Ljubljana - Kdo vam je lani poslal dokumente o posojilni izpostavljenosti NLB Ultri, so urednike najpomembnejših medijev v državi te dni spraševali kriminalisti. Ko policija brska, od kod Rajku Geriču ali Darijanu Koširju dokumenti, zanesljivo poteka velik politični spopad. Nekoč se je dogajalo tako, da so Uroša Slaka s silo ali Tomaža Ranca brez nje spravili na policijo. Na takšnem »pogovoru« je Drago Kos pokazal Rancu izpisek, s kom vse se je pogovarjal po telefonu pred objavo zgodbe. A je Kos slabo naletel, ker je novinar podvomil, ali kriminalisti smejo z nadzorom klicev braniti svoje napake in napake svojih šefov, ki jih je razkrival. Vrhovno sodišče mu je pritrdilo.
To je bilo pred desetletljem. V tem tednu se je dogajalo na višji ravni: kriminalisti so obiskovali kar urednike, ki so si drznili objaviti dokumente NLB o Ultri. Objavljeni so bili v državi, v kateri je največja banka v državni lasti, njene šefe nastavljajo politiki, odločanje o posojilih podjetjem, ki so povezana s politiki, pa si zato zasluži preverjanje in pozornost javnosti. Ne trdimo in nismo trdili, da vse razumemo ali da so papirji dokaz korupcije. Zanesljivo pa so pokazali stisko nekdanjega direktorja NLB Draška Veselinoviča, ki ga je Golobič odstavljal, ko je odločal o še enem od reprogramov posojil Golobičevemu podjetju, ki jih je podedoval iz časov Marjana Kramarja, interna analiza pa mu je kazala, da je bolje, da reprogramira, ker z uveljavitvijo zavarovanj banka ne dobi veliko.
Na nedavni izredni seji parlamenta dokumenti NLB niso bili demantirani, se je pa pokazalo, da je bila Veselinovičeva odločitev o reprogramu pametna, ker je Ultra del posojil NLB do konca leta le vrnila. Morda tudi zaradi objave papirjev o povezavah in solastništva Gregorja Golobiča v Ultri, ki so ga po objavi dokumentacije razkrili drugi mediji.
Misija kriminalistov, ki po medijih sprašujejo, kdo je »izdal«, je podobna zagatam namestnika ministrice za obrambo Uroša Kreka, ki išče rešitev za falcona, ki je bil za slovenske politike kupljen z denarjem, namenjenim le opremljanju vojske, zdaj pa bi moral reaktivca, ki je stal več kot desetina patrij, od oborožitve pa ima nameščene le usnjene sedeže, skoraj zastonj oddati ali prodati zasebnim podjetjem, ker ga politiki nočejo. Ni čudno, da človek vsake toliko odstopa. Kriminalisti so vedeli, da jim mediji ne bodo nič pomagali v preiskavi in da bo odmevalo. V podobnih primerih ne pridejo vedno. Tokrat so.
Pa s tem nočemo reči, da je prav razkriti kar koli in da kriminalisti ne smejo preiskovati. Škoda je kdaj nepredstavljiva. Spomnimo se Dnevnikovega razkritja, da je Sova prisluškovala pogovorom Janeza Janše pred volitvami 2004, in poznejšega priznanja Antona Ropa Vladimirju Vodušku, da je bil obveščen o vsebini pogovorov Janše z Ivom Sanaderjem, ker se je prisluškovalo Hrvatom. Pustimo slab priokus, da šefa vlade obveščajo, kaj se opozicijski prvak pogovarja po telefonu. Predvsem je bilo opozorilo vrhu sosednje države, da jim tukajšnji obveščevalci sistematično prisluškujejo: pomenilo je, da so voditelji države o dogajanju na Balkanu odtlej slabše obveščeni. Majhno prednost v pogovorih o meji s sosedi je nekdo zakockal za zgodbo o Janševem dogovarjanju o incidentih, o kateri so se celo nekateri njegovi nasprotniki v parlamentu pozneje strinjali, da je izmišljotina.
Za dokumente NLB pa ne kaže, da bi bili izmišljeni. Zato je še vroče.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela