Praksa ustanavljanja tajnih zaporov, h kateri se je v »vojni proti terorizmu« po 11. septembru zatekla ameriška administracija (in v njenem imenu Cia), je ena najbolj spornih metod boja s terorizmom. Toda v mednarodni skupnosti ni redka, še manj je specifičnost Združenih držav Amerike, ugotavlja najnovejše poročilo Združenih narodov, ki ga bo marca obravnaval Svet ZN za človekove pravice. V resnici so ZDA zgolj ena izmed celega ducata držav, ki so v zadnjih devetih letih, na katere se nanaša poročilo, domnevnim terorističnim osumljencem (ali pa opozicijskim politikom) nezakonito jemale prostost in jih zadrževale neomejeno dolgo, pri tem pa so jim odrekale pravno varstvo, stike s svojci, jih izpostavljale mučenju ter jim grobo kršile njihove temeljne človekove pravice.
Med državami, ki so v zadnjih devetih letih ugrabljale domnevne teroriste (ali pa zgolj politične nasprotnike) in jih brez odobritve sodišča zadrževale na neznanih krajih, najdemo poleg ZDA tudi Kitajsko, Rusijo in Indijo, pa tudi Alžirijo, Egipt, Iran, Sudan in Zimbabve. »V svetovnem merilu ostaja tajno pridržanje kot oblika protiterorističnega boja še naprej resen problem,« ugotavlja poročilo ZN, ki je delo večih preiskovalcev ZN in je nastajalo leto dni, med drugim tudi na podlagi intervjujev s tridesetimi nekdanjimi priporniki. Žrtve in njihove družine si zaslužijo odškodnino, odgovorne pa je treba postaviti pred sodišče, ugotavlja poročilo, ki obsega kar 226 strani.
Veliko zgodovinskih vzorcev
Tajno pridržanje lahko že kot tako predstavlja obliko mučenja oziroma trpinčenja - tako priprtih kakor njihovih svojcev. Toda pravi razlog za ustanavljanje tajnih zaporov je olajšati in prikriti mučenje in druga nečloveška in ponižujoča ravnanja s priprtimi, da bi od njih na koncu izsilili bodisi pričakovane informacije, bodisi jih kratko malo utišali. Praksa tajnega pridržanja ni nova: V 20. stoletju se je k njej množično zatekala nacistična Nemčija, ki je širom po Evropi osnovala celo vrsto koncentracijskih taborišč; podoben sistem gulagov je nastal na tleh Sovjetske zveze in satelitskih socialističnih držav, medtem ko so južnoameriške vojaške diktature taborišča ustanavljale zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Politika skrivnega pridržanja, h kateri se je zatekla ameriška administracija pod Georgeom Bushem, je imela, kot ugotavlja poročilo, različne oblike. Da bi lahko zaslišala tako imenovane »pripornike visoke vrednosti«, je Cia sama ustanovila določeno število tajnih zaporov. Istočasno je nekatere države, ki uživajo zli sloves kršiteljic človekovih pravic, zaprosila, da prevzamejo del pripornikov in jih zaslišijo v njenem imenu. Poročilo ZN v tej zvezi omenja Etiopijo, Džibuti, Egipt, Jordanijo, Maroko, Pakistan in Sirijo. Spet druge pripornike je Cia premestila in jih skrivno zadrževala v tajnih zaporih, ki so jih ustanovile »partnerske« države; denimo Poljska in Romunija, a tudi Tajska. Kot navaja poročilo, se je Cia ukvarjala tako z ugrabljanjem domnevnih terorističnih osumljencev, kakor tudi z njihovim transferjem v druge države. Zasliševalcem v tujih državah je Cia posredovala tudi sezname vprašanj, ki jih morajo zastaviti pripornikom.
Pogovori z nekdanjimi priporniki, ki so jih opravili sestavljalci poročila, pričajo o tem, da so jim bile v času njihovega nezakonitega pridržanja kršene temeljne človekove pravice: od tega, da so jim odrekli pravico do sojenja, do odvetnika, do stikov s svojci, pa do tega, da so morali pripor često preživljati v popolni v izolaciji, hkrati pa so bili izpostavljeni različnim oblikam trpinčenja in ponižujočega ravnanja ter raznovrstnim mučilnim tehnikam.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela