Delova osebnost leta: nominiranka Anka Lipušček Miklavič

Ljubljana – »Želim si, da mlekarna še naprej dobro dela in da bo imela vsa dolina koristi. Ne potrebujem nobene pozornosti. Delam, kakor najbolje znam.« Tako se je odzvala Anka Lipušček Miklavič, direktorica Mlekarne Planika Kobarid, ko smo ji povedali, da je med predlaganimi desetimi imeni za Delovo osebnost leta 2011.

Njeno skromnost je prepričala šele utemeljitev, da uspešnega delovanja mlekarne zagotovo ne bi bilo brez odličnih sodelavcev, ki so tako kot ona predani delu, in da je zato njena privolitev v izbor osebnosti priznanje tudi vsem zaposlenim. »Pa tudi na mojega predhodnika Nika Mavra, ki je vodil mlekarno od leta 1995, ne smete pozabiti,« nas je opomnila.

Iz pripovedi o malih, a preudarnih korakih razvoja Mlekarne Planika, ki jo vodi od leta 2006, je bilo mogoče razbrati njene vrednote. To so zvestoba naravni pridelavi mleka in izročilu tolminskega sirarstva, ohranjanju živinoreje na gorskih pašnikih ter odgovornost do družbe in okolja v dolini Soče. Pri vodenju mlekarne s 53 zaposlenimi in približno devetimi milijoni evrov letnega prihodka uspešno povezuje tako imenovano zdravo kmečko logiko, po kateri se ni pametno pretirano zadolževati za naložbe, hkrati pa se je treba razvijati skladno s sodobnimi potrebami trga po zdravi hrani. Da ima znanje, potrjuje njena izobrazba. Anka Lipušček je inženirka kmetijstva z diplomo biotehniške fakultete. Da tudi praktično obvlada živinorejo, razberemo iz njenega vsakdanjega urnika na domači kmetiji v Zatolminu. Ob pol šestih zjutraj je že v hlevu, kjer pomolze devet krav in skupaj z možem in drugimi člani družine poskrbi za vseh 27 glav govedi. Šele potem se okoli sedme ure odpravi v službo.

Odločitev za drugačnost

V Mlekarni Planika je začela delati leta 1995 kot vodja komerciale. To je bilo tisto leto, ko je po stečaju hrvaškega Kraša, ki je bil pred tem lastnik mlekarne, Kmetijska zadruga Tolmin ustanovila Mlekarno Planika in v Kobaridu uredila sirarno. »Šlo je za obstoj kmetijstva v Posočju in za namen, da odkupimo vso mleko na območju Kobarida, Bovca, Tolmina, Idrije in Banjške planote,« se spominja Anka Lipušček in pri tem dodaja: »Takrat so nam napovedovali, da naš rok trajanja ne bo daljši od enega leta. Tudi zato smo se odločili, da bomo drugačni. Začeli smo delati sire s trdo skorjo. To je naš tolminc. Delamo maslo in kislo mleko, ki sta narejena enako v planinah. Letos smo začeli delati sir bric, ki ga solimo s soljo iz piranskih solin in zorimo v briškem rdečem vinu.«

Naravna predelava mleka

Mlekarna Planika je danes po velikosti odkupa mleka na četrtem mestu med slovenskimi mlekarnami. Anka Lipušček pojasnjuje: »Odkupimo deset milijonov litrov mleka, od tega je 99 odstotkov v ekstra kakovostnem razredu. Naša živina se večino časa giblje zunaj, na pašnikih, to je pomembno tako za kakovost mleka kot tudi za to, da planine ostanejo žive.« Ker je pridelava mleka v planinah težja kot na ravninskih pašnikih, ga tudi plačajo malo več kot druge mlekarne.

Mlekarna Planika prodaja svoje mlečne izdelke v vseh treh velikih trgovskih sistemih, v lastni prodajalni in v trgovinah Kmetijske zadruge Tolmin ter gostincem. Z visoko kakovostjo in naravno predelavo so osvojili tržno nišo, ki jo določajo sodobni prehranski trendi.

»Delali bomo samo zdrave izdelke brez ejev in drugih umetnih dodatkov. Naša vizija ni biti velik. Želimo si odkupiti tu pridelano, ga tukaj tudi predelati in čim bolje prodati,« povzame tako imenovano delovno filozofijo Anka Lipušček Miklavič. S svojo energijo in vztrajnostjo »trmaste Posočanke« cilje ponavadi tudi doseže. Potem ko je lani na njeno pobudo in s pomočjo kustosa iz Tolmina odprla muzej mlekarstva v Kobaridu, ki je prvi v Sloveniji, zdaj za prihodnje leto že načrtuje postavitev nove hladilnice, robotizacijo linije za plastenke in polnitev mleka v steklenice. Si bodo pri tem pomagali s krediti? »Ne, to pa ne. To je danes preveč tvegano,« z rahlim nasmeškom odgovarja direktorica Mlekarne Planika.