Preganjanje intelektualcev? Ah, dajte no, to sodi v drug čas in prostor, ne k nam, tu in zdaj, ne v svobodno in demokratično Slovenijo v 21. stoletju, bi si mislili, ko smo iz dneva v dan skozi medije bombardirani z »vročimi«, na videz izjemno »kritičnimi« novicami. Toda ali poleg vsakodnevnih banalnih »afer« res prodrejo v javnost tudi tista najbolj kritična spoznanja znanstvenikov, usodna za naše zdravje, okolje in varnost? Odgovorimo pogojno: da, včasih izvemo zanje, a pogosto za ceno poškodovanja tistega intelektualca, ki svoja kritična spoznanja izpove.
Dušan Nolimal, zdravnik s specializacijo iz javnega zdravja z Inštituta za varovanje zdravja (IVZ), nam je predstavil raziskavo, ki je pokazala, kaj se dogaja v Sloveniji s tistimi intelektualci, ki razkrivajo resnico. »Intelektualec je izobražen človek z nadpovprečno željo po izpovedovanju resnice v skupno dobro. Ne ščiti kapitala in politike, temveč si prizadeva za skupni napredek in razvoj ter za ranljivega posameznika. Za to potrebuje pogum, odločnost in osebno moralo, da povsod, kjer je mogoče, zagovarja svoja racionalna stališča in da je neprizanesljivo kritičen tudi, ko oporeka avtoritarni oblasti,« je povzel definicijo intelektualca. A ustavna pravica do svobode govora je ravno intelektualcu večkrat grobo kratena. Cena tistih, ki so se pripravljeni izpostaviti in povedati resnico, je včasih zelo velika: izguba zdravja, kariere, družine, dohodka.
Že nekaj let spremljate posamezna neetična ravnanja z znanstveniki. Koliko ste jih vključili v svojo raziskavo?
Cilj je promocija psihosocialnega zdravja pri delu. Od leta 2001 do 2008 smo zbirali informacije o konfliktih na delovnih mestih zaradi oporekanja znanstvenikov. Odkrili smo veliko več neetičnih pojavov, kot smo jih lahko analizirali. V raziskavi je bilo pripravljeno sodelovati 23 slovenskih znanstvenikov, devet moških in 14 žensk v povprečni starosti 48 let. Četrtina jih je bila v času raziskave zaposlena na univerzitetnih zavodih, tri četrtine v drugih zavodih. Od tega jih je 65 odstotkov delovalo na področju medicine in javnega zdravja, 22 odstotkov v drugih družbenih in humanističnih, 13 odstotkov v tehničnih znanostih. Njihovo izpovedovanje resnice smo poimenovali organizacijsko oporekanje, ko so nasprotovali delovnim razmeram, normam in politiki delovne organizacije ali sistema, in intelektualno oporekanje, ko so opozarjali na hude pomanjkljivosti, nepravilnosti, korupcijo, pojave, ki negativno vplivajo na zdravje, ko so torej razkrivali pojave v javno dobro.
Kako se je delodajalec odzval na njihovo nasprotovanje, ugovarjanje v delovnih okoljih?
Razkrivali smo bolj temne plati znanosti. Gre sicer za posameznike, a so ti primeri toliko bolj skrb zbujajoči, ker lahko imajo velik vpliv na vse znanstvenike in znanost. Posameznike, ki so opozarjali na pomanjkljivosti, nepravilnosti, napake v svojih delovnih okoljih ali pa tudi v širši družbi, ki so stopili komu na žulj, kot se po domače reče, in so s tem ogrožali določene interese oblastniških avtoritarnih skupin, so poskušali najprej disciplinirati, če jim to ni uspelo, so posegli po številnih neetičnih sredstvih. Najprej so jih začeli pretirano nadzorovati in jih ovirati pri njihovem delu. Nato so uporabili druge metode, jih ponavljali in ustvarjali neprijetno delovno okolje. Ta dejanja so bila premišljena in namerna, za napadenega znanstvenika ponižujoča in žaljiva ter so jih pehala v stisko.
Nam lahko navedete kakšen konkreten primer utišanega znanstvenika? Čemu natančno je nasprotoval?
Zaveza, ki sem jo dal v raziskavi, je, da ne bom konkretiziral niti institucij niti posameznikov. Že med raziskavo so se pojavile grožnje, da podatkov ne smemo objaviti. Sam raziskovalec teh pojavov se izpostavlja podobnim pojavom, kot jih je raziskoval. Zato, ker so to pojavi, katerih odkrivanje, razkrivanje je nezaželeno. To je stalna rdeča nit. Dokler intelektualec razmišlja na splošno in o tem ne govori javno, je vse v redu, ko pa vplete osebe in o pojavu tudi javno spregovori, se zaplete. Kar 15 primerov je bilo zdravnikov in medicinskih sester, ki so vsak v svojem okolju opozarjali na razmere, ki so slabo vplivale na bolnike - od nemogočih razmer za delo do koruptivnih dejanj. Drugi so bili z drugih področij. Sodelujoči znanstveniki so bili najpogosteje nezadovoljni z neprimerno organizacijo dela, zlasti ker niso imeli možnosti soodločanja. Opozarjali so na nevarnosti za javno zdravje in varnost ljudi, tudi na samovoljo sodelavcev ali vodstva in na krivice.
Torej je šlo pravzaprav za kršitev svobode govora?
Ja, svoboda govora vključuje tudi pravico do kritičnega razmišljanja in morebitnega nasprotnega prepričanja, s katerim lahko intelektualec bistveno prispeva k napredku delovne organizacije in v skupno dobro. Intelektualno oporekanje, ki vsebuje tudi pravico do kritike oblasti, se lahko uveljavlja le ob spoštovanju pravice do svobode govora. Neizogibno je, da intelektualec na delovnem mestu opozarja, s tem pa izziva vodilne strukture. Če pravice do svobode govora ni, intelektualno oporekanje ni dovoljeno, ni možno in ne zaželeno. In v analiziranih primerih oporekanje ni bilo omogočeno.
Kdo je onemogočal znanstvenike? Sodelavci, direktorji, politiki?
Odvisno od tega, kdo se je počutil ogroženega. Če nekoliko karikiram: na eni strani so avtoritarne birokratsko-politične in vodstvene strukture, na drugi strani so intelektualne, kognitivne strukture. Prvi odločajo o financah, organizacijskih prioritetah, kadrih, so poznavalci širših političnih razmer in zagovorniki ekonomskih interesov. Drugi so podrejeni izvajalci strokovnih in znanstvenih aktivnosti, poznavalci konkretnih razmer, nosilci novega znanja in zagovorniki ranljivih družbenih skupin. Skratka, postavljajo etična načela pred ekonomske interese, pred interese kapitala in profita.
Najbrž ni treba ugibati, kdo praviloma zmaga?
Žal imajo intelektualci majhno možnost soodločanja pri organizaciji in politiki. Ko utemeljujejo svoje trditve, ko poskušajo artikulirati določene pomanjkljivosti ali napake, ki jih ugotovijo, jih bodisi ignorirajo bodisi ustavijo po neetični poti. Če jim jih ne uspe utišati, posežejo še po dosti hujših metodah, ki so sicer subtilne, toda uničujoče. Na koncu vodijo v eliminacijo oporekajočih intelektualcev.
Kaj se zgodi? Jih premestijo? Ostanejo brez službe?
Pristopi, kako nekoga utišati, so zelo različni. Najprej se začne s pretiranim nadzorovanjem, nato se vrstijo napadi na kakovost delovnega mesta, omejevanje možnosti komuniciranja, celo prepoved socialnih stikov, obrekovanje za hrbtom in širjenje govoric, napadi na dostojanstvo. Gre za diskvalifikacijo, diskriminacijo nekega posameznika. Bodisi se mu prepove dajati informacije za javnost, izolira se ga od sodelavcev, da ne more niti pojasniti svojega položaja, ignorira se njegove pripombe. Veliko je hlinjenja. Navzven je vse pravnoformalno v redu, hlini se neko skrb, ocenjevanje, dejansko pa gre za ščitenje čisto zasebnih interesov birokratsko-političnih struktur. Eden izmed pojavov v zdravstvu je hlinjeno strokovno ocenjevanje ali pa hlinjeni strokovni nadzor.
Hočete povedati, da v resnici ne gre za strokovni nadzor, ampak za obliko pritiska na motečega posameznika?
Več zdravnikov, ki so v skrbi za paciente opozarjali na slabo kakovost zdravstvenega varstva in pri tem navajali, kakšna organiziranost bi lahko to skrb izboljšala, a vodstvo tega ni zmoglo ali ni hotelo zagotoviti, je bilo potem izpostavljenih ocenjevanju kakovosti njihovega dela. A sploh ni šlo za to, da so slabo delali. Ti posamezniki, ki so dovolj pogumni, da razkrivajo take negativne pojave, so ponavadi nadpovprečno produktivni, tudi - absurdno - izjemno lojalni do svoje delovne organizacije, lojalni so do stroke in v primeru zdravstva do pacientov. Ampak očitno s svojim opozarjanjem dregnejo v neke interese, ki so lahko bodisi znotraj delovne organizacije ali zunaj nje. Potem jih je treba utišati.
Kako jih utišajo?
Namerno in sistematično se jim povzroča psihična in druga škoda. Odvzema se jim odgovornost, se jih izolira, prisvaja se njihove rezultate dela, z delom se jih preobremenjuje ali pa se jim delo odvzame, se jih hlinjeno prerazporedi. Reče se jim, da so prerazporejeni zaradi nujnih nalog na neko drugo delovno mesto, dejansko pa se jih s tem utiša in izolira od sodelavcev, da se jim onemogoči delati na raziskavi, ki je občutljiva, ki bi lahko razkrila napake, nepravilnosti, pa ne nujno znotraj delovne organizacije. Lahko gre za to, da znanstvenik s svojimi izsledki ogroža razvoj neke industrijske panoge, razkriva ogroženost okolja. Vodstvo takšne industrije pokliče delodajalca tega znanstvenika in ta opravi utišanje. V treh primerih je bilo utišanje izvedeno tako, da so znanstvenikom odpovedali delovno razmerje. Ostali so brez službe.
Čemu pripisujete, da je vodstvo nekega zavoda poslušno industriji ali politiki, namesto da bi bilo lojalno lastnim zaposlenim?
Med njimi je veliko makievalistov, obsedenih s potrebo po nadzorovanju drugih. Največja težava pri nas je koruptivno, popačeno kadrovanje. Klientelizma, imenovanja na podlagi pripadnosti, kadrovanja na podlagi poznanstev namesto na podlagi znanj je ogromno. Ljudje, ki so bili tako kadrovani, ne delujejo v korist ljudi in razvoja znanosti. Zanje je ključna skrb, kako bodo ščitili svoje botre in torej s protiuslugo vrnili uslugo, ker so jih zaposlili. Torej bodo ščitili politiko, industrijo, velike korporacije. Če znanstvenik pošteno dela v skladu s svojo etiko in kodeksi, bo nasprotoval skupinam, ki ščitijo profit, kapital in ki so jim pravičnost, skrb za človeka in okolje malo mar. Na prvem mestu je doseganje lastne koristi, šele nato človek in okolje.
Kako so znanstveniki, zajeti v raziskavi, reagirali na opisane postopke, ki so bili izvedeni nad njimi?
Mnogi znanstveniki so precej naivni, kar se tiče politike in njenega delovanja. Oni so pač izobraženi, uporabljajo znanstvene metode, ki morajo biti objektivne, nevtralne in ne poznajo političnih načinov delovanja. Tako se najprej vprašajo, ali so krivi sami? Kaj delajo narobe? Ali so se zmotili? Še enkrat preverijo svoje znanstvene metode in rezultate. Večinoma si prizadevajo, se izpostavijo za boljše zdravje, v dobro ljudi, za boljše okolje, za manj korupcije, za bolnike. In kaj se jim začne dogajati? Namesto da bi za svoj dodaten trud bili nagrajeni, so kar naenkrat kaznovani. Težko prepoznajo subtilne postopke, ki se izvajajo proti njim. Dokler ne imenujejo zadeve s pravim imenom, dokler ne rečejo bobu bob, jim je zelo težko. Tu pridemo na področje psihosocialnega, duševnega zdravja.
Hočete reči, da zbolijo?
Nekateri se umaknejo, se pustijo utišati, drugi odidejo s svojih delovnih mest, ranjeni, na druga delovna mesta, nekateri pa se borijo do konca, tudi na sodiščih. Trije med znanstveniki, zajetimi v raziskavo, so izgubili svoje službe, a so njihove zadeve še vedno na sodiščih, kjer se deset, petnajst let zadeve nikamor ne premaknejo. Praviloma imajo uničeno znanstveno kariero, okvarjeno zdravje, poznamo posledice.
Kakšne so zdravstvene posledice za preganjane intelektualce?
Ugotavljamo številne posledice, kot so motnje v koncentraciji, spominu, kar vpliva na njihovo znanstveno produktivnost, upada jim samozavest, ugotavljamo nevroze, občutke izčrpanosti, depresije, motnje imunskega sistema, pri nekaterih pride do tvorbe malignih tumorjev, celo do samomorilnih razmišljanj. Umirajo zaradi vplivov kroničnega stresa. Je pa vzročno povezanost teh znakov z dogajanjem na delovnem mestu zelo težko meriti. V okolju, kjer delujejo kritični znanstveniki in intelektualci, so metode proti njim neetični napadi, zahrbtni, prefinjeni, zviti. Vedno ugotavljamo spletkarsko, zahrbtno ozračje, po katerem posegajo vodstveni kadri ali agresivni sodelavci.
Analizirali ste 23 intelektualcev, ki so imeli zaradi oporekanja težave. Kako razširjen je ta pojav nasploh?
Na to je težko odgovoriti. A če citiram intervjuvance, bi rekel, da poglavitna težava niti ni oporekanje, ampak samocenzura. Večina tistih, ki bi lahko prispevali k iskanju boljših rešitev v družbi, tudi v gospodarstvu in medicini, je previdno tiho, se noče izpostavljati, kar pomeni, da je družba bolj odprta za karieriste, ki delajo predvsem zase, ki jim je predvsem za profit in moč, ne pa za tiste, ki delajo v splošno dobro.
Kam bo molk velike intelektualne večine pripeljal družbo?
Cena tistih, ki so se pripravljeni izpostaviti in povedati resnico, je včasih zelo velika: izguba zdravja, izguba kariere, izguba družine, dohodka. V delovni organizaciji, kjer se to dogaja, prične razpadati struktura. Posledice so zmanjšana produktivnost, slabšanje delovne klime, zmanjšanje inovativnosti, znanstvene produktivnosti, pojavi se zvišana stopnja fluktuacije, absentizem, visoki stroški za pravdanje, zmanjšanje poslovnega uspeha, ugleda univerze. Družba in delodajalci, direktorji, rektorji, dekani, različni vodje bi se morali zamisliti.
Kako bi lahko odpravili takšno stanje?
Današnja kriza ni le ekonomska, ekološka in energetska, ampak je predvsem tudi moralna, etična kriza. Pravzaprav sem optimist. Mislim, da bo prišlo do samoregulacije na trgu, ki bo svobodo govora na delovnem mestu zaščitila pred omejevalnimi posegi. Sposobni menedžerji bodo sami počistili z nesposobnimi vrstniki na vodstvenih položajih, ko bodo uvideli, da jih njihovo neetično vedenje preveč stane.
Zveni malce utopično, predvsem pa je najbrž do takšnega samoočiščenja še dolga pot. Kako se naj vedejo kritični intelektualci do takrat?
Opažam, da so nekateri že pripravljeni povedati in ozaveščati druge o teh pojavih. Če pojave razkrivamo, če razkrivamo tudi preganjanje oporečnikov, bo tisti, ki ima težave zaradi oporekanja, zaradi svoje kritičnosti, vedel, da ni sam. Upreš se tako, da poveš, da imenuješ stvari s pravo besedo in da pokažeš na vzrok teh pojavov. Pri oporekanju so tudi odkloni, ko se posameznik bolj kot za skupno dobro bori le za boljšo plačo, boljši lastni status, a praviloma ni tako. Zato ne gre iskati krivde v posameznikih, v njihovem značaju, tudi ne pri vodilnih. Raziskava je predvsem pokazala, da gre za problem organizacije, organiziranosti delovnega procesa. Eden od zaključkov je bil, da potrebujemo v državi tudi administrativno reformo. Ponovno je treba iskati možnosti soodločanja na delovnem mestu, večje participacije, zlasti če gre za znanstvenike, ki lahko prispevajo k boljši organizaciji delovne organizacije in celotne družbe. A trenutno vsaj na podlagi analiziranih primerov v mnogih delovnih okoljih ni tako.
Če se vrneva na začetek. Izvorna težava je vedno nesvoboda govora, ko se intelektualci zavijejo v molk, namesto da bi reševali težave. Kako to, da se družba ne razvija v smer svobode, ampak drsimo v ujetost in nesvobodo?
Naloga intelektualcev je, da na to opozarjamo. Družba bi se morala zavedati, kam jo ti pojavi vodijo. Če bi sistematično podpirali oporekanje na delovnem mestu oziroma razkrivanje v javno dobro, bi imeli od tega koristi tako posamezniki kot delovne organizacije in celotna družba. Oporečniki so sedaj premalo pravno zaščiteni, prej nasprotno, obstajajo številni predpisi in pravilniki, ki svobodo govora, s tem pa oporekanje omejujejo. Nizka stopnja svobode govora in preganjanje oporekanja negativno vplivata na kreativnost, produktivnost, na zdravje zaposlenih in na družbo nasploh.
Iz Sobotne priloge