Podelitev letošnje nagrade je bila zlasti politične narave, saj je odsevala upanje, da se pod Obamovim mirovniškim leporečjem in pobožnimi željami o svetu brez jedrskega orožja ne skriva običajna koža ameriškega hegemona.

Veliko kritičnih besed je bilo slišati, odkar so na začetku oktobra iz Osla sporočili, da je letošnji Nobelov nagrajenec za mir ameriški predsednik Barack Obama. Številni komentatorji so se čudili, kako se je lahko odbor za podelitev te prestižne nagrade odločil za nekoga, čigar edini resnični dosežek dotlej je bil, da je postal prvi temnopolti predsednik v zgodovini ZDA. Le kako so lahko Obamo, ki razen velikih besed ni pokazal še ničesar, uvrstili med tako plemenite osebnosti neizmernih človekoljubnih dejanj, kot so bili Nelson Mandela, mati Tereza, Martin Luther King ali Dalajlama, so se zgražali drugi.

Da bi podvomili o smiselnosti izbire letošnjega Nobelovega nagrajenca za mir, ni treba ponavljati besed ameriških desničarskih komentatorjev, ki so se norčevali iz odbora za podelitev Nobelove nagrade za mir, češ da se je pustil pretentati leporečju žoltokljunega zvezdnika, ali kritikov z druge strani političnega spektra, ki so opozarjali, da se za ovčjo preobleko miroljubneža skriva militaristična koža ameriškega imperializma. Pravzaprav je že sam slavljenec večkrat javno povedal, da si za to, kar je doslej naredil, te nagrade ne zasluži.

Tudi argument, da so z letošnjo podelitvijo nagrade zmanjšali njen prestiž, je na trhlih nogah. Ta nagrada je bila vedno tudi ali zlasti politična. Če ne bi bila, bi jo bil dobil tudi Mahatma Gandhi, ki so ga nominirali kar petkrat, nazadnje le nekaj dni pred njegovim umorom leta 1948, a je tistega leta odbor cinično odločil, da »letos ni nobenega primernega živega kandidata« - in nagrade sploh ni podelil. Če ne bi bila politična, je nikoli ne bi dali Henryju Kissingerju, ki bi se moral prej znajti pred kakim mednarodnim sodiščem za vojne zločine kot pa na častnem mirovnem piedestalu izumitelja dinamita, če pač ne bi bil visoki državni uslužbenec najmočnejše države na svetu.

Tako je bila tudi podelitev letošnje nagrade zlasti politične narave, saj je odsevala upanje, da se pod Obamovim mirovniškim leporečjem in pobožnimi željami o svetu brez jedrskega orožja ne skriva običajna koža ameriškega hegemona. Dejstvo, da je Obama posvojil in celo zaostril nesmiselno maščevalno vojno proti tistim, ki jih zdaj razglaša za sodobnega Hitlerja, poraja sum, da je bilo to upanje prenagljeno.

Iz petkovega Dela.