Lenart J. Kučić
Ljubljana - Spletni prenosniki (netbooki) so poceni in priročni, a imajo kar nekaj pomanjkljivosti: majhen zaslon in tipkovnico, omejeno razširljivost in počasne procesorje. Ultralahki prenosniki so skoraj enako zmogljivi kot običajni modeli, a so zaradi cenovne politike proizvajalcev tudi do nekajkrat dražji od netbookov, zato lahko nakup upravičijo le redki uporabniki. Vendar pa je mogoče uporaben in poceni lahek prenosnik sestaviti tudi drugače.
Konec lanskega leta je na ameriških spletnih forumih zaokrožila novica, da je kitajski proizvajalec »bliskovnih« diskov (SSD) Kingspec našel zanimivo tržno nišo: uporabnike starejših ultralahkih prenosnikov Thinkpad, predvsem modelov x40 in x41, ki ju je IBM predstavil pred šestimi leti. Omenjena modela sta bila med poslovnimi uporabniki zelo priljubljena, saj sta imela kljub majhnosti zelo dobro tipkovnico, z osnovno baterijo sta tehtala le slabih 1,3 kilograma, z zmogljivejšo baterijo pa sta pri polni obremenitvi delovala tudi do pet ur, kar je bil za tiste čase lep inženirski dosežek.
Njuna edina pomanjkljivost je bil počasen, glasen in nezanesljiv Hitachijev 1,8-palčni trdi disk, ki ga zaradi nestandardne velikosti (oziroma majhnosti) ni bilo mogoče zamenjati z večjim ali zmogljivejšim modelom. Ker pa so starejši Thinkpadi na Kitajskem še vedno zelo razširjeni, so pri Kingspecu poleg običajnih velikosti diskov SSD predstavili tudi 1,8-palčne modele. Zato so se na svetovnem spletu že kmalu pojavili zapisi, v katerih so lastniki starih Thinkpadov opisovali namestitev diskov SSD in se navduševali nad rezultati.
Za podoben poskus smo se odločili tudi v uredništvu Infoteha. Na nemškem Ebayu smo kupili lepo ohranjen Thinkpad x40, opremljen s procesorjem Pentuim M 1,6 GHz in 1 GB delovnega pomnilnika. Ker je stara baterija zdržala le slabo uro, smo dokupili še novo osemcelično baterijo, na ameriškem Ebayu pa smo naročili 64 GB disk SSD. Ko smo v desetih dneh po pošti prejeli vse naročene izdelke, smo v prenosnik vgradili disk in nanj namestili operacijski sistem Windows XP Professional. Za primerjavo smo obdržali tudi prenosnikov 20 GB Hitachijev disk, na katerem je bil prav tako (sveže) nameščen enak operacijski sistem.
Razlika med diskoma je bila očitna. Disk SSD je neslišen in se med preizkušanjem ni zaznavno ogrel. Sistem se je »postavil« približno pol minute po vklopu (če smo ga zagnali z običajnega diska, je potreboval najmanj poldrugo minuto), iz stanja pripravljenosti pa se je zbudil v nekaj sekundah. Čeprav sistem še ne zna izrabljati vseh varčevalnih funkcij diskov SSD, je nova baterija pri polni osvetlitvi zaslona zdržala skoraj pet ur običajnega dela - obdelovanja fotografij, urejanja besedila in brezžičnega brkljanja po spletu (z mehanskim diskom približno štiri ure) -, presnemavanje in odpiranje datotek pa sta bili bistveno hitrejši.
V praksi je bil pomlajeni Thinkpad po hitrosti in zmogljivostih najmanj primerljiv z nekaterimi spletnimi prenosniki (denimo Asusovim EEE PC 1005), saj je za enako ceno in težo ponudil več zaslona (12 palcev namesto desetih), več izbire operacijskih sistemov in boljšo tipkovnico. Zaostal je le po avtonomiji (Asusov 1005 zdrži tudi več kot sedem ur) in velikosti, saj so spletni prenosniki še vedno nekoliko manjši od lahkih prenosnikov. Prav tako mu je manjkala vgrajena spletna kamera.
Naš preizkus nikakor ni popoln, saj namestitev diska SSD pri večjih in novejših prenosnikih verjetno ne bi pomenila tako velike hitrostne razlike. Prav tako bi morali starega Thinkpada za realnejšo primerjavo neposredno soočiti z novimi spletnimi prenosniki in objektivno primerjati njihovo procesorsko moč, hitrost in avtonomijo. Vendar to niti ni bil naš namen, saj smo hoteli predvsem pokazati, kako je mogoče s preprostim združevanjem starejše in novejše tehnologije včasih sestaviti zelo uporabne naprave, ki lahko mirno tekmujejo z najnovejšimi prodajnimi uspešnicami.
Iz današnje tiskane izdaje Dela