Gala Gjurina poznam dobra tri leta. Zame je eden izmed najbolj zanimivih ljudi, kar sem jih do sedaj spoznal in nisem skromen, če dodam, da je Gal hkrati človek mnogih talentov: igra več kot 10 inštrumentov, je pevec, producent in avtor številnih pesmi, avtor besedil in glasbenih aranžmajev, njegovo poezijo in prozo najdemo po knjižnicah (prevedeno tudi v kar nekaj jezikov), med drugim slovi tudi po svojih kuharskih specialitetah in še bi lahko našteval ... Kar povprašajte Vlada Kreslina, Eldo Viler, Nino Pušlar in še mnogo drugih po kvalitetnem in celostnem avtorju/izvajalcu, pa bodo vsi s prstom pokazali na tega cenjenega ljubljanskega umetnika.
Matevža Šaleharja - Hamota poznam iz drugačne plati; spoznal sem ga na nacionalni televiziji: bil je zaposlen kot asistent režije v oddaji TLP in že po prvem vtisu se mi je zdel džek. Kasneje se je preselil na POP TV in bil eden izmed aktivnih sokrivcev, da je oddaja A si ti tud not padu bila tako kvalitetna, tako gledana in posebna. Kot aktivni snovalec obeh oddaj se je vseskozi zavzemal za boljši položaj glasbenikov znotraj TV produkcije, pa za boljšo tehniko in predvsem za igranje v živo. Hamo je pevec skupine Tribute 2 Love, nekoč sta z bratom Miho Šaleharjem skupaj igrala v skupini Babewatch. Hamotov glas je bluesovsko, soulovsko in na trenutke kar Waitsovsko obarvan, globok, prijetno raskav in predvsem izredno prepoznaven.
Ko se Hamotov vokal zlije z Galovim prefinjenim smislom za glasbo in se ima ta tandem pojaviti na EMI 2010, potem je to zagotovo šokanten dogodek, ki ga je potrebno podrobneje raziskati. Združitev dveh superjunakov? Skok v neznano? Klic k spremembi? Naj črni konji poletijo čez nebo!
Od kod odločitev, da se udeležita EME 2010?
Gal: Vsi vemo, koliko je bilo tarnanja in pritoževanja nad kvaliteto EME, čisto premalo pa storjenega, da bi bilo kaj drugače. Zato sva se s Hamotom složno odločila, da letos ponudiva alternativo: sebe, nekako po Gandhijevem zgledu bodi sam tista sprememba, ki jo želiš videti. To, da se udeležujeva festivala s takšnim dvomljivim slovesom, za naju namreč ni ravno vsakdanje, saj oba prihajava iz nebleščavega in v osnovi precej skromnega glasbenega sveta. Vsak od naju ima sicer dobro stoječo samostojno kariero, Hamo zelo uspešno polni klube s svojim bendom, jaz pa zadnje čase polnim dvorane. Najin namen ni gola samopromocija, temveč želja po spremembi mainstreama glasbene scene. Kot tandem odhajava razbijat eno najtrših ledenih ploskev. EMA bi lahko bila v prihodnosti zelo drugačna, kot je danes. Želiva si, da bi se na festivale zopet vrnili kvalitetni avtorji in suvereni izvajalci iz lige A - s tem pa, da se vrnejo nazaj k festivalom tisti poslušalci, ki so tovrstnim dogodkom zaradi nekvalitete in brezvsebinskosti obrnili hrbet. Tudi sama izhajava iz ločine tistih z obrnjenim hrbtom; ampak trenutna EMA si z glasbenega stališča drugega kot hrbta prav za prav ne zasluži. Zadnje čase so se pojavljala tudi vprašanja okrog smiselnosti EME nasploh - zelo enostavno: če bi bila EMA kvaliteten festival, bi bila seveda bolj smiselna, kot je smiselna zdaj. Konec koncev gre za edini festival z dometom v tujino, hkrati pa za dogodek, ki ima veliko medijsko odmevnost in v katerega se posledično investira največ našega davkoplačevalskega denarja.
Hamo: In načeloma publika ni gluha, ima pa zaradi uničene slovenske glasbene scene in predvsem uničenega okusa čepke v ušesih. Poleg tiste publike, ki zvesto spremlja festival, računava tudi na tiste glasovalce, ki EME ne gledajo - bi jo pa morda z veseljem pogledali, če bi bila glasba na EMI boljša. Kvalitativno preobrazbo festivala je mogoče doseči le z angažiranostjo tistih glasovalcev, ki so pripravljeni dati svoj glas v korist teh sprememb, ki jih zagovarjava.
In kako je prišlo do vajinega sodelovanja?
Gal: Poklicali so me iz RTV SLO kot povabljenega avtorja. Klic sem pozitivno sprejel in le nekaj dni zatem sva se s Hamotom ujela na google-talk-u. Vprašal sem ga, če bi sodeloval z menoj na EMI kot vokalist, da malce razpihava maloumje na tem blasfemičnem festivalu. (smeh) Nemudoma je privolil in delo se je začelo.
Hamo: Potem se je Gal oglasil že čez nekaj dni, češ da je že spisal skladbo in da naj ji pridem čimprej prisluhnit. Začuda pa pesmi sploh še ni bilo nikjer ... Dejal je le: »Hamo, črni konji bodo šli čez nebo in nič več ne bo, kot je nekdaj bilo ...« In to je bilo to. Res, super! Svoji dragi sem namreč namignil, da se vrnem v dobrih dvajsetih minutah, domov pa sem prišel šele ob štirih zjutaj ... (smeh) Gal si je namreč zame vzel nekaj zelo dolgih ur za lekcijo iz glasbene teorije in analize harmonskih zvez. (smeh)
Gal: No, ja ... (smeh) Torej, najprej je bilo potrebno določiti zvrst; odločala sva se med balado in malo hitrejšo soulovsko pesmijo. Naposled pa sva se le odločila za balado. Najin glasbeni cilj je bil, da doseževa kar se da čudovit in magičen kontrast med izjemnim Hamotovim raskavim vokalom in orkestralno lepoto, ki sem jo pričaral skozi akustični aranžma. Včasih so na Evrovijizi igrali orkestri - danes pa je, zaradi predragih orkestrov, vse playback in skoraj docela umetno. S Hamotom malo pogrešava čas revijskih orkestrov. Skratka, najini črni konji so počasi dobivali nove in nove obraze, komad je počasi zorel, po mesecu in pol trdega dela pa sva potegnila črto in ga končno zaključila ... Na posnetku je sodelovalo kar nekaj zanimivih glasbenikov (mdr. violončelist Primož Zalaznik, večinštrumentalist Urban Soban, oboistka Jelena Soro, violinist Matjaž Poravne, kitarist Mirko Medved), saj je celotna pesem bila posneta v živo, brez kakšnih MIDI vmesnikov in računalniških sintetičnih zvokov. Večina tekmovalnih pesmi, ki se dandanes pojavljajo na tem ali onem slovenskem festivalu, je narejenih na računalnik in sintetizatorje - mi pa smo sami posneli domala cel simfonični orkester.
Črni konji, ki galopirajo čez nebo - kaj ta naslov predstavlja in simbolizira?
Hamo: Ne želiva na široko govoriti o najini interpretaciji. Hočeva, da vsak poslušalec najde svojo zgodbo v pesmi. Skladba ima več obrazov: jaz jo čutim drugače kot Gal. In zagotovo bo podobno tudi pri poslušalcih, vsak bo lahko našel v skladbi del sebe in si jo interpretiral na svoj način. Pri poeziji in seveda glasbi je najlepše prav to.
Gal: Ampak ... če hočemo biti bolj konkretni: črne konje lahko navežemo na biblično apokalipso, lahko na nevihtne oblake, ki bodo na zemljo izjokali svoj dež ... Lahko jih navežemo na psihoanalizo in S. Freuda, na konja kot simbol moškega, simbol očeta, lahko pa so ti konji eno samo pozitivno znamenje ... torej konji kot znanilci pozitivnih sprememb. Morda pa gre za prikrito odo mladim, še črnim Lipicancem ... (smeh)
In kakšna bi po vajinem bila idealna glasbena scena, s katero bi bila zadovoljna?
Hamo: Da se predvsem veliko koncertira, da se vzpostavijo klubi z določenimi žanri, enako velja za radio. Radijev bi lahko bilo manj, saj jih je odločno preveč in danes skoraj vsi komercialni radiji vrtijo enako dolgočasno, predvsem pa tujo glasbo, povzeto po playlistah, ki jih izdelujejo in v Slovenijo prodajajo nemške agencije. Vrtenje tuje glasbe prek plačilnega sistema založb prinaša namreč večje finančne koristi, kot jih prinašamo slovenski izvajalci. Želim si, da domači glasbeniki dobimo tisti medijski prostor, ki nam pripada in ki ima neko resno medijsko kredibilnost. Žalostno je, da si lahko junak Slovenije samo, če si lik iz rumenih časopisov. Po nepisanih pravilih je potrebno biti škandalozen, nastavljaški in tračarski, če hočeš predstaviti svoj izdelek. Potem pa gledamo Damjana Murka in podobne spake, ki jih neinteligentni novinarji brez sramu nazivajo s pevci in glasbeniki - s tem pa vse nas, ki dejansko celotno svoje življenje, čas in finance vložimo v glasbo, pred očmi naivne publike zmečejo v isti koš. Jaz se intenzivno ukvarjam z glasbo prek dvajset let, Gal pa tudi. Za EMO pa si le želim, da bi izgledala in zvenela vsaj tako dobro, kot izgleda in zveni italjanski San Remo. Da igra orkester in se poje v živo. S takšno sceno bi bil že bolj zadovoljen.
Gal: Dokler bodo mediji sužnji ratinga in kapitala, ki je v ozadju, se to ne more zares spremeniti. Ljudje radi gledajo norčke in spake - sploh pa v teh umsko, duhovno in intelektualno povsem zanemarjenih srednjeveških časih. Spremeniti bo potrebno odnos do slovenske glasbe in nasploh do vsega, kar je slovensko. Kam pa je šla prava domoljubnost? Mar ne vemo, da državo in narod definira kultura? Trenutna situacija vodi naravnost v razprodajo identitete. Ta država je narobe svet. Nora slepa gonja za kapitalom je že naravnost smešna. Kosovel je zapisal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja: AB < 123. Besede so manj vredne od številk. Kako žalostno res je to ... In kako ta verz toliko bolj drži danes. Atomik Harmonik, Turbo Angels, Saša Lendero, Manca Špik in podobni naj nastopajo v provincialnih disko klubih, podeželskih kafičih in na gasilskih veselicah: to me niti malo ne moti, ne kot ustvarjalca ne kot človeka. Moti me pa, da vsakokrat, ko grem na črpalki plačat bencin, vame skačejo te prazni obrazi brez vsebine, zalepljeni na razpočene, bralčevo inteligenco podcenjujoče naslovnice. Tako kot pri politiki komercialnih radijev, ki je dolgoročno naravnana k razprodaji in razvrednotenju slovenskega avtorskega kataloga, so tudi v svetu tiskanih medijev v prvi vrsti za stanje krivi uredniki, ki se večinoma gibljejo zelo daleč od tega, da bi izpolnjevali svojo primarno dolžnost - v skladu z moralo in etiko urejali medijski prostor in z njim glave nas, medijskih uporabnikov. Uredniška politika pa načeloma sledi le enemu samemu cilju: višjemu ratingu. Več ratinga - dražje reklame. Po drugi strani pa na nacionalni televiziji, ki bi se morala izogibati konkuriranju komercialcem, že dolgo ni ene same resne oddaje, ki bi zares podpirala glasbo in imela zraven še dober rating. Mislim, da takšne oddaje niso več sploh sposobni narediti, vsaj tako kaže praksa - si pa zelo želim, da bi me kdo s strani nacionalke končno pozitivno presenetil in začel s tovrstnimi reformami ter končno vnesel v program malo svežine in zdravega razuma. Včasih smo lahko gledali Sobotno noč in Rončela ter se zabavali ob Videospotnicah, ki so tako rekoč dvignile iz prahu domačo videospotno produkcijo ... Slovensko glasbo so med drugimi uničili tudi snovalci in uredniki najbolj gledanih slovenskih oddaj, v zunanjem sodelovanju z lenimi in požrešnimi založbami in drugimi prodanimi korporativnimi dušami, ki so iskale (in še vedno iščejo) le hiter zaslužek. Po dobrih petnajstih letih medijskega farbanja s strani največjih medjskih hiš, smo Slovenci končno mnenja, da je to, kar gledamo vsako leto na EMI in sorodnih festivalih, edina slovenska glasbena realnost. Ampak to ne drži: verjemite, obstaja podzemlje, ki je po pameti in po srčni moči veliko močnejše od nečimrnega in sforsiranega površja. Resnica je, da bo slaboumno glasbeno stanje na slovenskem trajalo toliko časa, dokler se ne bo na festivalih in v medijskem mainstreamu začela brezkompromisno, redno in več let zapored pojavljati dobra in iz srca narejena glasba, ki jo bodo zastopali izvajalci z odnosom. Na ta poziv se morajo odzvati v prvi vrsti prav tisti glasbeniki iz lige A. To je naša edina rešitev. In resnica je tudi, da je vse že porumenelo kot uvelo jesensko listje: tudi tiste tiskovine, ki se štejejo med višjo kulturo oz. tiste, ki so pred nekaj leti še premogle vsaj nekaj pokončne drže.
Igrata na zmago?
Hamo: Najboljše bi bilo, da bi zmagala. (smeh) Če zmagava, ne bo EMA nikoli več enaka, to vsi vemo. Na račun te pozornosti bi lahko naredila skupaj vsaj še kak dober komad ali ploščo. Ali pa posamezno ... Pokazala Evropi, da smo nekateri Slovenci tudi ljubitelji kvalitetne muzike. Vsaka taka stopnica doprinese tako h kvaliteti kot h kvantiteti naše neodvisne produkcije. Če bogovi na večer EME ne bodo na najini strani, pa to še ne pomeni, da nama bo vzelo voljo do česar koli. Morda nastopiva spet naslednje leto, kar bi utegnilo vliti voljo ostalim glasbenim kolegom. Kakšen užitek bi bil, da bi v prihodnosti lahko tekmoval proti Kreslinu, Tokcu, Predinu, tebi, Galu, Tomiju M. iz Siddharte ipd. (smeh)
Gal: Res je. Konec koncev bi lahko drug drugemu spisali komade in bi bili vsi zmagovalci, ne glede na izid. (smeh) Ampak tudi zdaj vsi na festivalu igramo na zmago. Kdor to zanika, laže. (smeh) Midva sva se res maksimalno potrudila, posnela komad, kot se šika. S tem je najini osnovni nalogi zadoščeno; energijo, čas in denar sva investirala v žive inštrumente - in predvsem v žive glasbenike, ki so se potrudili in prispevali kanček sebe. Nemalo glasbenih kolegov bo opazovalo najin nastop in predvsem to, do katere mere bova »tepena«. Če se bova uvrstila med vrhnjih pet, jim bo to zagotovo dalo nekaj poguma, da se naslednje leto tudi sami prijavijo s kvaliteto oz. jih RTV povabi k sodelovanju, pa tega sodelovanja ne bodo odklonili. In obratno: če bova med zadnjimi grdimi rački, potem se bržkone ne bodo odločili stopiti na evrosongovski oder in bodo to raje prepustili drugim, tistim »izvrstnim glasbenikom in pevcem«, ki imajo veliko raje naslovnice, kot pa glasbo ... In začaran krog bo spet sklenjen. Mi ... mi pa smo od nekdaj borci za neodvisnost in suverenost - in naš boj se šele dobro začenja.
Po intervjuju sem dobil možnost, da sem poslušal njun komad Črni konji čez nebo. Gal in Hamo sta odšla iz prostora in me pustila samega z glasbo. Po prvih nekaj sekundah so mi kocine že stopile pokonci in tri minute so minile, kot bi trenil. V pesmi sem začutil predvsem veliko upanja ter ogromno mero vloženega truda. Ko sta me povprašala, kako se mi zdi, sem iskreno dejal: »Fantastično!« Edini moj očitek je bila dolžina skladbe, saj je bila za moj okus mnogo prekratka ... lahko bi jo poslušal vsaj še enkrat toliko ... Dovoljena dolžina na EMI je namreč le tri minute. Še danes, nekaj dni po poslušanju, mi pesem ne da miru in se mi vrti v mislih ... Vsi bralci pa boste njuno pesem lahko poslušali 21. 2. 2010, ko se bo EMA odvila na gospodarskem razstavišču. Pod zaporedno številko 8 pa bosta nastopila Hamo in Gal - in njuni Črni konji čez nebo. Preverite! Ne bo vam žal!