Delova osebnost leta: nominiranec Zorko Simčič

Literarni klasik, veliki humanist, pričevalec in premišljevalec slovenske zgodovine 20. stoletja.

pet, 16.12.2011, 09:00

Ljubljana – Pisatelj Zorko Simčič je večino svojega življenja preživel v nemilem kolesju zgodovine 20. stoletja, a se ji ni dal zlomiti. Neupogljiv, prodornega duha, vitalen, zaveden in ponosen Slovenec, poskočen kljub teži let. Devetdeset jih je dopolnil novembra letos.

Njegova življenjska zgodba je po eni strani zgodba o večnem begunstvu, izgubi bratov in domovine, hrepenenju po domu, po drugi pa zgodba o vztrajanju, ustvarjanju, veri in upanju. Rodil se je leta 1921 v Mariboru staršem, ki so tja pribežali iz Primorske, tako da je že kot otrok spoznaval grenki okus begunstva. V Mariboru je začel študirati na učiteljišču, končal pa ga je v Ljubljani, saj se je s Hitlerjevo okupacijo začelo njegovo drugo begunstvo. Po obetavnih literarnih začetkih je leta 1945 še tretjič postal begunec – zapustil je Slovenijo, ker se ni strinjal s komunističnim režimom, ki je bil odgovoren za smrt njegovih dveh bratov domobrancev. Priključil se je eksodusu Slovencev v Argentino in tam ostal do leta 1994, ko se je po demokratizaciji Slovenije z ženo in hčerkama vrnil v domovino.

V Argentini je napisal večino svojih ključnih del, med drugim roman Človek na obeh straneh stene. Če bi to delo leta 1957 namesto v Argentini izšlo v domovini, bi zagotovo začrtalo novo pot v slovenski literaturi. Slovenski avtorji so takrat ustvarjali v zapovedanem socialnem realizmu, Simčič pa je napisal svetovljansko, moderno zasnovano delo, ki upravičeno nosi oznako prvi slovenski eksistencialistični roman. V njem se čuti odmev bratomorne vojne, kljub temu pa njegova osrednja tema ni domobranstvo, temveč tujstvo človeka v sodobnem svetu. Na vprašanje, ali bi lahko Človeka na obeh straneh stene napisal, če bi ostal v domovini, Simčič odgovarja: »Ne bi mogel, ker doma ni bilo svobode, ki sem si jo jaz v Argentini lahko privoščil.« V Sloveniji smo roman spoznali šele 35 let pozneje, po demokratizaciji.

Najlepše povabilo k spravi

Zorko Simčič je pisal tudi drame, novele, eseje, poezijo in kratko prozo. Od njegovih dram izstopajo Zgodaj dopolnjena mladost, ki je po mnenju kritikov sublimat tragičnih občutkov sodobnega slovenstva in hkrati najlepše povabilo k spravi, Krst pri Savici, ki je po Jožetu Pogačniku svojevrstna rešitev Prešernovega romantičnega epa, pa drami Tako dolgi mesec avgust in Leta nič, en dan potem. Od poezije je najbolj opazna zbirka Korenine večnosti, od kratke proze, novel in esejistike pa omenimo zbirke Odhojene stopinje, Črni tekač, Rimske zgodbe, Skozi razpetosti. V Argentini je bil tudi neutrudni spiritus agens tamkajšnje slovenske skupnosti, saj je urejal kulturno revijo Meddobje, bil je član Slovenske kulturne akcije in predavatelj slovenščine na Visokošolskem tečaju. Po vrnitvi v domovino je nadaljeval ustvarjanje. Njegovo devetdesetletnico bosta ali pa sta že zaznamovali dve izdaji – ponovni natis drame Zgodaj dopolnjena mladost in izdaja že pred leti zasnovanega romana Poslednji deseti bratje.

Zorko Simčič je zagotovo velika in zanimiva osebnost slovenske literature in kulture: premišljevalec in pričevalec o poteh in stranpoteh naše preteklosti, moralna avtoriteta, literarni klasik ter humanist. Ker »ni bil rojen v pravi družini«, po krivici ni bil deležen tiste pozornosti in priznanja, ki mu pripadata. Vsekakor ga moramo več brati in bolj prisluhniti njegovim mislim.

Povezane novice

Delova osebnost leta: nominiranec Goran Klemenčič
12. december ob 09:00
Uredništvo Dela tradicionalno išče osebnosti, ki so najbolj zaznamovale iztekajoče se leto.
Prijavi sovražni govor