Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec je ekonomist z bogatimi izkušnjami, poznan po trdnih stališčih in legendarni varčnosti. Z njim smo se pogovarjali o aktualnih temah, tudi o gospodarski krizi, prihodnosti evroobmočja, poteh, ki jih mora Slovenija ubrati, da se ne bo znašla v podobnih težavah kot Grčija, bankah in vladnih dilemah glede prodaje strateških naložb države.
Gospod Kranjec, bližate se polovici šestletnega guvernerskega mandata v Banki Slovenije. V tem času so se zvrstili svetovna finančna kriza, kreditni krč, tajkunska posojila, recesija doma in po svetu, zagate evroobmočja, sestanki v ECB v Frankfurtu. Kaj od tega je najbolj zaznamovalo vaš dosedanji mandat?
Absolutno svetovna finančna in ekonomska kriza, to je tema, s katero se ukvarjam od nastopa te funkcije. Ko sem nastopil mandat sredi leta 2007, sem se na prvi sestanek sveta ECB podal 17. julija. Tedaj sem še ugotavljal, da se bomo ukvarjali s klasično denarno politiko v evroobmočju. Takrat še ni bilo pravih znamenj krize, čeprav se je ta začela, po informacijah, ki jih imamo zdaj, že junija 2007. Na moje veliko presenečenje in na presenečenje vseh drugih je nato avgusta 2007 finančna kriza izbruhnila v polni meri. Evropska centralna banka je 9. avgusta na nujni izredni seji odločila, da finančne trge oskrbi z veliko količino likvidnosti, šlo je za 95 milijard evrov. Od takrat se ECB primarno ukvarja z vprašanjem, kako iziti iz te krize. Najprej smo poiskali osnovne vzroke krize in krizo začeli preprečevati, v zadnjem času se ukvarjamo z izhodom iz nje.
Udeležujete se sestankov ECB, kjer je že nekaj časa glavna tema Grčija. Nekateri opozarjajo, da je Grčija kot evropski Lehman Brothers: če ne bo rešena, bi to lahko ogrozilo prihodnost evroobmočja. Slišati je celo za ideje, da bi evroobmočje razdeli na dva dela, severnega z »močnim« in južnega s »šibkim« evrom.
S tem se ne strinjam. Jasno je, da evroobmočje, v katerem je tudi Grčija, prostor, kjer je treba voditi enotno monetarno, fiskalno in strukturno politiko. So razlike med članicami in Grčija je zaradi več razlogov v težkem položaju. Vendar se mi zdijo ideje, ki jih razširjajo nekateri, tudi akademski ekonomisti, močno pretirane. Predlaga se celo, da naj bi Grčija zaprosila za pomoč IMF. To je absurdno, saj IMF podpira države s plačilnobilančnimi težavami. Grčija ima evro, zato deviz ne potrebuje. In evroobmočje pomeni, da je država sposobna financirati svoj plačilnobilančni in fiskalni primanjkljaj s svojo lastno valuto. IMF tu lahko sodeluje samo v tehničnem smislu, sicer pa mora to Evropa sama rešiti, potrebni pa bodo politični dogovori, da ta država poskrbi za reforme in konsolidira javne finance. Grčija je vodila preveč ekspanzivno fiskalno politiko. Rad bi opozoril, da se Slovenija, če bo vodila neodgovorno politiko - ne rečem, da jo bo -, lahko znajde v podobnem položaju. Evro nam ne bo vsega rešil. To bi rad opozoril nosilce naše ekonomske politike. Na dolgi rok je to lahko problem za države, ki ekonomske politike nimajo usklajene s povprečjem evroobmočja. Zgodbe o propadu evroobmočja in o opustitvi evra pa se mi zdijo absurdne.
Če se preselimo v Slovenijo: kaj vas najbolj skrbi, da ne bi šli po grški poti? Primanjkljaj, zadolževanje države?
Nisem rekel, da bo Slovenija šla po grški poti, vendar če bi se pri nekaterih odločitvah, denimo pri dvigu plač, nadaljevala zdajšnja politika, bi se lahko znašli v podobno težkem položaju. Pri Sloveniji me skrbi več stvari. Po vstopu v evroobmočje zelo hitro naraščajo stroški na enoto proizvoda. Na območju z enotno valuto in fiksnim tečajem države ne moremo spreminjati tečaja. Potrebna je politika doma in upam, da se vlada tega zaveda. Vendar je pod pritiskom zahtev: tu so sindikati in javni uslužbenci. In tu so nerealna pričakovanja, da so vsi problemi rešeni, ker imamo evro. Manjka nam dolgoročna strukturna politika, ki bo konkretna, ne le na papirju. Vlada je izdelala program stabilnosti in izhodno strategijo z nekaterimi ukrepi, s katerimi se je treba v celoti strinjati (zmanjšanje in racionalizacija javne porabe, pokojninska in zdravstvena reforma, znižanje mase plač v javnem sektorju, financiranje z evropskimi sredstvi, racionalizacija sistema socialnih transferjev). Pogrešam pa konkretizacijo vsega tega. Poglejte, zadnjič sta se sestala nemška kanclerka in francoski predsednik in se dogovorila o 80 projektih za skupno sodelovanje. Želel bi videti operacionalizacijo naše reforme zdravstva (spremembe v regulativi, nagrajevanju, institucionalne spremembe) z datumi in konkretnimi ukrepi. To je le eno področje, lahko bi jih še našteval. Smo veliki v besedah in razmeroma šibki v dejanjih. To me pa skrbi.
O skupnih ukrepih se lahko dogovorijo politični predstavniki 140 milijonov Nemcev in Francozov. Zakaj je nemogoč dogovor dveh milijonov Slovencev?
Očitno smo premalo disciplinirani. Ali pa tisti, ki odločajo o ekonomski politiki, razumejo politiko kot lepe besede, sajenje rožic in obljub, konkretno se bo pa s tem ukvarjal nekdo drug. Delal sem v različnih inštitucijah in prepričan sem, da če sam ne delaš na konkretnih stvareh, jih pogosto ne moreš izpeljati.
Res je, bili ste finančni minister ob osamosvojitvi in uvedbi slovenske valute. Je kakšna paralela med operativnostjo tedanje in zdajšnje Pahorjeve vlade?
Razmere so drugačne, težko vlečem vzporednice. A univerzalno pravilo je, da če prevzameš neko odgovornost in daš neko obljubo, se vprašaš, kako boš to izpeljal. Če nimaš ustrezne kvalitete javne uprave in če se za izvedbo ne zanima tudi minister, tudi predsednik vlade, je zelo velika verjetnost, da bo to nekje zaspalo in ne bo izvedeno. Treba je določiti vertikalno odgovornost, kjer je najbolj odgovoren tisti na vrhu. Pri nas pa tisti, ki je na vrhu, pogosto pravi, da ni odgovoren.
Ko že omenjate odgovornost in ministre: minister Franc Križanič je v nedavnem intervjuju za Finance zase zatrdil, da je »zelo dober finančni minister«. Tudi sami ste bili finančni minister. Se strinjate s tako samopodobo tega gospoda?
Ne bi želel javno komentirati osebnih in drugih mnenj ministrov. To ni moja naloga. O tem bo sodila slovenska javnost in bo vlado tudi ustrezno nagradila, ali pa tudi ne, ko bo ta prišla na izpit.
Lahko pa rečete kaj o sebi. Se imate za dobrega guvernerja?
Tudi o tem ne bi želel govoriti. Lahko rečem, da veliko delam in se veliko ukvarjam tudi z detajli. Mislim, da smo povečali menedžersko učinkovitost, zmanjšali smo stroške in strokovno delujemo tako, kot se od nas pričakuje. Ali sem dober ali ne - o tem sam ne bom sodil.
Ali verjamete načrtom iz izhodne strategije in programa stabilnosti, da se bo javnofinančni primanjkljaj do leta 2013 znižal na 1,6 odstotka BDP in da bo naš BDP prihodnje leto narasel za 2,5 odstotka, leta 2012 pa že za 3,7 odstotka?
Izhodna strategija je potrebna in zaželena in vlada jo je konceptualno obravnavala. Zmanjšanje zaposlenosti v javnem sektorju za 1600 ljudi na leto podpiram, se pa vprašam, ali so po ministrstvih ugotovili, da bodo te ljudi lahko odpustili. Sprašujem se, ali bo po delovni zakonodaji to mogoče. Tudi širitev osnove za prispevke je del izhodne strategije. Vprašal bi se, kje niso bili plačani prispevki. Samostojni podjetniki so tu dali najnižjo možno osnovo ne glede na finančne rezultate. Vprašati se moramo glede cen javnih storitev, vode, elektrike in plina - ali so te cene v skladu z učinkovito proizvodnjo ali niso. Ne smemo dopustiti, da bodo te cene generator inflacije. Glede centralizacije javnih naročil bi rad videl tudi analizo, ali je bil sistem javnega naročanja ustrezen ali ne. Lahko se strinjam z mnenjem, da je tu prihajalo do zlorab in izdajanj naročil po zvezah nekonkurenčnim ponudnikom. Ali bo centralizacija to preprečila? Z načelnimi usmeritvami se strinjam, ne vem pa, kako bodo izpeljane. Poslušal sem visoke uradnike britanske javne administracije, ki so jasno povedali, kakšne so usmeritve, kaj, kdo in kdaj bo kaj naredil in koliko bo to stalo. Pri nas tega za zdaj nisem videl.
V intervjuju za STA septembra lani ste dejali, da bi predlagali dvig stopnje DDV za eno odstotno točko in zmanjšali proračunski primanjkljaj. Ste še tega mnenja?
To sem tedaj res rekel. Glede na to, kaj se dogaja s stroškovnimi pritiski, bi se danes morda odločil drugače. Tu ne gre za mojo nekonsistentnost, nova informacija lahko pomeni tudi drugačno mnenje. Primarno se strinjam, da je najbolje zmanjšati javno porabo in izboljšati izplen od porabe davkov. Morda res ni najbolj primerno, da se zdaj povečuje DDV, glede na vse družbene in ekonomske pritiske, tako da tega zdaj ne bi več zagovarjal.
Bi kaj spremenili pri drugih davkih?
Marsikaj bi verjetno spremenil, vendar glede na svojo funkcijo ne želim govoriti, kaj bi naredil pri davkih. So pa rezerve pri učinkovitosti pobiranja davkov.
Se je slovenski gradualistični ekonomski model s to krizo dokončno izpel? Se strinjate, da zdaj poteka njegova zadnja faza, z velikim zadolževanjem države in z drastičnim povečanjem dolga države z 22,5 odstotka BDP v letu 2008 na skoraj 40 odstotkov letos?
Da razčistiva: kaj razumete z gradualističnim modelom? Da nismo takoj liberalizirali pritoka kapitala, da nismo takoj vse privatizirali ali kaj?
Gradualizmu očitam predvsem, da so v skladu z njim vlade zaspale pri strukturnih reformah, s katerimi bi povečali konkurenčnost gospodarstva, da ni bilo že prej kaj storjenega na področju trga dela, zdravstvene in pokojninske blagajne, prenove javnih inštitucij, manjše vloge države v gospodarstvu itd. Zavoljo političnega udobja vladajočih je prevladalo mišljenje, da se bodo stvari urejale gradualistično, same po sebi.
Gradualizem je imel tudi drugo konotacijo, da se nismo odprli in vse privatizirali. Tak gradualizem, tudi to, da nismo fiksirali tečaja tolarja, je bil ustrezen. Strinjam pa se, da smo v tem obdobju dobili občutek, da je še vedno potrebno, da država regulira vse stvari, da niso potrebne strukturne spremembe in privatizacija. Tu gre za socialne in politične vidike. Reforma zdravstvenega in pokojninskega sistema ni le ekonomski problem, čeprav bo ta pospešil potrebo po reformi. Gre za velike interese in velike žrtve na kratki rok. Razumljivo je, da vsi, ki se čutijo prizadete, nasprotujejo tem spremembam. Ne računajo pa, da lahko svoj položaj ohranijo le kratkoročno, ne pa dolgoročno. Strinjam se, da smo zelo počasni pri strukturnih spremembah. Pokojninska reforma je je bila narejena, pa je nato pod različnimi političnimi pritiski spet razvodenela, kar zadeva indeksacijo pokojnin. Bili so predlogi, da se zdravstvo postavi na temelje, ki bi omogočali večjo učinkovitost izvajalcev in večjo dostopnost uporabnikom. Vendar so bili nasprotni interesi izrazito močni, tako kot v ZDA nasprotujejo Obamovi zdravstveni reformi. Močni lobiji pritiskajo, da se nič ne spremeni. Iz analiz vem, da so v zdravstvu še strahovite rezerve. Kriza je pokazala, da imajo vse države neke nacionalne interese, Francozi, Nemci, Avstrijci. Biti moramo previdni. Koncept globalizacije in prostega pretoka ima svoje meje. Ne smemo se znajti v podobnih razmerah kot baltske države. Te so v 90. letih vse prodale in spustile v državo tuje banke. Danes morajo poslušati očitke, da so vodile napačno ekonomsko politiko. Krivda za težave malih odprtih gospodarstev je tudi na strani finančnih inštitucij, ki so vanje prišle in silile državljane in podjetja, da so se zadolževali. Banki Slovenije ni nič nerodno, da smo bili konservativni in nismo poslušali vseh na videz privlačnih priporočil, ki so se kasneje izkazala za drugačne.
Smo v Sloveniji po lanskem padcu, ki je odnesel skoraj desetino BDP in 40 tisoč delovnih mest, že iz najhujšega? Zdaj tudi razvojni minister Gaspari poudarja, da bo oživljanje počasno in dolgotrajno in da ne izključuje možnosti socialnih nemirov.
Slovenska ekonomija je močno odvisna od mednarodne ekonomije. Iz recesije se ne moremo sami dvigniti. Ali bomo začeli rasti ali ne, je odvisno od svetovne in evropske ekonomije. Tudi svet guvernerjev ECB je na zadnji seji ugotovil, da se bo rast v evroobmočju nadaljevala, s tveganjem, da bo rast zelo majhna. Govorimo tudi o manjšem povpraševanju v svetu, v katerem imamo strahovito zadolženost podjetij in gospodinjstev. Za Slovenijo bo odločilno dogajanje po svetu.
Pričakujete socialne nemire?
Treba je voditi socialni dialog. Presenečen sem nad izjavami sindikatov, ki želijo izboljšati položaj svojih članov, pa niso pripravljeni ničesar ponuditi kot protipostavko. Sindikati so za moje razumevanje postali precej problematični. Računajo, da se bo zdajšnja struktura gospodarstva kar nadaljevala. Že zdaj je evidentno, da z njo ne moremo preživeti, ne moremo izvažati. Zelo se strinjam z nedavno izjavo predsednika vlade, da večja fleksibilnost trga delovne sile pomeni večje, ne pa manjše zaposlovanje. To je dejstvo: podjetniki pravijo, zaposlili bi ljudi, če bi jih v slabih časih lahko tudi odpustili. Če pa gledamo tako togo, kot gledajo sindikati, je popolnoma nemogoče priti do prestrukturiranja. Sindikati me spominjajo na tiste iz začetka 20. stoletja, ki so se borili za delovna mesta. Če bi bilo po njihovo, se ne bi zmanjšalo število rudarjev, tekstilnih in drugih delavcev in bi še zdaj imeli enako strukturo. Slovenija je v dinamičnem gospodarskem prostoru in mora računati na dinamiko. Vsak zaposleni se mora zavedati pomena vseživljenjskega izobraževanja. Če ste končali osemletko in ste šivilja ali strojni ključavničar, ne morete računati, da boste s tem preživeli celo življenje. Treba je nekaj vložiti v lastni napredek.
Več v Sobotni prilogi Dela