Ljubitelje Shakespeara, Miltona, Dickensa, Virginie Woolf, T. S. Eliota in drugih mojstrov angleške literature med obiskom Londona vabijo tudi na potep po njihovih sledeh. Slovenci za zdaj česa podobnega na temo svojega velikega pesnika Franceta Prešerna ne ponujamo, zato pa smo se mi v pogovoru z zgodovinarjem in literarnim zgodovinarjem prof. dr. Igorjem Grdino in Andrejem Rozmanom Rozo, pesnikom in igralcem, ki sta slovenskega poeta raziskovala vsak na svoj način, odpravili po njegovih poteh. Le dan pozneje se je izvedelo, da je Roza s Prešernom spletel še tesnejšo vez: je eden od šestih letošnjih dobitnikov nagrade Prešernovega sklada.
Prešeren, ki je za izkustveni svet osnovnošolcev in tudi večine srednješolcev (pre)trd oreh, jim vsaj v nečem ne povzroča težav. Če nič drugega, večini za vedno v glavi ostane verz: O Vrba, srečna, draga vas domača,/ kjer hiša mojega stoji očeta; ... In jim kot na dlani ponudi odgovor na klasično, a zoprno učiteljsko vprašanje: Kje je bil pesnik rojen?
In naprej? Idilično (vsaj od daleč gledano) vasico pod Stolom, kjer je njegova rojstna hiša urejena v muzej, je moral pesnik zapustiti že pri osmih letih. Najprej je živel pri starem stricu na Kopanju pri Grosupljem, nato v Ribnici, domov pa se je vračal le med počitnicami, in še to ne najbolj redno. Tako je Vrba zanj za vedno ostala kraj hrepenenja, ki pa ni bilo uresničljivo, pravi Igor Grdina. »Vprašanje, kje se je Prešeren v resnici počutil doma, ni tako preprosto,« razmišlja. »Čeprav je bila Vrba kraj hrepenenja, se tja nikoli ne bi mogel vrniti, saj v tistem okolju ne bi mogel preživeti, razen če bi se pokmetil. Poleg tega so se v hiši pozneje naselili drugi ljudje, sorodniki. Res je, da bi Prešeren lahko s svojim intelektualnim formatom poskušal tudi v tujini, recimo na Dunaju, kjer je študiral, ali morda v Trstu, ki se je počasi začel razcvetati. A on je hotel ostati med svojimi ljudmi, ki se jim je čutil zavezanega.«
Je kdaj videl morje?
Domačih krajev, kjer se je gibal in so za njim ostala obeležja, ni veliko, tujih še manj. O študijskih letih, ki jih je preživel na Dunaju, kamor je potoval s poštno kočijo, priča spominska plošča na eni od mestnih palač, in druga na inštitutu za slovenistiko na dunajski univerzi. Eno daljših potovanj je bilo na Moravsko, kjer je kot učitelj ostal več mesecev, obdobje v Celovcu je bilo zaznamovano s sodniškimi in odvetniškimi izpiti, ki pa jih je opravil s komaj zadostno oceno, ker ga je bolj zanimalo pesnjenje. Sledi v Sloveniji so za njim ostale v Ribnici, kjer je obiskoval realko, še najbolj »njegova« sta seveda Ljubljana, kjer je pustil svoja najbolj ustvarjalna leta, in Kranj, kjer je sklenil življenjski krog. Znano je, da je precej dobro poznal Gorenjsko in Dolenjsko, kot vodja pisarne advokata in prijatelja Blaža Crobatha, pri katerem je delal 12 let, je bil verjetno precej »na terenu«, če uporabimo današnji žargon. »O tem, kje vse je hodil in kaj je videl kot Crobathov uslužbenec, ni jasnih poročil.« Zanašati se pri tem na njegove verze, ni smiselno, saj je bil, kot pravi Grdina, Prešeren pesnik takšnega formata, da iz njegove poezije in v njej omenjenih krajev ne gre vleči vzporednic s tem, kaj je dejansko videl. Iz opisa Savice v Krstu pri Savici gre vendarle sklepati, da je tam moral biti, gotovo je bil tudi na Bledu. »Ni pa jasno, ali je Prešeren v resnici kdaj videl morje. Čeprav o tem v pesmi Mornar govori verz 'morjá široka cesta'. A bil je širok človek, ki je morje razumel kot odprt prostor, ki povezuje in omogoča srečevanja ...« pravi Grdina.
Za vedno na Šmarni gori
Če bi se Andrej Rozman Roza vživel v vlogo literarno-turističnega vodnika, bi radovedne ljubitelje Prešernove poezije peljal vsaj na štiri kraje: v Vrbo, na Savico, ki sta jo nedvomno obiskala s prijateljem Čopom v času, kot sta šla poleti domov, na Šmarno goro in na Savo v Tomačevem, kjer je utonil Francetov prijatelj Matija Čop, s katerim sta se ujela na intelektualni ravni. »Poskušal sem se vživeti v tisti čas, v tisto vročino, in težko verjamem, da bi se šel neplavalec hladit v brzice. Sum, da je Čop naredil samomor, se mi niti ne zdi tako neutemeljen. Sem pa naletel na ljudske govorice, da je Prešernu zdrsnilo pri slapu Savica, in če ga Čop ne bi bil rešil, bi končal prav tam. Menda mu je Čop rekel, da mu v zahvalo dolguje epopejo. Časovno zadeve sovpadajo z nastankom Krsta pri Savici. A kakor pravim, to so le govorice,« pravi Andrej Rozman, ki se je v pesnikovo življenje in verze zakopal med snovanjem svoje tragično-komične predstave Passion de Pressheren. In kako se mu je razkril? »Ugotovil sem, da je najbolj nesrečne pesmi napisal, še preden so se mu v resnici začeli dogajati nesrečni dogodki.«
Med kraji, kjer je bil Prešeren kar pogost gost, je Šmarna gora, kjer je kot župnik služboval njegov stric Jakob. Tam so se srečevali, jedli, pili in peli in morda je pesnik še vedno tam, namiguje Andrej Rozman. Kje? Morda je upodobljen na freskah v cerkvi, ki so v celoti delo Matevža Langusa, s katerim se je poznal. Ne nazadnje je pri njem videl tudi portret njegove neuslišane ljubezni Primicove Julije. Kakorkoli, na eni od fresk pred Marijo kleči mladenič s klobukom na glavi in jamico v bradi, ki bi po videzu lahko ustrezal Prešernu. Časovno se zadeve ujemajo.
Prešernove Ljubljane ni več
Večino življenja je Prešeren preživel v Ljubljani, vendar zaradi uničujočega potresa, ki je mesto prizadel leta 1885, tipografija realne Prešernove Ljubljane ni več enaka, opozarja Grdina. Četudi je naslov isti, hiša, ki stoji tam, ni. Tudi liceja, ki ga je obiskoval Prešeren, ni več. V hiši na Rožni ulici v starem mestu, kjer so nastale njegove glavne pesnitve, nanj opozarja spominska plošča. Iz časa po pesnikovi smrti se v središču Ljubljane na Prešernovem trgu dviga spomenik, ki ga ne prezre noben turist. Ob postavitvi leta 1905, ko so zanj zbirali denar mnogi Slovenci, je zaradi »nesramno odgaljene ženske podobe« dvigoval prah. Prostor za eno najbolj prepoznavnih skulptur mesta, ki se ozira proti oknu ljubljene Julije, je odredil arhitekt Maks Fabiani, vodja sveta za arhitekturo v času županovanja Ivana Hribarja.
Prešeren je imel Ljubljano v malem prstu, bil je v toku dogajanja, poznal je govorice in jih v svojih verzih tudi dobronamerno in humorno komentiral. Dobro se je znašel v gostilniških labirintih. V nezbranih pesmih kot protiutež cerkvam omenja »pet postojank peklenske pošasti«, torej pet lokalov, med katerimi so tudi Kolizej, teater in strelišče. »Delam sedem ur pri dr. Crobathu, da lahko dve uri pri stari Metki pijem!« je zapisal prijatelju o gostilni, ki se je je prijelo ime Pr' hudičevi Metki in je stala na vogalu današnjega Kongresnega trga (zdaj je tam cvetličarna). Precej živahen gostilniški utrip pa je bil tudi na gradu Prežek pod Gorjanci, ki ga je imel konec 30. let v lasti Prešernov prijatelj Andrej Smole, ekscesni uživač življenja, kakor pravi Igor Grdina. Tam se je zabavalo čez vse meje, menda je ne le vino, ampak tudi šampanjec tekel v potokih, saj je bil Smole znan po tem, da je zapravljal brez mere. Nekaj pa je bilo tudi plodnega sodelovanja, saj sta Prešeren in Smole v knjižni obliki izdala Ta veseli dan ali Matiček se ženi, pa Vodnikove pesmi, načrtovala sta izdajanje časopisa.
V Kranju, kamor se je pesnik kot prvi tamkajšnji advokat preselil leta 1946, ko so mu po šestih prošnjah naposled odobrili samostojno advokaturo, se je začelo novo obdobje, v katerem pa je njegova ustvarjalnost vse bolj pešala. Zamenjal je več bivališč, njegovo zadnje je bilo pri Majerju, v zdajšnji Prešernovi hiši, v kateri je urejen spominski muzej. Pred gledališčem z njegovim imenom stoji tudi Prešernov kip, ki vsaj v otroških očeh potrjuje, da je bil res »največji« slovenski pesnik.
Prebirati pesmi in pisma, brskati po starih časopisih, hoditi po njegovih poteh, na veliko načinov se je mogoče približevati Prešernu. A kakor pravi Igor Grdina, v resnici v njegov svet ni mogoče vstopiti drugače kot z njegovo poezijo. »To je pustil za sabo in ta je tista, za katero je želel, da ga predstavlja drugim. To je njegov svet in skozenj ga najbolj razumemo.« In če kdo potrebuje spodbudo za branje, naj se s Poezijami odpravi do Savice ali Bohinjskega jezera. Potrebuje le zbranost in - vsaj v teh dneh - topla oblačila, dodaja Grdina.
Iz Nedela