Ljubljana – Gregor Tomc je v zgodovino slovenske glasbe zapisan kot eden od idejnih vodij skupine Pankrti, tekstopisec, publicist in teoretik na področju popularne kulture in subkultur ter navsezadnje tudi profesor na oddelku za kulturologijo fakultete za družbene vede. Bil je med podpisniki javnega pisma Viki Potočnik, ki so se ohlapno oblikovali v tako imenovani Odbor za rock'n'roll v Kinu Šiška. Zdaj kot mestni svetnik na Listi Zorana Jankovića, član odbora za kulturo in odbora za obnovo Kina Šiške poskuša premikati zabetonirane meje kulturno-politične percepcije.

Če je Matjaž Gantar panker, ki je postal »tajkun«, ste vi panker, ki je – med drugim! – postal politik? Polpolitik?

Verjetno sem res edini iz te srenje, ki je šel v politiko. Pred leti sem se hvalil, da v slovenski politični eliti ni niti enega pankerja. Zdaj eden zagotovo je, čeprav sebe ne doživljam kot politika. S politiko sem se ukvarjal že pred več kot desetletjem, ko so me s kulturnega ministrstva povabili k sodelovanju pri ustvarjanju kulturne politike za neko poročilo. Odzval sem se zaradi občutka, da je treba rockovsko kulturo postaviti na zemljevid slovenske kulture. Vendar je bilo moje ukvarjanje s politiko do zdaj, ko me je ta lista (Zorana Jankovića – op. p.) povabila k sodelovanju, sila neuspešno. Tokrat sem imel prvič občutek, da se vzpostavlja neka skupnost ljudi, ki nima konservativnih predstav o tem, kaj je prava kultura. Vedno se je govorilo o pravi umetnosti in nepravi umetnosti, o vsakdanjem, sprotnem, banalnem estetskem odzivanju in o tistem, ki je večno, zunaj prostora in časa.

Torej, občutka brezzveznosti za zdaj še nimate?

Ne. Mislim, da je očitno, da bo projekt Kino Šiška uspel. Ne vidim ga zgolj kot prostor, ki bo ponujal enakopravne razmere kopici ustvarjalcev, ki so bili do zdaj popolnoma marginalizirani, ampak bo tudi nekakšen trojanski konj kot primer, da se da delati tudi drugače in boljše, kot zgled za naprej.

Mestni svetnik Peter Sušnik je na ponedeljkovi seji mestnega sveta med razpravo o osnutku ustanovnega akta Centra urbane kulture Kino Šiška dejal, da ve, kaj je urbano in kaj kultura, a pojmov ne zna povezati. Mu lahko pomagate?

Absolutno. Ni naključje, da vemo, kaj je to gledališče, opera in filharmonija, ko pa gre za urbano kulturo, nam ni povsem jasno, kaj predstavlja. Ta je bila vedno atomizirana, odvisna od posameznikov, ki so na trgu delali sami in poskušali ustvariti individualno kariero, ne glede na institucionalne razmere. Kino Šiška bo to poskusil popraviti tako, da bo ponudil infrastukturo, do katere bodo imeli ti različni ustvarjalci dostop po nekomercialni ceni. Subvencije za del tega programa, da ne bodo odvisni samo od trga, dolgoročno informacijsko in normativno podporo, da bodo delali pod vsaj približno izenačenimi pogoji kot zdajšnji državni uradniki v kulturi, ki igrajo za mesečne mezde. Kdo so ti ljudje v glasbi, je jasno. Zakaj tega nismo zapisali v statut, tudi – razmere bodo čez pet, deset let drugačne. Zadnja stvar, ki jo hočemo v Kinu Šiška, je, da bi imeli čez desetletje v njem rock kot »klasično« glasbo, mularija pa bi si morala priskrbeti nov Kino Šiška.

Torej gre za nakakšno odprto platformo ...

Odprto platformo, ki v glasbi zdaj ne pomeni samo rocka – včasih se o Kinu Šiška govori kot o rockovskem središču, a to ne bo – bo tudi rock, vendar tudi techno, rap, hiphop, jazz, etno ... Vse glasbene oblike, ki so bolj značilne za urbana središča.

Kaj pa elektronska glasba, didžej kultura?

Želim si, da bi bila elektronska glasba vključena v center. Ko bo v. d. direktorja okoli sebe zbiral producente, bo to odvisno tudi od tega, kako dejavni so, koliko povezav imajo v tujini, koliko zanimivih koncertov bodo lahko pripravili. Takole na pamet, intuitivno, se mi zdi, da so zdaj na urbani glasbeni sceni morda najbolj živahni na metalski sceni.

V kako kroničnem stanju je urbana kultura pri nas?

Na slovenski urbani glasbeni sceni delajo samo ljudje, ki delajo vsemu navkljub in bi delovali tudi v nacistični Nemčiji ali Stalinovi Rusiji. Zmožni so prenesti polno odsotnost kakršne koli kulturno-politične podpore. Slovenija ne potrebuje samo Kina Šiške, temveč tudi mrežo takšnih prostorov v vseh malo večjih mestih, ki bi tem skupinam omogočala turneje. Nujna je tudi normalna medijska podpora.

Da, to je velik problem.

Imamo televizije, ki pravzaprav nimajo glasbenega programa. Televizije, ki bi morale sponzorirati, subvencionirati videospote, a jih ne. Morali bi imeti kulturno politiko, ki bi podpirala turneje v tujini ... Skratka, kup podpornih mehanizmov, ki jih bomo imeli lahko šele takrat, ko bo urbana ustvarjalnost resnično vključena v zemljevid kulturne politike kot enakovredni igralec. Ne kot rezidualna kategorija, kjer se drobtinice, ki ostanejo po tem, ko se razdeli kolač, vržejo resnično aktualnim ustvarjalcem, ki imajo stik z 21. stoletjem, ne pa, denimo, z romantiko.

Zakaj ste se odločili, da je za Kino Šiška najustrezneje ustanoviti nov javni zavod? Nimamo zavoda, ki bi bil zmožen upravljati s to paleto dejavnosti, tako kot v Stari Elektrarni?

Takšnega zavoda ni. Kino Šiška bo izredno zapleten vodstveni problem za kogar koli, saj bo v njem veliko prireditev, koordinacija bo izredno kompleksna. Tega na polprostovoljni ravni ni mogoče izpeljati. Javni zavod omogoča varnost in stabilnost delovanja organizacijsko zelo zapletenega sistema.

Odbor za kulturo je pred sejo mestnega sveta sprejel sklep, po katerem ima lahko direktor Kina Šiška tudi srednješolsko izobrazbo. Zakaj tega niste vnesli že v osnutek ustanovnega akta, ampak ste člen spreminjali s sklepom?

Najprej bi poudaril, da direktorja še nimamo. Odbor za Kino Šiška se je s tem aktom ukvarjal zelo dolgo. Vprašali smo se, kakšne ljudi pravzaprav hočemo na vodstvenih položajih. Prvi premislek, iz katerega smo izhajali, je bil ta, da izobraževalne institucije, ki bi vzgajala ljudi z ustreznim profilom, ni. Nimamo visoke šole za kulturni menedžment.

Drži.

Naš cilj ni dobiti katerega koli visoko izobraženega človeka. Lahko ima doktorat iz kvantne mehanike, a zaradi tega ni usposobljen za vodenje Kina Šiške, zato je treba biti previden. Med ljudmi v ljubljanski in slovenski kulturni srenji je veliko takšnih, ki nimajo visokošolske izobrazbe, imajo pa izjemno veliko izkušenj na alternativni kulturni sceni. Poleg tega v umetnosti formalna izobrazba ni tako ključna, kot je morda v znanosti. Izobrazbo ne relativiziramo samo po sebi, ampak ji dodajamo pomen izkušenj. V odboru smo tako že na začetku predlagali, da ima kandidat lahko tudi srednješolsko izobrazbo. V pravni službi so akt pogledali in se zgrozili: »Takšnega primera vendar v Sloveniji ni!« Dejali smo, da to, ali tak primer v Sloveniji je ali ne, ni velik problem, saj gre za posebno institucijo. Služba je nato v akt vključila samo visokošolsko izobrazbo. Temu smo ugovarjali, na koncu pa smo po mojem mnenju sklenili dober kompromis – srednješolska izobrazba z nekaj več izkušnjami ali visokošolska izobrazba z nekaj manj izkušnjami.

Pogovor lahko v celoti preberete v današnjem tiskanem Delu.