Kandidat za Delovo osebnost leta: Andrej Mrak

»Dober je občutek, da si naredil to, kar je bilo treba. Še enkrat bi storil enako,« pravi prostovoljni gasilec iz Idrije.

Objavljeno
10. december 2013 21.26
Andrej Mrak Idrija 11.07.2013 foto:Igor Mali
Rok Kajzer, Ozadja
Rok Kajzer, Ozadja
Vse v ognju, kje so ljudje, kaj se da rešiti? »To je bilo prvo vprašanje, ki sem ga imel,« je kmalu po tem, ko je bil v javnosti razglašen za junaka, dejal Andrej Mrak, prostovoljni gasilec iz Idrije. Tistega dne, ko je, ne da bi razmišljal o nevarnosti ali svojem življenju, iz gorečega avtomobila potegnil dva tuja turista, sploh ni bil v službi. Na sebi ni imel gasilske opreme in na prizorišče nesreče ni prišel s kolegi gasilci. Z ognjem se je spopadel v natikačih in majici s kratkimi rokavi.

Pred slabim mesecem je dobil policijsko medaljo za pogum in požrtvovalnost. Predlagala ga je PU Koper. Ta je v obrazložitvi popisala okoliščine nesreče, ki se je zgodila 7. julija letos med Lucijo in Valeto in v kateri so bila udeležena tri vozila, vsa so zagorela. »V koloni je bil s svojim vozilom tudi Mrak, ki se je z družino vračal s počitnic. Takoj je odšel med goreča vozila, razbil steklo na vozilu in z gasilnim aparatom, ki ga je imel v svojem avtomobilu, pogasil ogenj ter iz vozila izvlekel državljana Italije. Poudariti je treba, da je s tem dejanjem nedvomno rešil njuni življenji, saj je vozilo gorelo; zaradi tega, ker je bilo prevrnjeno, pa osebi sami ne bi mogli ven,« so zapisali predlagatelji. Poudarili so, da je Mrak kljub nevarnosti za svoje življenje, ki ji je bil izpostavljen pri reševanju iz gorečega avtomobila, pokazal poseben pogum pri reševanju ljudi, pri tem je bil tudi sam lažje telesno poškodovan. Sedemintridesetletni Mrak, oče dveh majhnih otrok, je prostovoljni gasilec že 30 let. Kljub dolgi gasilski karieri pa tistega, kar se je julijskega večera dogajalo, še ni vedel. V pogovorih za medije je pojasnjeval, da je bilo kot v ameriških filmih – po zraku so švigale ognjene kepe, ognjeni zublji pa so bliskovito zajeli bližnja vozila in travo ob cesti.

Ni pa le pogumen, pač pa tudi skromen. Pravi, da mu je zaradi pohval, predvsem v domačem kraju, že malo nerodno in da je samo ravnal instinktivno. In bil je strah – a le tisti, da bi izgubil bitko s časom. Pri tem ne obsoja tistih, ki niso naredili nič, čeprav je bilo tam veliko ljudi. Verjame, da so se ustrašili, ko so slišali pokanje pnevmatik; najbrž so mislili, da bodo eksplodirali tudi avtomobili. Kljub temu pa meni, da ni prav, da se ob takšni nesreči obrneš proč.