Ljubljana - Razsodišče druge stopnje je neodvisni organ Zdravniške zbornice Slovenije, ki pa je bil v zadnjih mesecih pri svojem delu deležen tolikšnih pritiskov, da njegova neodvisnost postaja dvomljiva, medtem ko se ravnanje vodstva zbornice v tem primeru zdi resnično sporno. Zakaj?
Gre za obravnavo smrti 12-letnega Bora Nekrepa. Pri odločanju o ravnanju otrokove lečeče zdravnice v UKC Maribor je omenjeno razsodišče konec junija sprejelo sklep, po katerem bi zaradi neustrezne presoje in posledično nepravilnega ukrepanja zdravnici, ki je v postopku, začasno (za štiri mesece) odvzeli licenco in jo poslali tudi na dodatno izobraževanje. Starši so takšno presojo sprejeli in nesrečna zgodba bi takrat lahko dobila epilog. Toda zaradi zdravničine pritožbe na odločitev razsodišča in zahtevane izredne presoje na zbornični skupščini so se zadeve drastično spremenile. Privedle so do resnega razmišljanja o odstopu predsednika in (vsaj nekaterih) članov razsodišča. Odstopil ni nihče, »kolegialni« pritiski pa se vrstijo.
Skupščina zbornice je na začetku decembra na pobudo asist. mag. Zlatke Kanič, zdravnice v postopku, (tajno) odločala o (ne)sprejemljivosti presoje drugostopenjskega razsodišča, ki je, naj spomnimo, po celovitem pregledu dokumentacije in postopkov zdravljenja sprejelo strožji ukrep od razsodišča prve stopnje.
Sosledje zdravničinih zahtev za ponovno presojo je tako od obeh razsodišč romalo še na skupščino, ki je odločala na podlagi dveh pravnih mnenj; enega je za zdravniško zbornico spisal prof. dr. Miro Cerar, drugega pa, po naročilu odvetnika zdravnice Boštjana Penka, dr. Jurij Toplak, prvi z ljubljanske in drugi z mariborske pravne fakultete.
Zapisnik, in ne sklep
Takoj po odločitvi skupščine, ki se je pri svoji presoji, s katero je omilila ukrep zoper zdravnico (javni opomin namesto odvzema licence), sklicevala na delovno gradivo razsodišča, je dr. Cerar pojasnil nastalo zmedo. Dejal je, da je skupščina v skladu z možnostmi, ki jih dopušča pravilnik o njenem delovanju, imela na izbiro dve rešitvi - odločila pa se je za tretjo, po pravnih uzancah neobstoječo. Sklicevala se je namreč na zapisnik, ki je delovno gradivo razsodišča in kot tako ne more in ne sme biti razumljeno kot sklep, ker to ni.
Tudi vodstvo drugostopenjskega razsodišča je takoj ovrglo pravilnost skupščinske presoje: »Edini sklep, ki smo ga sprejeli in tudi podpisali, je sklep o štirimesečnem odvzemu licence in dodatnem izobraževanju.« Toda skupščina kot najvišji organ zbornice vztraja pri pravilnosti svojega ravnanja; to pritrjuje tudi vodstvo zdravniške zbornice, ki izrecno zatrjuje, da skupščinska presoja ne temelji na neobstoječem sklepu, ampak na odločitvi, ki je bila sprejeta 12. junija (torej na delovnem zapisniku).
Predsednik razsodišča prof. dr. Miro Denišlič je tudi v včerajšnjem pogovoru za Delo znova poudaril, da »smo sprejeli en sam sklep, in sicer 30. junija. Vse drugo je zgolj delovno gradivo, ki pa je bilo, kar je resnično sporno, brez dovoljenja odtujeno!« Gradivo razsodišča, ki je organ zbornice, je bilo shranjeno v prostorih zbornice; kakršen koli »izvleček« dokumentacije bi bil dopusten zgolj ob védenju oziroma z dovoljenjem predsednika zbornice, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. »Žal se dogajajo stvari, ki so preprosto nesprejemljive,« meni dr. Denišlič.
Na začetku leta so se člani razsodišča sestali s skupščinskim svetom, »kjer pa smo bili deležni popolnega nerazumevanja«. Kot je videti, je bil edini namen tega pogovora doseči, da bi se na oporekanem sklepu skupščine znašel še podpis predsednika razsodišča - problem, ki je vse prej kot zanemarljiv, bi bil namreč tako rešen. »Že takrat sem povedal, da tega sklepa zanesljivo ne bom podpisal,« pojasnjuje prof. Denišlič.
In takšno stališče priznanih zdravnikov, ki odločajo kot drugostopenjski razsodniki, je ostalo nespremenjeno tudi na nočni seji v torek.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela