Kakšna naj bo udeležba zaposlenih pri dobičkih podjetij - obvezna, ali neobvezna, ali nekaj vmes, ali kar nič, kakor je pri nas zdaj? Medtem ko se poslanska skupina SD skupaj s sindikati (ZSSS) in Združenjem svetov delavcev zavzema za načelo obveznosti, druge koalicijske stranke niso videti tako širokogrudne. Dale bi, a prostovoljno. Vsi so si edini, da bi dobiček porazdelili med zaposlene, različna je le stopnja zavzetosti, kako bi to izvedli; da o kreativnosti sploh ne govorimo.

Nov zalet razmišljanju o teh vprašanjih je dala poslanska skupina SD, ki je v obtok poslala predlog zakona o obvezni udeležbi zaposlenih pri dobičku in hkratni ureditvi delavskega delničarstva. Drugi pol, enako koalicijski, se je v zadnjih mesecih zbiral okrog ministra za gospodarstvo in razmišljal predvsem, kako bi veljavni zakon o finančni participaciji zaposlenih spremenili, da bi se podjetja, če poenostavimo, za tovrstno delitev dobička tudi med zaposlene vendarle bolj junaško odločala, če ne že tekmovala, katero bo svojim delavcem dalo več; seveda, strogo prostovoljno. Medtem ko poslansko skupino SD z Bojanom Kontičem na čelu jasno podpirajo največji sindikati in združenje svetov delavcev, so na strani ministra Mateja Lahovnika znani direktorji, gospodarska zbornica in delodajalci. In, ugibamo, bolj ali manj najbrž tudi druge koalicijske stranke.

Doslej je svoje stališče, kaj meni o predlogu, ki ga je med koalicijske stranke že oktobra razposlal Bojan Kontič, razkrila le stranka Zares. V njem so povedali, da zagovarjajo načelo prostovoljnosti. Že na strankini sobotni konvenciji pa so razkrili, da jim je blizu koncept ekonomske demokracije, ki se zaveda pomena in vrednosti človeškega kapitala. A na to, da v današnjem času nima vrednosti le navadni, ampak še zlasti človeški kapital (znanje, motivacija, pripadnost), zagovorniki obvezne finančne participacije zaposlenih - skratka višje stopnje ekonomske demokracije - opozarjajo že leta. Združenje svetov delavcev celo meni, da bi pravico do dobička tudi za zaposlene v času sodobnih produkcijskih procesov, v eri znanja, morali ne le obvezno priznati, ampak celo uzakoniti kot naravno pravico. Če poenostavimo: kot eno od človekovih pravic.

In kaj imamo zdaj? Tako rekoč prazen register podjetij, ki bi se za finančno udeležbo zaposlenih odločila. Imamo stališče, ki je nastalo v širšem krogu ministra za gospodarstvo in stavi na privlačnost finančne participacije, ki bi jo dosegli tako, da bi obdavčitev dobička za zaposlene izenačili z obdavčitvijo dividend. Zdaj veljavna obdavčitev, ki temelji na davkih iz delovnega razmerja, je menda neprivlačna. A druga stran zlasti ne verjame v omenjene davčne popravke zakona in celo meni, da bi lahko bili zavajajoči.

Kakor koli: zanimivo je ostro nasprotovanje obvezni delitvi dobička delavcem. Ker bi se menda lahko tako še bolj razživelo kreativno računovodstvo, še bolj bi dobički švigali prek transfernih cen v tujino, še bolj bi se nas izogibali že tako redki potencialni investitorji. A podobni kreativnosti smo bili priča tudi doslej, ko udeležbe delavcev pri dobičku ni bilo niti za vzorec, čeprav so se zanjo podjetja lahko odločala - prostovoljno. Dobiček pa se je, brez zadržkov, delil vsem drugim, le zaposlenim ne.

Vrtenje okrog vprašanja, ali obvezno ali neobvezno, bi lahko preprosto ustavili, če bi pogumno obrnili ploščo in se odločili: delitev dobička delavcem je v naši državi njihova temeljna pravica in konkurenčna prednost za tiste, ki ga delijo.

Iz sredine tiskane izdaje Dela