Gre Slovenija po poti Kitajske? No, komunizma sicer ne uvajamo ponovno, smo pa blizu uzakonitve filtriranja interneta. Azijskega in drugih podobnih nedemokratičnih zgledov na srečo s tem še ne bomo dosegli.
Gre Slovenija po poti Kitajske? No, komunizma sicer ne uvajamo ponovno, smo pa blizu uzakonitve filtriranja interneta. Azijskega in drugih podobnih nedemokratičnih zgledov na srečo s tem še ne bomo dosegli - za kaj takega bi se morali potruditi precej bolj kot z golim izdajanjem inšpekcijskih odločb -, bi pa z doslednim izvrševanjem predlaganih zakonskih določb brez večjega problema presegli vse druge evropske cenzorje svetovnega spleta. Tudi na področju interneta ne ravno razvito Italijo, ki jo na finančnem ministrstvu, kjer argumenti strokovne javnosti niti po naključju nikogar ne ganejo, tako radi postavljajo za zgled.
Zakon o igrah na srečo v prenovljenih 6. in 107. členu (ta številka je očitno naklonjena poseganju v svobodo komuniciranja, saj že v zakonu o elektronskih pod njo najdemo določbe o shranjevanju prometnih podatkov) nadzornikom daje moč omejevanja dostopa do spletnih strani iger na srečo, ki za delovanje v Sloveniji nimajo koncesije. Hkrati pa omogočanje dostopa do takšnih iger razglaša kar za nezakonito ravnanje.
S finančnega ministrstva so nam pred časom v skopem odgovoru sporočili, da so »dolžni izvršiti ukrepe, ki jih je možno in smotrno izvesti«. Povedali so še, da bo urad za nadzor prirejanja iger na srečo v prvi fazi spremljal in ažuriral sezname tujih internetnih naslovov, ki omogočajo prirejanje iger na srečo, ter nalagal ponudnikom internetnih storitev njihovo blokado. Kako pereč je dejansko problem tujih stavnic, ki ne plačujejo koncesijskih dajatev in davkov, da ga je treba reševati na takšen način, nam - po pričakovanju - v dveh tednih niso odgovorili. Iz Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij smo nato izvedeli, da gre za približno deset milijonov evrov. Za invalide in druge šibke sloje vsekakor ogromno, za državo pa po našem mnenju odločno premalo, da bi lahko s tem upravičevala internetno cenzuro.
Da filtriranje interneta ni ne izvedljivo ne smotrno, je za naš časnik pojasnilo več strokovnjakov. Tistih, ki o tem v Sloveniji največ vedo, a se pripravljavci zakona na njihovo mnenje, kot ponavadi, požvižgajo. Filtriranje spletnih strani, naj bo izvedeno na kateri koli klasični način (blokada naslovov IP, spreminjanje usmerjevalnih tabel, imenikov DNS), dokaj preprosto obidejo tako prizadeti ponudniki kot uporabniki. Le cenzuriranje na podlagi vsebine (tako imenovani Deep Packet Inspection) bi bilo lahko učinkovito, a skrajno sporno z vidika poseganja v zasebnost komunikacij. Smotrnost opisanega početja pa je negotova že zaradi neučinkovitosti teh ukrepov pa tudi zato, ker bi verjetno sprožila apetite po podobnih blokadah še na drugih področjih (digitalna glasba ...), s čimer bi duh popolnoma in dokončno ušel iz steklenice.
Toda očitno je v Sloveniji mogoče uzakoniti skoraj vse, kar si nekdo z dovolj vpliva in/ali moči zamisli. Na srečo pa smo tudi država, kjer zakone znamo brati, kakor nam v danem trenutku ustreza. Ob očitni vzvišenosti ministrstva za finance je nekaj razumnosti tako pokazal vsaj direktorat za informacijsko družbo. Objavil je mnenje, nekakšno tolmačenje zakona, po katerem bi blokada prišla v poštev le za tiste ponudnike, ki na svojih strežnikih gostijo sporne spletne igralnice. Celo strokovna javnost je takšno razlago označila za racionalno in smiselno. Če bo prevladala, se bomo kljub cenzorsko naravnanemu zakonu vsaj še za nekaj časa izognili dejanski internetni cenzuri.
Iz petkove tiskane izdaje Dela