DEJAN ZAVEC: Svetovni prvak v izjemno razširjeni velterski kategoriji boksa

»Mora biti pa v Sloveniji res kriza z imenitneži, če sem se med temi izbranci znašel tudi sam,« se je pošalil Dejan Zavec, ko smo mu sporočili, da je eden od desetih finalistov za Delovo osebnost leta 2010. Dobra volja je sicer že od nekdaj njegov zaščitni znak, ta ga je na nogah (ob)držala tudi v težkih trenutkih, ki jih v njegovem življenju ni manjkalo. Najverjetneje se je tudi zato, ker mu na njegovi poti še zdaleč ni bilo posuto z rožicami, povzpel čisto na vrh in se v zgodovino vpisal kot prvi Slovenec, ki se je ovenčal z naslovom svetovnega prvaka v boksu.

Zavcu je podvig, o katerem smo lahko slovenski ljubitelji te plemenite borilne veščine in športa nasploh dolga leta samo sanjali, uspel 11. decembra lani v Johannesburgu, kjer je že v tretji rundi prisilil k vdaji domačega heroja Isaaca Hlatshwaya in mu odvzel šampionski pas v velterski kategoriji po različici International Boxing Federation (IBF). V kategoriji, v kateri je že od nekdaj konkurenca najhujša, kar zadeva zvezo IBF, pa je dovolj že kratek pogled na vse njene svetovne prvake, da se prepričamo, kako ugledna je.

Dejanovi predhodniki na velterskem prestolu so bili tako med drugimi tudi takšni asi, kot so Felix Trinidad, Cory Spinks, Antonio Margarito in Floyd Mayweather ml., v težki kategoriji pa so si, denimo, lovoriko tega združenja podajala vsa največja imena zadnjih tridesetih let - od Larryja Holmesa, Michaela Spinksa, Mika Tysona, Evandra Holyfielda in Lennoxa Lewisa do Vladimirja Klička, ki je že vrsto let nesporna številka 1 v kraljevski kategoriji.

Da Zavčev uspeh ni (bil) naključen, je najboljši slovenski boksar potrdil letos, ko je dvakrat ubranil naslov svetovnega prvaka. Prvič 9. aprila v Tivoliju proti Argentincu Rodolfu E. Martinezu, drugič 4. septembra v razprodani dvorani v Stožicah, v kateri je prepričljivo premagal Poljaka Rafala Jackiewicza in se mu tako najlepše oddolžil za svoj edini (sicer nadvse sporni) poraz izpred dveh let v Katovicah.

Čeprav je z osvojitvijo šampionskega pasu decembra '09 uresničil svoj življenjski sen, je bilo letošnje leto zanj še uspešnejše od lanskega. »Da je lovoriko težje ubraniti kot osvojiti, sem se znova prepričal tudi sam. To sta navsezadnje pokazali tudi moji borbi proti Martinezu in Jackiewiczu,« je omenil 34-letni Ptujčan oziroma Trdobojec, ki predvsem dvoboja v Stožicah zlepa ne bo pozabil. »Ozračje, ki so ga takrat gledalci pripravili v dvorani, je bilo tako noro, da je bilo že kar kičasto.«

Zavec, ki je kajpak trdno odločen ostati na vrhu čim dlje, je uspešno leto zaokrožil še z eno od življenjskih zmag, kakor je sam opisal nedavni izid biografije Trdobojec. V njej so tudi odlomki iz njegovega težkega otroštva, o katerem - razumljivo - ne govori preveč rad. »Knjiga je napisana zelo čustveno in pristno. A nočem, da bi se komu med branjem zasmilil, ne, to še zdaleč ni namen Trdobojca. Prav nasprotno; z njim hočem povedati, da lahko - če je uspelo meni - uspe vsakomur. Za vse je upanje,« je poudaril slovenski šampion ljudskih src, ki so mu v Nemčiji že na začetku njegove poklicne kariere nadeli vzdevek »Mr. Sympathikus«.

Na vprašanje, zakaj so mu pri magdeburškem klubu Sport Event's Steinforth (SES) prilepili za boks tako nenavaden vzdevek, ko pa v ringih običajno rjovejo »levi«, strašijo »pošasti« in grizejo »železni Tysoni«, nam je pred leti odgovoril Zavčev tedanji trener Werner Kirsch. »Saj poznate Dejana, takšen pač je.«