RENATA SALECL: Glas razuma

Filozofinja in sociologinja je zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani; kot gostujoča profesorica predava tudi na ugledni London School of Economics . Proučuje tesnobo, izbiro, ljubezen, sovraštvo in nasilje. V svojem raziskovalnem delu povezuje psihoanalizo in kriminologijo, za to kombinacijo pa se je odločila, ker je v psihoanalizi videla novo dimenzijo, ki je kriminologija običajno ni upoštevala.

Renata Salecl je eden od glasov razuma, ki spregovorijo, ko družba histerično zahteva kri. Takrat poskuša pojasniti - čeprav ne upravičiti - dejanje, ki ga množica ne razume. »Kriminalno dejanje začasno ublaži občutek notranje tesnobe, krivde, napetosti. Kraja je, recimo, način, kako se posameznik poskuša rešiti notranje tesnobe s tem, da končno postane kriv za nekaj. Lahko rečemo, da se včasih celo tako izpostavi, da ga ujamejo. Ljudje še v svojem zasebnem življenju velikokrat želijo, da jih ujamejo, kaznujejo. Freud je ugotavljal, da že majhni otroci provocirajo, samo da bi naleteli na prepoved, da bi starši končno rekli ne,« je, denimo, razlagala v enem od intervjujev.

Odhajajoče leto dojema kot leto zanikanja - ničesar nismo naredili, da bi se soočili z naravo krize, v kateri smo. Tudi intelektualci so večinoma molčali. »Vsak naredi toliko, kot je v danem trenutku zmožen. Ravna tudi v skladu s tem, kako sam sebe dojema v širšem kontekstu družbe. Kaj slovenski intelektualci počnemo ali ne, je del tega,« pravi Renata Salecl.

Nima slike prihodnosti. Boji se vsega in ničesar. Prepričana je, da je naloga razmišljujočih, da gredo čez mejo strahu za lastno eksistenco. »Kritično razmišljati čez te meje je zelo težko in mnogokrat boleče - toda, če vselej kalkuliramo učinek ali izplen, smo nenehno v krču in pravzaprav nezmožni širine, ki jo zahteva narava kritike kot take.«

Izsledke svojih raziskav predstavlja v knjigah, ki so prevedene v številne jezike; za svoje delo je letos, denimo, prejela nagrado znanstvenica leta, ki jo podeljuje revija Jana. Slovenske bralce nagovarja predvsem v rednih kolumnah Sobotne priloge Dela.

»V njih na glas razmišljam o temah, ki me notranje zadenejo. Malce me je včasih sram te intimnosti zagat, o katerih razmišljam, ampak potem pomislim, da morda nisem edina, ki premlevam o določenih družbenih temah.«

Včasih si sposodi glas najbolj odkritosrčnih in zdravorazumskih opazovalcev družbe. V eni od kolumen je tako zapisala: »Ko smo se pred kratkim doma zbujali ob zgroženem glasu novinarja, ki je na radiu poročal o zadnjem slovenskem škandalu čistih in umazanih lopat pa o opekah, ki so odplavale z gradbišč v domove politikov, sem začutila delo drugih stenic - bilo je, kot da me nekdo žgečka po možganih, da postanem jezna in ogorčena. Na srečo je žgečkanje misli prekinil enajstletni sin, ko je dejal: 'Mami, mislim, da politiki in mediji nujno potrebujejo, da smo ves čas zgroženi in šokirani nad novicami.' Potem pa modro dodal: 'Ali ne bi bilo fajn, če bi se enkrat zbudili in bi po radiu dejali: 'Spoštovani poslušalci, danes nimamo za vas nobenih novic. Nič pretresljivega se ni zgodilo. Uživajte dan v miru.'«