Stanovanj ni nikdar dovolj. Nanje čakajo mladi, ki bi si hoteli ustvariti družino, in tisti, ki jim je družina razpadla. Janez Suhadolc pravi, da je bilo v zadnjih šestdesetih letih na Slovenskem zgrajenih več stanovanj kot v vseh prejšnjih zgodovinskih obdobjih skupaj, od koliščarjev, Rimljanov in Praslovanov do začetka druge svetovne vojne. Nič drugače ni v Ljubljani. Toda populacija v mestu ne narašča skokovito, statistični podatki celo kažejo, da se bo v prihodnjih 30 letih zmanjšala. »Stanovanja pa se gradijo. Razumljivo, stanovanjski sklad si prizadeva za gradnjo, kakor si lovsko društvo za streljanje živali. Nihče, seveda, ne bo ustanovil zavoda za negradnjo.«

»Ali naj kmet, ki ne zmore obdelati svojega posestva, še dokupi zemljo?« S to slikovito prispodobo sogovornik pravzaprav usmerja na premislek, ali nova stanovanja sploh potrebujemo. Sam se o tem pogosto sprašuje ali vsaj takrat, ko se ozre po svoji soseski. V hiši na Dunajski cesti, kjer je bil rojen, je na koncu druge svetovne vojne stanovalo 31 ljudi, zdaj jih osem. Razkošna hiša nasproti njegovega doma je 20 let prazna, čeprav jo redno oskrbujejo. Pri sosedu stanujejo trije ljudje. V hiši čez cesto v štirih etažah živita dva. Sprehod čez mestno jedro potrjuje njegovo prepričanje, da je Ljubljana bolj prazna, kakor si mislimo oziroma opazimo po polnih gostinskih lokalih. V Stari Ljubljani ga praznina najbolj bode v oči, vendar to ne pomeni, da je drugje drugače. »Prazna stanovanja so razpršena po vsem mestu, še bolj pa na kmetih, vasi so prazne.« Toda prazno stanovanje je v mestu izpostavljeno bolj kakor v Škofjeloškem hribovju, čeprav je tam nenaseljena skoraj vsaka druga hiša. Da je tako, ve, ker vpraša, opazuje, bere.

Koliko je praznih? Ne vemo

Na uradne statistične podatke se ne more zanesti, ne zato, ker jim ne zaupa, temveč ker jih ni, vsaj ne posodobljenih, niti jih nihče ne zbira, razen popisovalci vsako desetletje. Suhadolc navaja 15.000 praznih stanovanj, konec lanskega leta so na posvetu Poslovanje z nepremičninami v Portorožu ocenili, da jih je v Ljubljani 13.000 oziroma 12 odstotkov, po zadnjem popisu prebivalcev je 12.918 začasno nenaseljenih, 562 pa zapuščenih. Direktorica Javnega stanovanjskega sklada MOL Jožka Hegler pojasnjuje, da so tudi podatki popisov »nekoliko nezanesljivi«, saj mnogi lastniki »izselijo« najemnike, da bi se izognili obdavčitvi. Pravi tudi, da ne mesto ne sklad ne moreta vplivati na zasedbo praznih stanovanj, niti nimata možnosti (pravne podlage) za zbiranje podatkov, čeprav je stanovanjski zakon iz leta 1991 predvidel vzpostavitev registra stanovanj. »Še več, z novelo zakona, ki je začela veljati 26. junija 2008, je bil odpravljen register najemnih pogodb, ki je pomenil prvo fazo registra stanovanj.« To pomeni, da niti geodetska uprava kljub opravljenemu popisu nepremičnin (leta 2006) »ne bo pridobivala podatkov o najemnih razmerjih, saj se ta praviloma ne sklepajo pri odvetnikih in notarjih, ki obvezno poročajo v bazo Gursa«.

Heglerjeva domneva, da bo bodoči zakon o obdavčitvi nepremičnin bolj obdavčil sekundarna in prazna stanovanja kakor tista z osnovno bivanjsko funkcijo. Sama bolj verjame v korenček kot v palico: najbolj učinkovito bi bilo, da bi bila oddaja stanovanj davčna olajšava, ne obremenitev. V tem ji pritrjujejo tudi udeleženci plenarne seje posveta v Portorožu. »Izpad dohodkov za državo ne bi bil prevelik, poleg tega bi imelo več državljanov ustrezno rešen stanovanjski problem,« meni Heglerjeva. Predlog zakona na ministrstvu za finance še pripravljajo, pravijo, da podrobnejših rešitev še ni mogoče predstaviti. Urška Štorman z ministrstva navaja, da k zapolnjevanju praznih prostorov že zdaj, čeprav posredno, pomaga veljavni zakon, saj »predvideva olajšavo pri plačevanju davka od premoženja. Deležni so je zavezanci in njihovi družinski člani, če v lastnikovem stanovanju bivajo.«

Gradnja uničuje prehranske vire

Janezu Suhadolcu pa se zdi zakon pomanjkljiv. V modro zastavljeni državi bi moral biti predvsem obdavčen »ekstra luksuz«. Ne nazadnje bi ostro zastavljen davek na zasedenost stanovanj povzročil tektonske premike: ponudba najemniških stanovanj in tistih naprodaj bi bila nenadoma neizmerna, neprijavljenih stanovalcev ne bi bilo več, cene stanovanj in najemnin bi strmo padle, stanovanjska gradnja bi se skoraj ustavila, kar bi gradili, bi bilo sorazmerno manjše, prevladovale bi garsonjere in samska stanovanja, padla bi cena stavbnih zemljišč, posledično bi pristrigli krila gradbeni operativi, gradnja prometnic in komunalnih naprav bi se zmanjšala, prizadeta bi bila industrija gradbenih materialov.

Temu sladko-grenkemu naboru posledic Suhadolc dodaja še druge. Zmanjšala bi se poraba energije, sproščena bi bila ogromna sredstva, ki jih namenjamo stanovanjski gradnji, ohranili bi veliko polj, travnikov in gozdov, ki jih zdaj zasedajo novogradnje in potrebna komunalna ter cestna infrastruktura. »Na voljo imamo le še 40 odstotkov lastnih prehranskih virov. Hrana pa pomeni eksistenco.« Da je država zares samostojna, mora za svoje prebivalce pridelati 80 odstotkov živilskih izdelkov. »Antonin Pij je svojemu posinovljencu Marku Avreliju dejal: 'Dragi moj, ko bi le vedel, s kako malo pameti se vodi svet.' Rimljani so imeli skromna sredstva in niso imeli buldožerja, ki v enem dnevu podre Škofjo Loko, če je treba. Sredstva so pravzaprav omejevala neumnost. Danes je ne več.«

Suhadolc se zaveda, da bi s takšnim posegom naš svet postavili na glavo. Če ne drastična, bi prišla v poštev vsaj zmerna obdavčitev. Naj bo torej država bolj represivna za dosego ciljev? Saj zna biti, če hoče, odgovarja. »Poglejte, koliko vzame za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Tolerantna poskuša biti le v tem segmentu. Toda če imate avto, ki ga ne vozite, moža, s katerim se ne ukvarjate, morate vedeti, da so ti resursi za vas mrtvi.« Zato bi moralo biti v interesu države in mesta, da bi namesto v gradnjo vlagali v kaj drugega - čeprav v spomenik za osvoboditev Ljubljane.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela