Množične demonstracije, ki jih je za današnji dan organiziralo sedem sindikalnih central, so pritisk pred pogajanji o socialnem sporazumu, o katerem naj bi se v prihodnjih mesecih morda dogovorili sindikati, delodajalci in vlada, hkrati pa tudi ventil za povečevanje socialne napetosti.
Socialni sporazumi, dogovor sindikatov, delodajalcev in vlade o ekonomski in socialni politiki, so se pri nas sklepali tudi v preteklosti. Toda tokrat so problemi bistveno drugačni, drugačen je tudi ekonomsko-politični kontekst. Spremenil se je položaj vseh treh partnerjev. Odnos med njimi se je precej zaostril, kar med drugim kaže vedno pogostejša uporaba klasičnega razrednega besednjaka.
Demonstracije so organizirane na pobudo Svobodnih sindikatov, največje sindikalne centrale, pridružili pa so se jim tudi upokojenci in študenti, kar naj bi govorilo o njihovem medgeneracijskem značaju. Glavni zahtevi sta povečanje minimalne plače na 600 evrov neto oziroma 853,70 evra bruto in umik najbolj spornih izhodišč pokojninske reforme, še zlasti povišanje najnižje starosti upokojitve na 65 let.
Glavni točki nesoglasij so v dneh pred demonstracijami tako postale minimalne plače in modernizacija pokojninske reforme. Pri prvem stojijo na nasprotnih bregovih sindikati in delodajalci, pri drugem pa sindikati in vlada.
Kot ključni predstavnik precej pluralne delodajalske strani se pojavlja Gospodarska zbornica Slovenije, ki sicer zastopa predvsem interese največjih podjetij. V imenu vseh delodajalcev svari, da veliko podjetij dosega zelo nizko dodano vrednost. Z zahtevanim povišanjem minimalnih plač bi podjetja na meji donosnosti propadla, druga pa bi morala odpuščati, pravi. Trdi, da se bo s povečanjem minimalnih plač število brezposelnih povečalo za dodatnih 74.000 ljudi. Njen izvršni direktor celo zatrjuje, da je zahteva po povišanju minimalne plače na 600 evrov neto »primerljiva z ludizmom iz 18. stoletja«.
Sindikati, še bistveno bolj razdrobljeni od delodajalske strani, napoved o povečanju števila brezposelnih za 74.000 zavračajo kot površen, za lase privlečen konstrukt, in pravijo, da tako poskušajo delodajalci med delavce zgolj zasejati paniko. Opozarjajo, da so za premajhno dodano vrednost odgovorni menedžerji in lastniki, ne pa delavci. Jezijo se, češ da se vedno najde denar za visoke plače menedžementa, za delavce pa ga ni nikoli. Predlagajo, naj bo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo 1 : 10, prejemki vodstev pa naj bodo bistveno bolj kot do zdaj odvisni od dejanske uspešnosti podjetij.
Sicer pa sindikati tokrat odkrito grozijo; take ostrine v njihovih javnih nastopih doslej ni bilo. Predsednik največje sindikalne centrale Dušan Semolič poudarja, da so demonstracije šele začetek socialnega pritiska. Če ne bo šlo drugače, »bomo prisiljeni zasesti tovarne in zavode, in to ne za en dan; šele tako bodo tisti, ki jih vodijo, uvideli, da brez delavcev ne morejo,« pravi. O modernizaciji pokojninski reforme pa menijo, da je 40 let dela zadosti, in da je najnižja starost za upokojitev 65 let nesprejemljiva. V to, da bi se znižali socialni prispevki, ne bodo privolili. To bi vodilo v privatizacijo pokojninskega in zdravstvenega sistema, trdijo.
Predstavniki vlade sindikatom sporočajo, da so zahteve v zvezi z minimalno plačo upravičene. Minimalna plača je namreč tudi po izračunih vlade zdaj krepko nižja od minimalnih življenjskih stroškov, saj je prejšnja vlada spremenila formulo njenega usklajevanja; od takrat se prilaga zgolj inflaciji, ne pa tudi rasti BDP. Dodajajo, da so zahteve sindikatov nesprejemljive, možno je le postopno povečanje. O zahtevanem umiku najnižje starosti za upokojitev pri 65 letih pa pravijo, da sindikati manipulirajo. Predlog modernizacije pokojninskega sistema kot minimalno starost za upokojitev da ne predlaga 65, temveč 60 let. Ali bo posameznik delal tudi po tej starosti, naj se odloči sam, bo pa od tega odvisna tudi višina njegove pokojnine.
Predvsem pa vlada sindikatom sporoča, da so demonstracije sicer legalen in legitimen način pritiska, vendar se je o vsem tem mogoče dogovoriti le za pogajalsko mizo.
Ekonomska situacija Slovenije je resnično težka. Ker še vedno ni jasno, kakšna in kako dolga bo svetovna kriza, je kljub napovedim o počasnem okrevanju tudi nepredvidljiva. Izvoz, od katerega je država precej odvisna, se je v prvih devetih mesecih zmanjšal za petino, za približno toliko tudi industrijska proizvodnja. Po vladni napovedi bo Slovenija letos ustvarila za slabih 8 odstotkov manjši BDP kot lani.
Več v tiskani izdaji Sobotne priloge.