Dunaj - Iranske skrivalnice s svetom se neusmiljeno nadaljujejo. Predsednik Mahmud Ahmadinedžad je v nedeljo med televizijskim prenosom svoje znanstvenike zaprosil, naj začnejo s plemenitenjem urana na dvajset odstotkov, kakršen se uporablja v medicini, pa čeprav mu vplivne države sveta prek OZN to ponujajo zastonj, če bi večini svojega urana začasno dovolil v Rusijo in Francijo.
Več kot sedem let po odkritju skrivnih jedrskih programov in slabega pol leta po ženevski ponudbi za zamenjavo urana Iran še naprej razburja svet. Potem ko je iranski »bad guy« - tokrat predsednik Ahmadinedžad - državam, ki bi rade večji nadzor nad iranskih jedrskim programom, še enkrat pripeljal zvenečo diplomatsko zaušnico, je znova nastopil »good guy« - tokrat iranski pogajalec pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) Ali Akbar Salehi - z izjavo, da bi Iran morda vendarle sprejel ponudbo OZN, če bo svet privolil v njihove pogoje. Ti zahtevajo, da Iranu ne bi čez mesece ali čez leto vračali lastnega oplemenitenega urana, ampak bi v zameno za svojega, ki bi ga poslali v tujino, takoj dobili tujega, ustrezno oplemenitenega za medicinske potrebe. Teheran noče niti za določen čas ostati brez svojega urana, ker pa bi si mednarodna skupnost natančno tako rada kupila čas za odločitev, kaj narediti z vsem sumljivim iranskim jedrskim programom, je konflikt že vprogramiran. Vsekakor ni videti niti najmanj podoben ukrepom za okrepitev zaupanja med Iranom in svetom, kar so oktobra želeli doseči v Ženevi. V ponedeljek je Iran o nameravanem dvajsetodstotnem plemenitenju uradno obvestil tudi IAEA.
Vsaka članica IAEA ima pravico do plemenitenja urana v medicinske namene, pri Iranu pa je težava v tem, da inšpektorjem te organizacije ne dovolijo pregledovati vseh jedrskih naprav, zato nihče z gotovostjo ne ve, kaj se v resnici dogaja v Natanzu in Komu. Zahodne obveščevalne službe samo domnevajo, da Iran še ne zmore zahtevnega tehničnega postopka za visoko oplemenitenje urana, če naj tega uporabijo za jedrsko bombo, a ker so nekaj podobnega domnevale tudi pri Severni Koreji vse do njenega podzemnega jedrskega poskusa, so ugibanja tvegana. Morebitna iranska jedrska bomba bi ob izraelski, ki najverjetneje že obstaja, še spodbudila jedrsko tekmovanje v enem najbolj nevarnih predelov sveta.
Ameriški obrambni minister Robert Gates je v nedeljo pozval k povečanju mednarodnega pritiska na Iran, iz Rima pa je že prispel v Pariz, kjer bo imel v francoskem predsedniku Nicolasu Sarkozyju sogovornika, ki bo zdaj vodil varnostni svet OZN. Vendar ni jasno, ali lahko ob javnem nasprotovanju Rusije in Kitajske varnostni svet sploh doseže soglasje o novih ukrepih proti Iranu, pa čeprav islamska republika obljublja, da bo že prihodnje leto Natanzu in Komu dodala še deset jedrskih naprav. Iran je v zadnjih dneh in tednih naznanil tudi napredek pri svojih satelitskih in raketnih programih, zaradi česar so zahodne države še bolj zaskrbljene.
Nekateri analitiki se sprašujejo, ali ni poigravanje z mednarodno skupnostjo tudi znamenje domačih političnih spopadov, in tu, vsaj kar zadeva zamenjavo urana, Ahmadinedžad menda sploh ni več »bad guy«; bolj kot on dogovoru z OZN menda nasprotujejo drugi politiki, med njimi najbolj odkrito predsednik parlamenta Ali Laridžani. Vsi skupaj pa naj bi se doma z vsemi močmi bojevali proti naraščajočemu nezadovoljstvu državljanov, ki ob enaintrideseti obletnici islamske revolucije za četrtek spet napovedujejo ostre proteste. V zadnjih dneh so v Iranu usmrtili dva organizatorja dosedanjih demonstracij »zelenega gibanja« za pravico, svobodo in demokracijo, ki so se vrstile po Ahmadinedžadovi sporni ponovni zmagi na poletnih volitvah. Medtem pa je ameriški senator Joe Lieberman na münchenski varnostni konferenci Iranu celo zagrozil z vojaškim napadom. »Moramo se odločiti, ali smo za ostre gospodarske sankcije, tako da bo spet delovala diplomacija, ali pa je pred nami vojaško posredovanje.«
Iz torkove tiskane izdaje Dela