Ključno sporočilo protesta je namenjeno delodajalcem: sindikati in delavci vam sporočajo, da želijo del dobička, ki ga ustvarijo. Pa naj bo preko obvezne participacije ali z višjimi plačami. Sindikatom ne gre odrekati iskrene želje po boljšem standardu svojih delavcev, ki si ga tudi zaslužijo.
Skupna ofenziva sindikatov na višje plače in zoper za njih moteče elemente pokojninske reforme se je v soboto zlila v prve resnejše demonstracije, s katerimi so se morali v kriznem času soočiti delodajalci in vlada. Funkcijo, ki jo imajo tokratni protesti pa si lahko razložimo na tri načine. Najprej je šlo za sindikalni ritual, ki je odprl ventil socialnemu nezadovoljstvu, ki vre po državi. Vse preveč sta namreč vodilnim sindikalistom ostala v spominu primera Gorenja in Mure, ko se je zgodil upor delavcev mimo za to predvidenega institucionalnega okvirja, ki naj ga zagotavljajo sindikati. Ali je bil odprt dovolj, se bo šele pokazalo.
Druga funkcija sobotnega rituala sindikatov je, da z demonstracijo svoje sposobnosti animacije delavcev, utrjujejo lastno avtoriteto. Tako med sabo, saj med sindikati niso pozabljene stare zamere, še manj frakcijski boji za vodilne položaje znotraj sindikatov in boj za prvenstvo na sindikalni sceni, kot tudi navzven, do delodajalcev in vlade.
Tretji namen protestov je taktičen. Sindikati imajo namreč odprto fronto z delodajalci o višini minimalne plače, posledično pa tudi o drugih plačah. Kaj je torej boljša taktična poteza - tudi za zadovoljstvo lastne publiko med člani - kot da svojo pogajalsko pozicijo okrepiš še s pritiski ulice? Če si že na ulici, pa pokaži svoje stališče tudi o reformi, da ne bi vlada pomislila, da bo šlo kar tako. Tudi tukaj pa sindikati branijo predvsem svoje interese pretežno industrijskih delavcev v delovno intenzivnih panogah, ne da bi se kaj preveč ozirali na realno demografsko sliko trga delovne sile, ko generacija od 30 do 55 let pretirano hrani vse druge.
Ključno sporočilo protesta je namenjeno delodajalcem: sindikati in delavci vam sporočajo, da želijo del dobička, ki ga ustvarijo. Pa naj bo preko obvezne participacije ali z višjimi plačami. Sindikatom ne gre odrekati iskrene želje po boljšem standardu svojih delavcev, ki si ga tudi zaslužijo. Toda, ali jim bo sredi ekonomske krize uspelo nadoknaditi, kar so zamudili v času konjunkture?
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela