Spet je na potezi predsednik vlade, ki edini lahko v izhodišču zatre zametke krize z nepredvidljivim razpletom. Arbitražni sporazum morda vendarle ne bo najhujša preizkušnja Pahorjeve vladne koalicije.
Današnji dogovor, da se bo vrh koalicije, torej vsi ministri in poslanci, v začetku decembra znova sestal, je pričakovana novica. Če je bilo zaradi arbitražnega sporazuma o reševanju meje s Hrvaško nekaj mesecev videti, kot da je politično dogajanje v državi zamrznilo v času in prostoru, je v zadnjih tednih vrsta zapletov v parlamentu opozorila, da so se napetosti v vladnem četverčku skrile pod površje, niso pa izginile. Kar tudi pomeni, da lahko zelo kmalu izbruhnejo na dan še z večjo silovitostjo in nepredvidljivimi posledicami.
To seveda ne pomeni, da je »krizna« koalicija (spet) pred skorajšnjim razpadom. Toda vladno večino, denimo, upravičeno skrbijo na videz bizarni, skorajda iracionalni konflikti v Desusu. Odhod poslancev Franca Žnidaršiča in Vilija Rezmana iz poslanske skupine namreč pomeni, da bo usklajevanje pisane palete poslanskih interesov v koaliciji še težje in še teže obvladljivo. Žnidaršič je že javno napovedal, da ne bo podprl ključnih aktov vladne politike, proračunov za prihodnji dve leti, ki predvidevata tudi z muko usklajeno delno zamrznitev pokojnin. Dva glasova manj pomenita v realnem razmerju sil hudo težavo za tesno koalicijsko večino. Pomeni, da bodo usklajevanja odslej potekala med petimi, in ne le štirimi partnerji, pomeni uveljavljanje stroge discipline v sila nedisciplinirani poslanski druščini, odpira vrata izsiljevanjem vsake interesne skupine posebej.
Kako močni so takšni »posamični« interesi, pa je pokazalo prav sporno glasovanje o nezdružljivosti poslanske in županske funkcije. Stranka Zares že pri pripravi koalicijske pogodbe ni skrivala, da je zanjo eden najpomembnejših projektov določanje drugačnih pravil igre, ki bi sčasoma pomembno preoblikovale slovenski politični prostor. Parlament bi očistile množice lokalnih interesov, neizogibno pa bi seveda okrepile politične elite. Zmagal je, kot že tolikokrat doslej, »županski lobi« in zagotovo se bo zgodilo enako tudi pri glasovanju o odpravi volilnih okrajev. A če Zares izgubi še enkrat, se bo v resnici postavilo vprašanje smisla sodelovanja te stranke v koaliciji. Zato igra na vse ali nič, kljub spravljivim napovedim, da »ostaja zvesti vladni partner«.
Spet je na potezi predsednik vlade, ki edini lahko v izhodišču zatre zametke krize z nepredvidljivim razpletom. Arbitražni sporazum morda vendarle ne bo najhujša preizkušnja Pahorjeve vladne koalicije.
Iz sredinega Dela.