S profesorjem mednarodnih financ z ljubljanske ekonomske fakultete smo se pogovarjali o poteh iz gospodarske krize in ta čas najbolj vročih vladnih dokumentih, izhodni strategiji razvojnega ministra Gasparija in programu stabilnosti finančnega ministra Križaniča. Mrak v pogovoru poudarja, da je vrag odnesel šalo, in opozarja, kje in kako bi nemudoma morali začeti reforme in klestenje javnofinančne porabe. Izrazito nasprotuje povečanju stopenj DDV in dohodnine, ker bi si s tem spet kupili nekaj časa za odlaganje prepotrebnih sprememb. Kritičen je tudi do neusklajenosti ključnih gospodarskih ministrov, kar zadeva premiera, pa ima pri gospodarskih temah občutek, da so čevlji, ki si jih je obul, preveliki.
Profesor Mrak, ste presenečeni, ker je med državami z evrom prav Slovenija doživela največji udarec finančne in gospodarske krize, ki nas je lani razvojno potisnila za nekaj let nazaj, odnesla skoraj desetino BDP, brez dela pa je ostalo skoraj 40 tisoč ljudi, imamo dvomilijardni javnofinančni primanjkljaj?
Da, globina tega padca me je presenetila in ga nisem pričakoval. Očitno je, da je kriza najbolj udarila majhne države in države, ki so bile gospodarsko najbolj povezane s krizno prizadetimi gospodarski partnerji v tujini. Majhnost in odprtost v marsičem pojasni, zakaj je bil ta padec tako velik. Nekaj je k temu prispevalo tudi drastično zmanjšanje investicij.
Je globina krize tudi posledica neustreznih ekonomskih politik vlad v preteklosti, pomanjkanja politične volje za reforme, smo se preveč zanašali na gradualizem?
Ne vem, ali je kdo v Sloveniji pričakoval, da lahko pride do krize, kot je ta. Naša država je vse od samostojnosti do te krize dosegala precej enakomerne stopnje gospodarske rasti, nekje med tremi in petimi odstotki. Izjema so leta 2005-2007, ko so bile stopnje višje. Nekateri smo tedaj opozarjali, da je šlo za stopnje rasti, ki za Slovenijo dolgoročno niso vzdržne, in da bo prišlo do njihovega zniževanja. Že samo zato bi Slovenija v prihodnje imela javnofinančne težave, seveda pa ne tako velike in tako hitro, kot smo temu priča zdaj.
Nas letos čaka še en padec navzdol, preden bi se stvari začele počasi izboljševati proti koncu leta?
Poznam to napoved, bi pa težko rekel, da govori o še enem večjem padcu gospodarske rasti. Gre bolj za to, da naj bi v trendu obnavljanja rasti, ki se je začel sredi lanskega leta, v prihodnjih mesecih prišlo do začasnega zastoja. To ne spreminja napovedi, da naj bi bila letošnja gospodarska rast sicer pozitivna, a zelo nizka, verjetno na nivoju okoli enega odstotka. Resnega okrevanja gospodarstva torej letos ni pričakovati.
Zakaj?
Vzrok je v vseh komponentah gospodarske rasti. Povpraševanje iz tujine bo še naprej šibko, saj je obnova rasti v Evropi, od katere smo močno odvisni, neprepričljiva. Povsod so napovedi, da bo gospodarska rast pozitivna, a zelo šibka in neenakomerna. Ob tem je cela vrsta tveganj. Omenil bi dve. Ne ve se, kako dolgo se bodo še nadaljevale fiskalne spodbude držav, tveganje za rast pa predstavlja tudi dvig cen nafte in primarnih proizvodov. Težko je najti zunanje argumente za hitrejšo gospodarsko rast v tem letu. Delež tega, kar lahko storimo doma, je tudi razmeroma omejen. Na področju investicij ni pričakovati hitrega obnavljanja trendov iz časov pred krizo, poslabšan javnofinančni položaj pa postaja vse večja omejitev tudi za trošenje države.
Ob taki pičli, enoodstotni gospodarski rasti je deklariran letošnji cilj premiera Boruta Pahorja tudi, da število brezposelnih ne bo preseglo številke 120 tisoč. Kako verjeten je črni scenarij, po katerem bo letos brez dela tudi 150 tisoč ljudi?
Zelo težko je reči, da sta to cilja ekonomske politike. Sam si kot cilj vedno predstavljam nekaj pozitivnega oziroma nekaj takega, za kar se je treba potruditi. Pri govorjenju o enoodstotni rasti in 120 tisoč brezposelnih gre bolj za napovedovanje makroekonomskih agregatov. Napoved o enoodstotni rasti ocenjujem kot realno, število brezposelnih pa bo letos odvisno od vrste stvari. Pomembno bo, kaj se bo dogajalo s povpraševanjem iz tujine, s shemo o subvencioniranju za skrajšani delovni čas in z minimalnimi plačami. Predlog o minimalni plači, kot ga zagovarjajo sindikati, bi lahko pomenil, da bo predvidena številka o 120 tisoč brezposelnih celo presežena.
To leto bo minilo v znamenju velikih prerivanj držav za posojila, namenjena krpanju javnofinančnih primanjkljajev. Sredstva bodo omejena. Je pred nami nova dolžniška kriza, saj nekatere države teh posojil ne bodo mogle dobiti? Kakšen je tu položaj Slovenije?
Ta finančna kriza je tudi dolžniška. Začela se je v zasebnem sektorju, zlasti v bankah in drugih finančnih institucijah. Zaradi njihovega reševanja in fiskalnih spodbud se je kriza vse bolj spreminjala v dolžniško krizo držav in javnega sektorja. Številne države, še zlasti tiste najbolj razvite, imajo ogromne deficite v javnih financah, pa tudi njihov javni dolg je narasel na dolgoročno nevzdržno raven. V letu 2010 se bo nadaljevalo izjemno veliko povpraševanje držav na mednarodnih finančnih trgih. To bo lahko imelo za posledico ne le povečanje cene zadolževanja, temveč tudi izrivanje posameznih skupin dolžnikov s teh trgov. To velja zlasti za dolžnike z nižjimi bonitetami, prizadeti bodo lahko tudi manjši dolžniki.
In vanje sodi tudi Slovenija?
Nedvomno. Slovenija ima sicer dobro boniteto, vendar so zaradi majhnosti njeni dolžniški papirji, izdani na teh trgih, manj likvidni in povezani z višjim pribitkom. Upam, da se na ministrstvu za finance zavedajo teh potencialnih problemov in bodo pripravili in izvedli zadolževanje, predvideno za letošnje leto, na optimalen način. Po mojem mnenju bi prvo transakcijo letos veljalo izpeljati kar se da hitro.
Ko smo že pri ministrstvu za finance: lani je minister brez razloga razrešil direktorico direktorata za zakladništvo Stanislavo Zadravec Caprirolo, ki je dolga leta vodila operacije zadolževanja Slovenije v tujini. Tedaj ste bili kritični do te poteze. Kako jo gledate zdaj, s časovne distance?
Lahko ponovim, da je bila ta odločitev neupravičena in tudi človeško nekorektna. Nesprejemljivo je, da jo je minister razrešil z delovne funkcije na ministrstvu, ki jo je vrsto let dobro opravljala, zaradi nestrinjanja z njenim delom v nadzornem svetu NLB. Če se je je minister hotel znebiti s te funkcije, bi pač moral uporabiti proceduro, ki velja za postavljanje in odstavljanje ljudi s te funkcije. Vlada, katere član je minister, lahko kot ključni lastnik NLB kadarkoli zahteva sklic skupščine banke in tam bi bilo pravo mesto za njeno zamenjavo.
Po uvedbi evra v Sloveniji nimamo lastne denarne in tečajne politike. Je morda evro zdaj na neki način zavora za Slovenijo na poti iz krize?
Treba je biti korekten in pogledati celoto. Podobno kot drugim članicam evroobmočja je tudi Sloveniji evro močno olajšal premagovanje krize in to velja še danes. Te države ne morejo zapasti v tip plačilnobilančnih kriz, kot se dogajajo v nekaterih državah zunaj območja evra. Poleg tega te države laže prihajajo do likvidnosti, potrebne za premagovanje krize. To pa seveda ne pomeni, da je uvedba evra povezana s samimi plusi. Točno je, kar pravite, evro ima tudi svojo ceno oziroma negativne plati. Nekatere se bodo pokazale na srednji rok, saj Slovenija na krizo ne bo mogla reagirati z razvrednotenjem svoje nacionalne valute. To je v sedanji situaciji določena primerjalna slabost naše države v primerjavi s konkurenti iz držav z lastnimi valutami. Če bi potegnil črto, prinaša evro Sloveniji vendarle mnogo več plusov kot minusov.
Nobelovec Krugman je na svojem blogu napisal, da »ima evro svoje koristi in stroške, ki pa so se izkazali za precej višje, kot so trdili optimisti. Še vedno menim, da je bila to napačna poteza, a to je zdaj irelevantno. Evro se je zgodil, poti nazaj ni in Evropa mora najti način, da bo deloval.«
Se strinjam. Zelo pomembno bo, kako bo evroobmočje reševalo problem Grčije. Ne gre toliko za velikost problema kot za dejstvo, da bo ta primer ustvaril precedens za reševanje take države evroobmočja, ki preprosto ne deluje. Govori se o raznih scenarijih. Eden od njih je, da bi se Grčija javnofinančno prilagodila in torej sama rešila nakopičene probleme. Tega bi si vsi želeli.
A realnost kaže drugače.
Res je. Žal ocenjujem, da stvar ne bo šla po tej poti. In kaj potem? Obstajajo drugi scenariji. Eden je, da se v reševanje Grčije vključi MDS, kar je verjetno za ugled EU nesprejemljivo. Grčija se bo reševala v okviru družine EU. Tu reševanje lahko poteka z močno vključenostjo ECB ali pa z mehanizmi EU, podobnimi tistim, s katerimi so se reševale plačilnobilančne krize Madžarske, Latvije in Romunije, držav Unije, ki niso v evroobmočju. Pred dnevi sta bili v Grčiji skupna misija ECB in evropske komisije - zaradi natančnega pregleda programa sanacije javnih financ, ki jih je pripravila država. To je precedens v upravljanju držav evroobmočja z javnimi financami in verjetno bomo letos videli še kakšnega.
Se tudi Sloveniji lahko pripeti grški scenarij?
Slovenija je precej daleč od grškega scenarija. Naj navedem le dve bistveni razliki. V Grčiji statistika preprosto ne deluje ali pa so podatke zavestno prikrojevali. Imajo velike slabosti v davčni službi, pri zbiranju prihodkov itd. Primerjava v mnogih delih javnih financ torej ni upravičena. So pa tudi stvari, to velja zlasti za odhodkovno stran javnih financ, kjer lahko najdemo neprijetne podobnosti. Če se nakopičenih problemov na tem področju ne bomo lotili resno in dokaj hitro, ni mogoče izključiti, da se v nekaj letih lahko znajdemo v položaju, ki bi bil podoben grškemu.
Dolg države Slovenije zadnje leto rekordno narašča, po uradnih projekcijah se bo povečal z 21,5 odstotka BDP v letu 2008 na kar 53,7 odstotka BDP do leta 2013. Bi z reformami lahko ta trend še ustavili?
Te številke samo potrjujejo, da je drastičen program zmanjševanja javnofinančnega deficita resnično nujen in praktično nima alternative, če država želi vzdrževati normalen dostop do sredstev na mednarodnih finančnih trgih.
Razvojni minister Mitja Gaspari je prejšnji teden pripravil osnutek izhodne strategije, ki je bil deležen ostrih javnih kritik, v finančnem ministrstvu pod vodstvom Franca Križaniča pa so nato začrtali še program stabilnosti, ki ga mora vlada predložiti evropski komisiji. V obeh dokumentih pogrešamo jasne ukrepe in otipljiva zagotovila vlade, da bo Slovenija do leta 2013 res bolj javnofinančno vitka in gospodarsko konkurenčna država. Ali vlada ustrezno doumeva vzroke krize in aktualne razmere in posledično pravilno ukrepa?
Tekstov dokumentov ne poznam in lahko o njiju govorim le toliko, kolikor je znanega iz medijev. Najprej nekaj besed o javnofinančnem okviru, v katerem nastajata. Slovenija je v sedanjo krizo vstopila z javnofinančnim položajem, ki ni bil slab, bi bil pa glede na visoko rast v prejšnjih letih lahko bistveno boljši. Lansko poslabšanje javnofinančnega položaja v višini približno petih odstotnih točk BDP je primerljivo s poslabšanjem v številnih drugih državah EU. Tretjina poslabšanja gre na račun zmanjšanih prihodkov, druga tretjina je posledica večjih izdatkov, povezanih z rastjo brezposelnosti, tretjo tretjino so predstavljali ukrepi države, namenjeni blažitvi krize. Z obsegom protikriznih ukrepov se strinjam, bi si pa želel nekoliko drugačno strukturo. Smiselno bi bilo relativno več sredstev nameniti za povečanje konkurenčnosti in manj za namene, kot je na primer financiranje skrajšanega delovnega časa. Danes je jasno, da ta ukrep ni bil vedno dobro ciljan, pa tudi izkušnje nekaterih drugih držav kažejo, da gre pogosto le za odlaganje nezaposlenosti. Poleg včasih nedomišljene artikulacije ukrepov je bila njihov drugi problem počasna uveljavitev. Jamstveni shemi, tako tista za zadolževanje bank kot za financiranje podjetij, to jasno potrjujeta. Če se zdaj vrnem na oba dokumenta, ki ju pripravlja vlada. Zdi se, da večina ljudi ne ve, kaj je temeljni cilj teh dokumentov in zakaj sta potrebna dva in ne le en dokument. Kakšna je njuna medsebojna povezanost? Program stabilnosti je dokument, ki ga mora država pripraviti na zahtevo Evropske unije, saj je bil proti nam sprožen postopek t. i. presežnega primanjkljaja. Slovenija je zavezana, da predloži do konca meseca program, kako bo zmanjšala primanjkljaj javnih financ pod tri odstotke BDP do leta 2013. Izhodna strategija pa je dokument za domače potrebe, ki naj bi dal širši nabor politik, ki naj bi nas pripeljale iz krize. Dokumenta sta povezana in morata biti medsebojno usklajena. Ko je govor o programu stabilnosti, vsaj zdaj pogrešam osnovno filozofijo zmanjšanja javnofinančnega deficita. Naš program bi moral temeljiti predvsem na reformi odhodkovne strani javnih financ, torej na zmanjšanju porabe. To pomeni, da bi ob sedanjem primanjkljaju v višini približno dve milijardi evrov - gledano statično - morali do leta 2013 izdatke zmanjšati za približno 1,2 milijarde evrov oziroma za približno 300 milijonov evrov na leto, vključno z letošnjim letom. Če to res želimo, je konec zgodb o varčevanju pri kavicah. To je lahko sporočilno koristno, vendar bodo potrebni bistveno večji rezi, in to pri postavkah, ki predstavljajo največji del javnofinančnih odhodkov.
Kje konkretno?
Konkretno so največji segment plače v javnem sektorju in transferji.
Tukaj imamo stalne težave pri usklajevanju, grožnje s stavkami, vroče debate med ministri(cami).
Tega se zavedam, a ocenjujem, da je vrag zdaj res vzel šalo in da bomo vendarle morali začeti sistematično zniževati maso odhodkov. Resna reforma odhodkovne strani javnih financ ni možna brez zmanjšanja skupnega obsega izdatkov za plače v javnem sektorju. Sem pa proti pro rata zmanjšanju plač. Če želimo dobro javno upravo, bi plače ponekod morali celo povečati, zmanjšati pa bi morali število njihovih prejemnikov. Naj začnem kar pri državni upravi. Si res lahko privoščimo toliko ministrstev, kot jih imamo? Verjetno je njihovo veliko število posledica dejstva, da koalicijske vlade pač potrebujejo veliko resorjev. Zanimivo bi bilo oceniti, ali oziroma za koliko bi se poslabšala kvaliteta storitev državne uprave, če bi se število ministrstev zmanjšalo za 3 do 5? Če ima velika Francija lahko skupno ministrstvo za finance in gospodarstvo, bi bila to mogoče rešitev tudi pri nas. Tudi javno upravo na lokalni ravni imamo zelo drago, kar je delno povezano z ogromnim številom občin. Povečanje njihovega števila od okoli 60 v času osamosvojitve do več kot 200 danes je bilo vsaj delno motivirano z rešitvami, ki jih imamo za financiranje občin. Od njihovih skupnih letnih izdatkov v višini okoli 2 milijardi evrov je skoraj 20 odstotkov namenjenih samo za financiranje njihovega delovanja. Vsaj 100 milijonov evrov na leto naj bi potrebovali tudi za delovanje pokrajin, če sem pravilno razumel ministra za lokalno samoupravo. To je javnofinančno nevzdržno. Predlagam, da naj bo diskusija o uvedbi pokrajin, vsaj kar se financiranja tiče, povezana z diskusijo o financiranju občin. Zavedam se, da bo kdo rekel, da 'profesor pač lahko naklada'. A ta razprava bo nujna. Drugi velik del javnofinančnih odhodkov, kjer so nujne resne spremembe navzdol, so transferji, zlasti transferji iz proračuna za financiranje pokojninske blagajne. Ti transferji so se podvojili v zadnjem desetletju, saj bomo v letu 2010 za ta namen porabili že 1,4 milijarde evrov, kar je blizu desetih odstotkov vseh javnih financ države. To jasno kaže na nujnost pokojninske reforme, takoj pa je treba preiti na švicarsko formulo usklajevanja pokojnin. Tretji večji segment so materialni stroški in investicije. Tudi tu bi se morali izogniti kakršnemukoli pro rata zniževanju. Programski proračun, ki je bil letos uveden, predstavlja dober metodološki okvir za selektivno zmanjševanje obeh kategorij izdatkov. Določene programe oziroma projekte bo preprosto potrebno ukiniti ali pa njihovo izvedbo časovno zamakniti. Slovenija bo v prihodnjih letih lahko financirala le tiste naložbe, ki bodo sofinancirane z evropskimi sredstvi. Verjetno nas bo javnofinančna situacija prisilila tudi v to, da bomo postali bolj odprti tudi za neposredne tuje naložbe in za razne oblike javno-zasebnega partnerstva. Program stabilnosti, ki ga vlada pripravlja, bi moral temeljiti predvsem na zmanjševanju porabe. To pa ne pomeni, da ni treba nič storiti na prihodkovni strani javnih financ. Bi pa te spremembe morale biti usmerjene predvsem v povečanje transparentnosti in v večjo pravičnost sistema in manj v polnjenje proračunske luknje. Zato sem izrazito proti povečanju stopenj DDV kot tudi dohodninskih stopenj.
Zakaj?
Zato, ker bi si spet kupili nekaj časa za odlaganje prepotrebnih sprememb. Po svoje je dobro, da nam padanje mednarodne konkurenčnosti in že tako zelo visoka obdavčitev dela omejujejo povečevanje stopenj pri nekaterih davkih. Povečanje stopenj DDV bi bilo morda smiselno, vendar le v povezavi z uvedbo t. i. kapice oziroma zgornje meje prispevkov, in to podobno kot v drugih državah, recimo Nemčiji ali Avstriji. Kombinacija teh ukrepov bi morala biti bolj ali manj javnofinančno nevtralna. Sem tudi proti rokohitrskim ukrepom na področju dohodnine, kot je bil na primer predlog za povečanje dohodninskih stopenj v zgornjih razredih, in to z argumentacijo, da gre za dodatno obdavčitev najbolj bogatih. Zakaj? Prvič, gre za spremembe, ki bi v državno blagajno prinesle vsega nekaj 10 milijonov evrov, kar v osnovi ne rešuje našega javnofinančnega problema. In drugič, ne gre za obdavčitev najbolj bogatih, temveč za obdavčitev višjega srednjega razreda, ki ima dohodke v obliki plač. Gre torej za obdavčitev tistih, ki jih je najlažje obdavčiti. Če minister resnično želi obdavčiti najbolj bogate, s čimer se strinjam, potem bo to moral storiti z drugimi ukrepi, ne pa z dohodnino. Eden takšnih je že napovedana uvedba nepremičninskih davkov, ki pa ne bo prinesla velikih novih javnofinančnih prilivov. Resno bo treba zagristi tudi v reformo sistema prihodkov za zdravstveno in socialno zavarovanje. Zelo nepravično je, da zaposleni v Sloveniji plačujemo tako različne prispevke v odvisnosti od tega, kakšna je formalna oblika naše zaposlitve. Naj navedem primer. Poglejte podatke o prispevkih, ki jih plačujejo zaposleni v obliki sp-jev in doo-jev, in jih primerjajte s tistimi, ki so zaposleni v javnem sektorju. Videli boste grozljive razlike. Očitno vzpostavljeni sistem omogoča tem oblikam zaposlitve, da v povprečju plačujejo bistveno nižje prispevke. In ljudje se pač racionalno obnašajo. Vzpostavitev bolj pravičnega sistema plačevanja prispevkov bi res lahko pomenila širjenje baze za javnofinančne prihodke. Prostor za njihovo povečanje je tudi v boljši davčni izterjavi. Torej še enkrat, spremembe na prihodkovni strani slovenskih javnih financ vidim predvsem v smislu korekcije strukture virov, manj pa v smeri instrumenta za zmanjševanja deficita. K temu je treba pristopiti predvsem z zmanjševanjem odhodkov.
Pa je v koaliciji politična volja za ukrepe, ki jih predlagate?
Bojim se, da politične volje za tovrstne stvari ni, kot je tudi ni bilo v prejšnjih koalicijah. To je razumljivo, saj gre za drastične ukrepe, ki pa jih je politika običajno odlaga do takrat, ko državi resnično začne teči voda v grlo. Po mojem mnenju danes nismo ali, bolj natančno, še nismo v takšni situaciji.
No, premier je pred tedni zelo energično napovedal, da bo šla vlada letos frontalno v reforme ...
To ni prva njegova napoved te vrste. Eden od problemov te vlade je nekredibilnost na področju soočanja z gospodarsko krizo. Res je, da so časi izrazito težki. Bi pa takšni situaciji bilo še toliko bolj pomembno imeti vlado, ki je kompetentna na ekonomskem področju, ki deluje usklajeno in zna svoje odločitve tudi celovito in pravočasno skomunicirati. V takšnih kriznih situacijah je vloga predsednika vlade še toliko bolj pomembna. Žal imam pri sedanjem premieru - poudarjam, kar zadeva gospodarske teme - občutek, da so čevlji, ki si jih je obul, preveliki. To poskuša nadomestiti z občasno zelo močno retoriko. Takšen način vodenja morda deluje na kratek rok, ko pa ljudje enkrat vidijo, da tej retoriki ne sledijo napovedana dejanja, potem kredibilnost pada. Premier je obsežen, celovit program gospodarskih reform napovedal vsaj trikrat v prejšnjem letu, prvič aprila, drugič septembra in tretjič decembra. Do njega bomo končno prišli šele zdaj, verjetno tudi zato, ker nas je v to prisilila EU. Problem je še dodatno zapleten, ker obstajajo pomembne konceptualne razlike med ključnimi gospodarskimi ministri v vladi. Vlada ima preprosto preveč »glavnih ekonomistov«. Eden, kateremu bi premier s svojimi dejanji pomagal izoblikovati takšno vlogo, bi bil povsem dovolj. Tako pa je bilo več primerov, da so se ministri, pristojni za gospodarske resorje, med seboj dejansko pogovarjali prek medijev.
Res je, katere bi izpostavili?
Naj navedem tri - NLB, davki in izhodna strategija. Pri slednji so med pripravo dokumenta ministri in premier dajali v javnost različne signale, premier pa se je skoraj pohvalil s tem, da se ministri med seboj konstruktivno kregajo. Osebno bi mnogo raje videl, da bi ministri 14 dni sedeli skupaj in se dogovarjali o programu za bolj ali manj zaprtimi vrati, šele po doseženem dogovoru pa bi ta program predstavili in ga tudi skupno zagovarjali.
Politična pripravljenost vlade za kakršnekoli ukrepe in reforme bo v drugi polovici mandata, ta se začne letos jeseni, še manjša kot je zdaj. Torej bo kakršenkoli politični dogovor o reformah, ukrepih, programih in strategijah - in seveda tudi njegovo izvajanje - kasneje še težji.
Za vlado so ključni naslednji meseci, kako bo pripravila in začela izvajati ukrepe ekonomske politike iz programa stabilnosti in izhodne strategije. Hitro se bo videlo, ali sta ta dokumenta ocenjena kot kredibilna v domačem in v mednarodnem okolju. V slednjem bo zlasti pomembna presoja agencij za ocenjevanje bonitete. Te še zlasti pozorno spremljajo, kako posamezne države oblikujejo svoje izhodne strategije. Za države evroobmočja, torej tudi za Slovenijo, bo zlasti pomembno, kakšna bo naša javnofinančna strategija izhoda iz krize. Najprej bodo ocenili, ali so ti programi realno zastavljeni in interno konsistentni. Če ne, lahko pride do indikacij o zniževanju bonitete že zelo hitro, v nekaj mesecih. Na srednji rok pa bo boniteta Slovenije odvisna predvsem od izvajanja tistih ukrepov, s katerimi bo vlada skušala vrniti državo v dolgoročno vzdržen javnofinančni položaj. Če bo izvajanje ukrepov nekredibilno, bomo to spet občutili v obliki poslabšanja bonitete. Smo torej v izrazito občutljivem in morda celo odločilnem obdobju.
Zadnje leto je šla večina vladne energije v zadeve, ki z reševanjem krize nimajo zveze. Je zato izplen na gospodarskem področju tako majhen?
Tudi sam bi si želel, da bi bil ta izplen večji. Medtem ko so bili protikrizni ukrepi vlade po obsegu primerni, pa več problemov vidim v njihovi strukturi ter v samem formuliranju in targetiranju posameznih ukrepov (primer subvencij za skrajševanje delovnega časa ali pa jamstvena shema za podjetja s C-boniteto itd.). Velik problem je tudi uresničevanje sprejetih ukrepov. Nesprejemljivo je, da je za neki ukrep, ki se ocenjuje za strateško pomembnega (primer jamstvene sheme za zadolževanje bank), treba pol leta, da postane operativen. Še toliko bolj, ker je bilo v njegovo operacionalizacijo vključeno malo igralcev; ministrstvo za finance, poslovna banka v večinski lasti države in v manjši meri verjetno še centralna banka.
Ali Banka Slovenije ustrezno nadzoruje banke?
Ocena tudi tujih inštitucij je, da je slovenski bančni sistem še vedno dovolj stabilen in da kriza vsaj do sedaj ni imela močnejših negativnih posledic. Na podlagi informacij, s katerimi razpolagam, je Banka Slovenije do zdaj solidno opravljala funkcijo nadzora bančnega sektorja. Upam, da ekipa v centralni banki, ki je odgovorna za ta del njenih pristojnosti in je bila v zadnjih dveh letih pomembno osiromašena (odhod Sama Nučiča in Boža Jašoviča, ki sta bila odgovorna za nadzor bančnega poslovanja), razpolaga s primernimi kadri za njuno kvalitetno nadomestitev. BS bo glede stabilnosti bančnega poslovanja verjetno letos na še večji preizkušnji kot lani. Pričakovati je, da se bo z nadaljevanjem gospodarske krize delež slabih kreditov v portfelju bank povečeval. Zlasti je pričakovati, da bodo nekateri izmed gradbincev imeli probleme z rednim serviranjem svojih bančnih kreditov, podobno pa seveda velja tudi za družbe v nekaterih drugih sektorjih. Predvidena dokapitalizacija NLB, o kateri je govor v zadnjih tednih, ima svoje korenine v njeni izrazito visoki rasti v času pred krizo. Takrat se je banka dokaj agresivno širila na druge trge, zlasti v jugovzhodno Evropo. Tega pa banka ni počela s pravim kapitalom svojih lastnikov, temveč s t. i. subordiniranimi krediti, ki so po takrat veljavnih standardih predstavljali mednarodno sprejemljivo obliko kapitala. Kriza je spremenila marsikaj in tudi to, da morajo banke v novonastali situaciji izboljšati kvaliteto svojega kapitala. V boju za ohranitev svojih bonitet tako banke povsod po svetu sedaj te »slabše« oblike kapitala zamenjujejo s pravim lastniškim kapitalom. NLB mora letos in v naslednjih dveh letih poplačati za okoli 700 milijonov evrov subordiniranih kreditov in prav njihovi delni nadomestitvi je namenjena sedaj predvidena dokapitalizacija s pravim kapitalom.
Ob tem pa že nekaj časa, še posebej pa po spodleteli »novoletni« dokapitalizaciji NLB, opažamo, da vlada kot lastnik sploh nima oblikovane strategije, kaj naj počne z največjo banko, vlogo igra tudi KBC.
Problem je, če sta v daleč največji banki dva velika lastnika, ki imata diametralno nasprotne interese. Eden, država, se za dokapitalizacijo zavzema, drugi, v tem primeru KBC, pa za to ni zainteresiran. Celo več, iz banke si že nekaj časa želi izstopiti, vendar pa tega ne more storiti po ceni, ki bi bila opravičljiva glede na ceno, ki jo je verjetno v kontekstu nekih obljub plačal ob nakupu. Nobena vlada, s sedanjo vred, ni imela neke eksplicitne strategije države do bank. Implicitno smo sledili strategiji obdržati tako NLB kot NKBM v večinski lasti države in njenih paradržavnih institucij. Izkušnje z NLB v zadnjem letu, ko je v času največje gospodarske krize banka bila brez stabilnega vodstva, jasno kažejo, kako nevarno je, če je sistemsko najbolj pomembna banka v državi predvsem poligon za uveljavljanje političnih interesov. Upam, da bo agencija za upravljanje državnega premoženja - kot je slišati, njena ustanovitev že vzbuja tudi veliko odporov - začela sistematično upravljati svoje premoženje.
Bodo slabe naložbe bank zahtevale bolj drastične ukrepe, kot je ustanovitev t. i. slabe banke? O njej so ekonomisti govorili že lani, zdaj jo je v predlog protikriznih ukrepov vključila tudi Janševa SDS. Ali v Sloveniji potrebujemo tako banko, jo bomo potrebovali v prihodnje?
Slaba banka ta čas, vsaj po podatkih, ki so javno dostopni, v Sloveniji ni potrebna. V tujini so tovrstne banke oblikovali predvsem zato, da so nanje prenesli slabe terjatve iz naslova toksičnih papirjev, to je vrednostnih papirjev, katerih servisiranje je bilo prekinjeno ob izbruhu krize.
No, pri nas imamo nekatere toksične kredite.
Verjetno s tem mislite slabe kredite, ki jih imajo banke do realnega sektorja in drugih klientov. Kolikor mi je znano, banke v tujini niso šle v ustanavljanje slabih bank iz tega razloga. Ustanovitev slabe banke zaradi slabih kreditov bi bila smiselna, če bi bil obseg takšnih kreditov tolikšen, da bi lahko resno omejeval normalno delovanje kake banke. Trenutno so slovenske banke, vsaj na podlagi dostopnih podatkov, daleč od takšnega položaja. Če bi se položaj poslabšal, bi seveda bile potrebne sistemske spremembe, z morebitno ustanovitvijo slabe banke vred. Koncepta slabe banke torej ne zavračam a priori, vendar ocenjujem, da zdaj ni potrebe zanjo.
Koliko časa bo Slovenija izhajala iz krize? Kdaj bi realno lahko postala država s stabilnejšim gospodarstvom, vzdržno dosegala tri- do petodstotne stopnje gospodarske rasti kot nekoč in imela bolj zdrave javne finance? Ali pa nas čaka izgubljeno desetletje po japonsko?
Slovenije ne moremo izvzeti iz tega, kar se bo dogajalo v njenem okolju. Če bi v Evropi prišlo do razvojno izgubljenega desetletja, o čemer sicer dvomim, se mu tudi mi verjetno ne bi mogli izognili. Če pa bo Evropa v doglednem času prešla krizo in se vrnila na stabilnejše stopnje gospodarske rasti, potem pa bo to tudi Sloveniji omogočalo vračanje v ekonomsko stabilnejše vode. Tudi ob takšnem bolj optimističnem scenariju zunanjega okolja pa bo potrebno izvesti resne strukturne in javnofinančne reforme, če želimo v naslednjih štirih ali petih letih ponovno vzpostaviti dolgoročno vzdržne javne finance in gospodarsko rast iz obdobja pred krizo.
Tu bomo potrebovali veliko komuniciranja, pogovorov tudi o neekonomskih temah, vrednotah, (medgeneracijski) solidarnosti itd.
Se strinjam. Morda se bo slišalo cinično, a menim, da nam gre še vedno predobro za to, da bi bili pripravljeni zagristi v drastične in boleče reforme. Zato se bojim, da bomo v reforme spet šli tako, da bomo skušali zakrpati nekaj, kar v osnovi potrebuje generalno obnovo. Programski proračun, ki ga, zanimivo, praktično nihče ne mara, je dober instrumentarij, s katerim bi se lahko pogovarjali o tem, kaj je res prioriteta, kaj je mogoče odložiti in čemu se je mogoče odpovedati.
V čem je problem, da se v Sloveniji tako težko dogovorimo in izvajamo pametne politike, ki bi nas izvlekle iz krize in nas srednjeročno pripeljale v krog razvitejših, bogatejših držav z razvojnim potencialom? So krive koalicijske vlade, imamo z dvema milijonoma prebivalcev premajhno kritično maso sposobnih politikov, je krivo kaj drugega?
V Sloveniji je vzpostavljena tradicija iskanja čim višje stopnje konsenza za sprejetje ključnih odločitev. Ta značilnost je bila prek vladanja s pomočjo koalicijskih vlad in močno vlogo tripartitnega dogovarjanja med vlado, delodajalci in delojemalci vgrajena tudi v sistem odločanja na gospodarskem področju. Nedvomno ima koalicijski način vladanja veliko kvalitet, ima pa tudi slabosti. V koaliciji so pogosto partnerji, ki imajo različne programske usmeritve, in te razlike onemogočajo ali vsaj močno otežujejo, da bi takšna koalicija lahko pripravila, še bolj pa učinkovito izpeljala drastične reforme. Slovenija je s postopnimi spremembami postala sinonim za gradualistični pristop k procesu tranzicije. Žal smo potencialno prednost gradualizma - zaradi naše relativno dobre gospodarske osnove ob vstopu v tranzicijo nam je omogočal več časa za pripravo in izvedbo reform - slabo izkoristili. Namesto dobro premišljenih in celovitih strukturnih reform smo se zadovoljevali z majhnimi in često parcialnimi popravki. Sedanja kriza zato predstavlja streznitev.
Bi bil torej za nas boljši večinski volilni sistem?
Osebno bi si bolj želel, da bi nadaljevali s proporcionalnim sistemom, a očitno je cena slabe učinkovitosti upravljanja države na ekonomskem področju vse višja. Želel bi si, da bi z zdajšnjim volilnim sistemom in koalicijskim načinom vladanja vzpostavili razmere, ki bi zagotavljale ekonomsko učinkovito upravljanje države. To zdaj potrebujemo bolj kot kadarkoli prej v samostojni državi. Bojim se, da se bodo morale gospodarske razmere v državi še zaostriti, preden bomo pripravljeni sprejeli realnost, da so drastične reforme nujne. Do takrat lahko preteče še kar nekaj let. Po takšnem scenariju bi se stvari verjetno počasi poslabševale. Najprej bi to občutili v obliki poslabšane bonitete države ter oteženega in dražjega dostopa do finančnih trgov, kasneje pa bi zaradi povečanega obsega plačil za obresti prišli v vse teže obvladljivo javnofinančno krizo.
Iz Sobotne priloge Dela