Kultura, če jo razumemo kar najširše, je zelo povezana z vsakdanjo realnostjo. Zadeva, denimo, javni prostor in raven javne razprave v njem. Prav ta raven pri nas zbuja veliko nelagodje.

V Sloveniji se pogosto ponašamo s tem, da smo ena redkih držav, kjer je kulturni praznik tudi državni. A zdi se, da je to skoraj edini dan, ko nekatere kulturno-umetniške vsebine pridejo med prve novice vodilnih medijev in pred oči politikov. Pa še tedaj sta kultura in umetnost dojeti kot okrasek k že uveljavljenim družbenim vrednotam.

Kultura, če jo razumemo kar najširše, je zelo povezana z vsakdanjo realnostjo. Zadeva, denimo, javni prostor in raven javne razprave v njem. Prav ta raven pri nas zbuja veliko nelagodje. Argumentirana debata izgublja veljavo, namesto nje se uveljavljajo sodbe, utemeljene na narcizmu malih razlik in oglaševanju partikularnega okusa posameznikov. To onesnaževanje javne debate pogostokrat spodbujajo prav mediji, ko iz želje po gledanosti pred zaslone vabijo tudi razpravljavce, ki podpihujejo sovraštvo in utrjujejo predsodke.

Kultura v ožjem smislu, ki jo poskuša promovirati proslava za kulturni praznik, zadeva predvsem vrhunsko umetnost in njene akterje. V nasprotju s prepričanjem nekaterih t. i. visoka umetnost ni stvar poduhovljenih elit, vzvišenega duha, ki nečimrno gleda na preostali (materialni) svet, pač pa je s svojo dobo povezana tako, da jo postavlja pred izzive, širi in odpira nove horizonte ter odpira meje možnega. Umetniki, kot so Trubar, Linhart, Prešeren, Cankar, Kosovel - če se omejimo le na najbolj znamenite klasike - so vsi uveljavljene kulturne (pa tudi družbenopolitične) vzorce svojega časa postavljali pod vprašaj in ustvarjali nove; ti so postali veljavni šele naknadno.

Umetnost, ki se ne podreja uveljavljenim vzorcem in shemam, ki si ne pusti podrediti duha, kot bi rekel glavni govorec na proslavi Miran Zupanič, je še kako povezana z našim vsakdanom, s svobodo mišljenja. S tem nam med drugim omogoča tudi, da v javnem govoru prepoznamo tiste elemente, ki ga spodkopavajo. Prav zato Zupaničeva neprijetna vprašanja, namenjena politični eliti, ne zadevajo le peščice umetnikov, ampak - če bo nanje prišel kakšen konkreten odgovor - krojijo tudi mentalni in življenjski okvir vseh nas.