Že hitra odklonilna reakcija Nemčije daje slutiti, da Španija na februarskem vrhu Unije vendarle ne bo silila z glavo skozi zid, zato bi prej držalo, da je Zapatero z idejo o korektivnih ukrepih morda skušal afirmirati lastno politično vlogo.
Neuspeh lizbonske strategije rasti in zaposlovanja, ki ga ni mogoče pripisati zgolj finančni krizi, saj je evropsko gospodarstvo prizadela šele pred poldrugim letom, članice skupnosti pa so se že zdavnaj prej odrekle svetlemu obetu, po katerem bi Unija do leta 2010 postala najbolj konkurenčno območje sveta, je Joséja Luisa Zapatera navdihnil z idejo, naj bi cilji za naslednje desetletje postali zavezujoči. Še več, nova strategija bi morala vključevati spodbude in - »če bi bilo priporočljivo«, je iz previdnosti pristavil španski premier - tudi »korektivne ukrepe«. Kajti »cilji (lizbonske strategije) so bili dobro postavljeni, uresničevanje pa je zatajilo, ker so bile zaveze zgolj retorične«.
Čeprav je Zapatero navrgel kontroverzno idejo zgolj kot prispevek k razpravi o »strategiji 2020«, ki se bo pričela čez mesec dni na neformalnem vrhu skupnosti, potrdili pa naj bi jo na junijskem zasedanju evropskega sveta, je špansko spogledovanje z zavezujočimi cilji - in celo sankcijami - nemudoma sprožilo odločno reakcijo Nemčije. Gospodarski minister evropske velikanke Rainer Brüderle je sicer načeloma podprl pobudo Madrida za učinkovitejše usklajevanje gospodarskih politik v Uniji, ideja o morebitnem kaznovanju članic, ki ne bi dosegle postavljenih ciljev, pa se mu ne zdi smiselna. »Lizbonska strategija je temeljila na partnerskem pristopu brez kazni in tako bi morali nadaljevati,« je minister v kali zatrl Zapaterovo pobudo.
V Uniji so denarne sankcije predvidene samo proti članicam, ki kršijo pravila pakta stabilnosti in rasti (iz leta 1997), po katerem javnofinančni primanjkljaji držav ne smejo preseči treh odstotkov bruto proizvoda. Zagrožene kazni so dokajšnje, saj lahko dosežejo od 0,2 do 0,5 odstotka bruto proizvoda grešnice, a kljub peščici postopkov zaradi čezmernih deficitov, ki so jih v Bruslju sprožili pred krizo, doslej niso izrekli nobene globe, ta nevarnost pa je še manjša, odkar so v Uniji marca 2005 zrahljali pravila pakta.
A če so sankcije v primeru hude proračunske nediscipline še razumljive, saj bi pogoste in občutne kršitve postavljenih pravil lahko trajno omajale zaupanje v evro, bi bile pri drugih gospodarskih politikah nepojmljive. Tega se zaveda tudi novi (stalni) predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy, ki je na tiskovni konferenci po posvetu z Zapaterom in šefom evropske komisije Joséjem Manuelom Barrosom kratko in malo preslišal radikalno špansko idejo, saj bi v Uniji sprožila viharno nasprotovanje, ne le v liberalno usmerjenih članicah, temveč predvsem med tistimi, ki so že doslej zaostajale za sprejetimi cilji, ali pa so navajene zajetnih bruseljskih doklad, zato se jim niso pripravljene odreči. Po eni od možnosti bi bile države, ki bi izpolnjevale zaveze, deležne dodatnih evropskih sredstev na določenih področjih, kršiteljice pa kaznovane.
Že hitra odklonilna reakcija Nemčije daje slutiti, da Španija na februarskem vrhu Unije vendarle ne bo silila z glavo skozi zid, zato bi prej držalo, da je Zapatero z idejo o korektivnih ukrepih morda skušal afirmirati lastno politično vlogo, ki jo je lizbonska pogodba dodobra zmanjšala. Evropskemu svetu odslej načeluje Van Rompuy, medtem ko je Zapatero le še premier predsedujoče članice skupnosti, ima torej manj vidno vlogo celo od svojih ministrov, ki bodo tudi po novi pogodbi predsedovali resornim svetom EU, razen svetu za zunanje zadeve, ki ga odslej vodi visoka predstavnica Catherine Ashton.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela