Pisatelju, ki v sodobno slovensko pripovedništvo avtorsko prepoznavno vpisuje podobe preteklosti in sedanjosti dežele ob Muri, se je do zdaj četrtič uspelo uvrstiti med nominirance za kresnika (leta 2000 Petelinji zajtrk, leta 2004 Ločil bom peno od valov). Leta 1992 pa je Feri Lainšček tudi že dobil kresnika za svoj roman Namesto koga roža cveti.
Zagotovo ni brez pomena, da sta v naslovu vašega romana Muriša povezana dva pojma. Žensko ime, ki so ga Cigani nekoč nadeli zapuščenemu in ogroženemu detetu, poznejši veliki ljubezni glavne osebe romana Zinaidi Kozlovi. In krajinsko ime za mrtvico (presahli del nekdanje rečne struge) ob Muri. V obeh primerih je mogoče slutiti v ozadju prvinsko silo narave in še kaj?
V zgodbi sem namenoma vzpostavil situacijo, ki ob tem imenu bralcu omogoča dve domnevi. Mogoče je, da je bilo zapuščeni deklici v resnici ime Muriša, in jo je torej tako krstila mati. Mogoče pa je tudi, da »čerga« ni poznala njenega pravega imena, in so jo torej tako krstili Cigani. V prvem primeru dekletovo ime izraža materino željo oziroma spregovori o njeni nostalgiji, verjetno tudi hrepenenju po krajih, ki jih je v obremenilnih okoliščinah zapustila. V drugem primeru táko poimenovanje seveda nastaja v bolj metafizični, ali pač magični razsežnosti, vanj je namreč položena ciganska moč videnja njene pretekle in prihodnje usode. Eno ali drugo je torej v tem romanu mogoče, bralec se seveda lahko sam odloči. No, če že imam pri tem delu še kaj besede, potem moram reči, da kot avtor v resnici najbolj računam s tistim bralcem, ki ga takšna romaneskna situacija ne napeljuje k domnevi, temveč lahko zapopade presečišče obeh možnosti. Tak seveda razume, da ga to besedilo nagovarja tudi v vmesnih legah, oziroma ve, da je tvorec morebitnih presežkov nekako tudi sam.
Do spoznanja o premoči narave in zgodovine nad posameznikom vodi Bágarjeva modrost, po kateri büjraš (delavec na nasipu) ne more nikoli toliko prinesti, kot lahko reka odnese, in inženir ne toliko zgraditi, kolikor lahko vojak poruši. Inž. Julian Spransky je v romanu izpostavljen nepredvidljivi in mogočni privlačnosti narave (utelešeni v Muri in v Zinaidi Kozlovi) ter usodnim preobratom zgodovine (na pragu 2. svetovne vojne), sredi katerih more preživeti le kot »osamljen v množici«, »izločenec« oziroma kot norec, saj »smrt se boji norcev«.
Da bi lahko rekel kaj o koncu, ali pač o sporočilu tega »fantoma 2. svetovne vojne«, v katerega se nazadnje spremeni Spransky, moram zdaj na začetek. Bolj kot zgodovinska dejstva me je namreč ob pripravah na ta roman zanimal duh časa, iz katerega se vzpostavljajo oziroma delujejo njegovi protagonisti. In če sem imel pred tem srečo, saj sem v romanu Ločil bom peno od valov dokaj uspešno »lovil« duh časa z začetka stoletja, moram priznati, da mi je pri romanu Muriša taka obsedenost vzela kar nekaj let, o čemer navsezadnje priča tudi leto izida. Ali rečeno drugače, pogosto se me je pred to zgodovinsko razsežnostjo loteval obup, čutil sem nemoč pred strahoto, ki se je takrat poigrala z ljudmi in ljudstvi, skratka zdelo se je, da si uganke, kaj vse je takrat gnalo notranjo uro človeštva, ne bom nikoli razrešil. No, saj tudi še zdaj pravzaprav ne vem, če sem jo, a vsekakor mi je uspelo veliko tega položiti v junaka, ki lahko gleda smrti v oči in preživi. Menim namreč, da so se po koncu 2. svetovne vojne ostanki mnogih ljudstev počutili kot Spransky in da je to zelo vplivalo na njihovo kasnejšo zgodovino. Zame, intimno, je tudi to ena izmed razlag, zakaj so bili kasnejši »izmi« tako uspešni. Julian Spransky pa bo lahko ravno zato eden izmed dejavnih protagonistov tretjega romana v tem mojem nizu, saj bo moral doživeti še komunizem.
Več si preberite v torkovem tiskanem Delu!