Javno podobo je s priljubljenostjo mogoče objektivno meriti v subjektivnem pogledu anketiranca. Na ta pogled vpliva cela paleta dejavnikov. Na račun verodostojnosti, pravih potez in stremljenja k skupnemu dobru jo v dobi množičnih medijev - še posebno televizije - vse bolj oblikuje vidna iluzija; tehnologija nastopanja, videza, odmerjene kombinatorike mode, gestikulacije in izražanja, v katero je treba vgraditi primerno količino patosa, humorja in inteligence, vsebina govorjenega pa je vse bolj potisnjena v ozadje.
Dober primer takšnega pristopa k politiki je nekdanji minister Karl Erjavec. Moderni načini nagovarjanja gledalcev-volivcev so pravi poligon za politične piarovce, svetovalce in spin doktorje, ki imidž svojega klienta brusijo, merijo in odmerjajo svoje naslednje promocijske poteze. Pretirano zgledovanje po tujih načinih nastopanja ima lahko nasprotni učinek. Izpadejo emocionalni, celo histerični in zgrešijo namen utrjevanja agende, tudi če je ta dobronamerna.
To se dogaja predsedniku vlade Borutu Pahorju. Izdelan imidž lahko porušijo dogodki, ki morda niso neposredno povezani z nosilcem javne podobe. Nemalo političnih karier je propadlo ali bilo okrnjenih zaradi domnevnih dejanj okolice, torej družbe, v kateri se politik giblje, saj ta svoj imidž projicira na svojega političnega predstavnika. To bi se utegnilo zgoditi Katarini Kresal.
Javno podobo gradijo tudi izjave politika. Če je nepazljiv, jo lahko sesuje kar sam. Laž Gregorja Golobiča, denimo, je načela njegovo kredibilnost in zrušila priljubljenost, sem lahko prištejemo tudi nepremišljene izjave ministra Franca Križaniča, ki pa ga, roko na srce, ankete priljubljenosti tako ali tako nikoli niso postavljale posebno visoko. Včasih politikom uide izjava, ki pokaže na njihovo bistvo, skrito pod politično korektnimi formulacijami političnega komuniciranja, in nakaže podtalje njihove izdelane javne podobe.
Ena takšnih je zadnji izpad poslanca Jožeta Tanka, ki je škandal z vrnitvijo bulmastifov povezal z družinskim zakonikom. Dejal je namreč, da je »eden takšnih tektonskih premikov najbrž tudi družinski zakonik, ki uvaja neobičajne zadeve, neobičajne formulacije in dopušča neobičajne možnosti privilegiranim skupinam«. Na vprašanje, kje vidi povezavo med družinskim zakonikom in vrnitvijo bulmastifov, pa je dejal, da predvidene spremembe družinskega zakonika sodijo v nenaravno kategorijo.
Še bolj skrajni primer je temna, populistična tehnologija nastopanja Zmaga Jelinčiča. Njemu šovinistična izjava ne uide kakor Tanku, temveč jih sistematično producira prav z namenom nabiranja poceni volilnih točk. Zadnja v seriji je bila razlaga, zakaj njegova stranka ne bo podprla Roka Žarnića; ključni argument proti je bil ta, da je novi minister Hrvat, ki se hoče infiltrirati v slovensko vlado.
Naivna je tudi vloga tistih medijev, ki so postali obsedeni s čim bolj šokantno, čeprav bebasto izjavo, izpade politikov pa uporabljajo le za dvig gledanosti ali naklade. Večkrat so tako ponižani na zlate prinašalce političnega ekscesa, namenjenega populistični animaciji, utirajo pot sovražnemu govoru in se zapletajo v ples, v katerem ne morejo zmagati.
Iz torkove tiskane izdaje Dela