tarč medijev.

Delo je tako ravnalo, denimo, v primeru razvpite Berglundove televizijske oddaje o Patrii, ko smo tako močno podprli zgodbo (konkurence), da je ta postala nacionalna in osrednja. Slovenski mediji so v ponedeljek odpovedali, ker so se, kot rečeno, namesto vsebine problema lotili človeka, ki je problem odprl in nanj opozoril. Zato so mestoma prav po zasliševalsko obravnavali Delo in njegov članek, ne pa afere Patria-SDS-brezplačniki. In zato je etapni zmagovalec te zgodbe lahko celo SDS oziroma Janez Janša osebno: pokazalo se je, da ima v medijih - zlasti na TV Slovenija in STA - morda več podpornikov, kot je celo sam domneval.

Za sklep: Delo za zgodbo novinarja Dejana Karbe stoji z vsemi sredstvi, dokumenti, pričami in različnimi viri. Kdor je igral na karto Delovega notranjega razkola, je ustrelil mimo; osrednji slovenski časopis ni nabiralnik, v katerega pade, kar se komu zazdi, ampak je premišljeno urejevan dnevnik, kljub napakam, ki se občasno zgodijo vsakemu mediju. Zato gremo z zgodbo naprej, brez zadržkov in omahovanj. Ne bi pa bilo slabo, če bi kolegi iz drugih medijev konec tedna na tradicionalnih novinarskih dnevih ponovno razmislili tudi o tem, ali s pregovorno neenotnostjo v lastnih vrstah ne degradirajo poklica ali ceha, ki naj bi mu bili (skupaj z njegovimi vrednotami) zavezani.

Se bomo torej ukvarjali z razvojem utemeljene teze in zgodbe ali pa še naprej s hotenim in zavestnim raziskovanjem, kaj bi bilo z avtorji te zgodbe lahko narobe?

Iz sredine tiskane izdaje Dela