Kandidat za Delovo osebnost leta: Rok Biček

»Ne bom preskromen, če rečem, da Razredni sovražnik pomeni majhen korak za slovenski film, gotovo pa je to velik skok zame.«

Objavljeno
04. december 2013 17.39
Rok Biček, režiser v Benetkah nagrajenega filma Razredni sovražnik. Ljubljana 12.septembra 2013.
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Za njim je leto, ki spominja na Eisensteinovo montažo atrakcij, čeprav pravi, da ima raje dolge sekvence, brez reza.

Najprej je septembra na premieri prvenca Razredni sovražnik v polni beneški dvorani Darsena požel večminutne stoječe ovacije občinstva, osvojil nagrado 28. mednarodnega tedna kritike, o prvencu so se v presežnikih razpisali Varietyju, Hollywood Reporterju, Huffington Postu, La Repubblici ...

To je bil šele začetek festivalske poti Razrednega sovražnika (v produkciji Triglav filma), filma, ki sta ga kot soscenarista podpisala še Nejc Gazvoda in Janez Lapajne. Na festivalu slovenskega filma je osvojil žirijo, občinstvo in filmske kritike in odnesel večino vesen.

»Kakor da je slovenski film končno pripotoval v trenutek, ko ga gledamo. Tukaj je, zdaj. Živ je,« je portoroški avditorij takrat nagovorila mednarodna žirija – in filmska prihodnost se je za hip zazdela svetla.

Zaradi mladih, drznih avtorjev, kakršen je Biček, pa seveda njegov »sonarodnjak« Nejc Gazvoda, Marko Šantić in številni drugi, smo vsi začeli govoriti o renesansi slovenskega filma. Bolj o možnosti za renesanso, bi rekel sam Rok Biček. »Mi smo dokazali, da lahko, tudi v nemogočih razmerah. Zdaj bi bil čas, da se odzove država in omogoči kontinuiteto.«

Razredni sovražnik je prejel že šest mednarodnih priznanj, nazadnje v Atenah, kjer so zapisali, da so nagrado »podelili filmu, ki subtilno in obenem jasno raziskuje prepad med generacijami in 'umetnost' vzgajanja«.

Decembra se predstavlja na festivalu v Dubaju (predsednica žirije tekmovalnega programa Cate Blanchett), januarja je povabljen na mednarodni filmski festival Palm Springs, kar ob tem, da je to slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja, odpira nove možnosti za distribucijo.

O filmu so se že razpisali nekateri ugledni ameriški časopisi, vsi poudarjajo eno samo stvar: da je psihološka drama o uporu dijakov, ki se zgodi po samomoru sošolke, v resnici vzorec, ki ga lahko preneseš v katerokoli državo, v katerikoli čas. Da je klasičen vzorec za revolucijo, ki jo prej ali slej sabotira človeški značaj; osebni interesi. In to se ponavlja, odkar obstaja človeštvo. Vzorec je ves čas isti.