Aleksander Doplihar: »Za ureditev zdravstvene službe so pristojni naredili premalo.«

Ljubljana – Vlada, ministrstvo za zdravje in zdravniška zbornica so za ureditev zdravstvene službe v Sloveniji storili premalo, ponekod pa nič, ugotavlja zdravnik Aleksander Doplihar, ki so ga naši bralci med nominiranci za Delovo osebnost leta 2011 uvrstili na visoko drugo mesto.

Enainosemdesetletni prostovoljec in zdravnik splošne prakse ter specialist medicine dela v Savskem naselju v Ljubljani že dobrih devet let vodi ordinacijo Pro bono, brezplačno ambulanto s posvetovalnico za prebivalce brez zdravstvenega zavarovanja.

Največje težave v sistemu slovenskega zdravstva vidi v neurejeni mreži zdravstvenih ustanov v Sloveniji, ki omogoča divjo privatizacijo in s tem slabljenje »uradne« zdravstvene službe na vseh ravneh. »Mrežo bi morali prilagoditi demografskim razmeram in potrebam prebivalcev, še preden sta se leta 1993 začela neurejena privatizacija in nekoordinirano podeljevanje koncesij. Ministrstvo in zdravniška zbornica nista storila ničesar in to je pripeljalo do razkroja zdravstvene službe, v katerem smo zdaj!«

Ugotavlja, da sta bila posledica bega v privatizacijo ob nerazčiščenih pogojih kadrovski in strokovni primanjkljaj v javnih zdravstvenih ustanovah: »Te v nastalih razmerah niso več mogle izpolnjevati z zakonom postavljenih nalog, kot so nočna in dnevna dežurna služba ter zagotavljanje nepretrganega zdravstvenega varstva ob nedeljah in praznikih. Nezadostni so postali paramedicinski oddelki, kot so fizioterapija, laboratoriji, RTG in ultrazvok ter drugi. Vse to je bilo vzrok za podaljšanje čakalnih dob in slabšo dostopnost zdravstvenih storitev za paciente.«

Upoštevanje konkurenčne klavzule bi po njegovem moralo postati zakonska obveza in sestavni del vsake delovne pogodbe: »Delo zunaj matične ustanove je dovoljeno le, če delavec zasebno, zunaj svoje delovne organizacije, ne opravlja istega dela kot na svojem delovnem mestu v ustanovi, v kateri je zaposlen. Posledici kršitve tega zakonskega določila sta finančna in strokovna slabitev njegove matične ustanove, zato bi morali nujno prepovedati takšno delo, tako kot to določa zakon o delovnih razmerjih.«

Zdravnik meni, da so se posamezni zdravniki na lovu za denarjem veliko preveč obremenili. »Po podatkih iz medijev njihov delovnik traja tudi do 20 ur, to pa s stališča medicine dela in delovnih sposobnosti ni sprejemljivo. Zaradi čezmerne obremenitve bodo pogostejše strokovne napake. Prezaposleni zdravstveni delavec bo na svojem delovnem mestu tudi veliko hitreje izgorel in postal nesposoben za delo. To je velika izguba za stroko in zdravstveno službo.«

Javni zdravstveni službi očita tudi pomanjkanje ustreznih normativov, ki bi določali obseg dela zdravstvenih delavcev na njihovih delovnih mestih: »Tako so obremenitve posameznikov zelo različne, kar glede na to, da vsi prejemajo enake osebne dohodke, ni sprejemljivo.«

Ne nazadnje tudi ugotavlja, da država in pristojne institucije, kot so vlada ter ministrstvi za zdravje in za delo, že 20 let ne najdejo motiva, da bi rešile problem državljanov, ki so iz različnih vzrokov ostali brez zdravstvenega zavarovanja, čeprav je to treba nujno rešiti. Dostop v ustanove javne zdravstvene službe jim je onemogočen. »To so brezdomci, Romi, izbrisani, odpuščeni delavci brez teh pravic in propadli obrtniki z dolgom do zdravstvene ali invalidsko-pokojninske zavarovalnice. Ambulante za nezavarovane bi kot zgodovinska rariteta morale čim prej v pozabo!«